Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

izginjenje (4)

1.      izgínjenje  tudi zgínjenje -a s (ȋ) glagolnik od izginiti: nenadno izginjenje soseda / izginjenje paleolitskega človeka ♪
2.      izgín  -a m (ȋ) raba narašča izginitev, izginjenje: nenaden izgin tega človeka jih je presenetil / izgin naroda ♪
3.      izginótje  tudi zginótje -a s (ọ̑) knjiž. izginitev, izginjenje: prijateljevo izginotje ga je pretreslo; nenadno, skrivnostno izginotje / izginotje letala / vprašanje obstoja ali izginotja naroda ♪
4.      zgoréti  -ím dov., zgôrel (ẹ́ í) 1. izginiti, uničiti se v ognju, plamenu: les, papir zgori; te snovi ne zgorijo; zgoreti na grmadi, v peči; do konca, nekoliko, popolnoma zgoreti; hitro zgoreti; zgoreti kot bakla, slama / zgoreti v ognju / satelit je zgorel v atmosferi // biti v požaru, ognju uničen: domačija je zgorela; nihče se ni rešil iz goreče hiše, vsi so zgoreli; vse jim je zgorelo; ekspr. skedenj je zgorel do tal popolnoma 2. s tem izginjenjem, uničenjem dati energijo: gorivo, plin zgori; taka zmes zgori eksplozivno / hrana zgori v telesu ● knjiž. spomin na ta dogodek je že zgorel nihče se ga več ne spominja; ekspr. če ne bo dežja, bo na polju vse zgorelo bo uničeno zaradi vročine, suše; ekspr. zgoreti od napora izčrpati se, oslabeti; ekspr. od sramu bi najraje zgorel zelo me je sram; tako je vroče, da bom zgorel zelo mi je vroče zgôrel tudi zgorèl in zgorél -éla -o: zgoreli plin; zgorela hiša, vas; zgorela kraška planjava; prim. izgoreti ♪