Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
izbokel (3)
- izbókel -kla -o [ǝu̯] prid. (ọ́) ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: izbokla ploskev, stena; izboklo dno / izbokle oči izbuljene ♦ geom. izbokli kot izbočeni kot; prim. izbočiti ♪
- izbóčiti -im tudi zbóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: mačka je izbočila hrbet; izbočiti prsi / izbočiti pločevino; dno posode se je izbočilo; stena se je močno izbočila ◊ les. les se izboči spremeni pravilno obliko v prečni ravnini izbóčen tudi zbóčen -a -o: izbočen hrbet; izbočena ploskev ♦ geom. izbočeni kot kot, večji od 180° in manjši od 360°; prim. izbokel ♪
- konvéksen -sna -o prid. (ẹ̑) izbočen, izbokel: zrcalo je konveksno / konveksne ploskve ♦ fiz. konveksne ali zbiralne leče leče, ki so ob robu tanjše kot na sredini; geom. konveksni kot kot, večji od 180° in manjši od 360°; konveksna funkcija funkcija, katere slika je glede na koordinatni sistem konveksna ♪