Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
iz ust (71)
- beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede // s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel
je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav. mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo / kot
nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi // ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede // knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali /
dar besede govorjenja, govora 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva // nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska
beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku // uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede // mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj ● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad,
težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem;
ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da
bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena
njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto
najde ◊ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija ♪
- brízgniti -em dov. (í ȋ) 1. izteči, izliti se v močnem curku: kri brizgne iz žile / voda mu je brizgnila v obraz 2. hitro se razpršiti: val je udaril ob čoln, da je voda brizgnila na vse strani / krogle so brizgnile skozi odprtino 3. preh. v močnem curku izpustiti kaj tekočega: brizgniti vodo v zrak, slino iz ust; pren., ekspr. molči, je strupeno brizgnil ded ♪
- brúhati -am nedov. (ū ȗ) 1. izmetavati iz želodca: ponesrečenec bruha; bruhati žolč // s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč: spet je bruhal kri; pren., ekspr. bruhati kletve, psovke 2. s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bruha; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev; pren., ekspr. topovi bruhajo smrt na mesto ∙ ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami 3. nepreh. s silo udarjati na dan: voda bruha izpod skale; pren. besede ji bruhajo iz ust bruhajóč -a -e: bruhajoč vulkan ♪
- brusíti 2 in brúsiti -im nedov. (ȋ ú) s silo izmetavati iz ust: konj brusi vodo iz gobca; žvečil je kruh in brusil iz ust prežvečeno kašo // pog., slabš. govoriti, pripovedovati: boli ga, da mu sin brusi take besede; brusi kletve in psovke na vse; take mu je brusil ♪
- brúsniti -em dov. (ú ȗ) redko s silo izvreči iz ust: pokusil je, a takoj brusnil iz ust; pren., ekspr. brusniti psovko ♪
- dàh tudi dáh dáha m (ȁ á; ȃ) 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje; dih: to je bil njegov zadnji dah // dihanje: zadrževati dah 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njen dah na obrazu // knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: dah pomladi 3. neprijeten vonj, zadah: dah iz ust ◊ lov. značilen vonj, ki ga za seboj pušča žival ♪
- dišáti -ím nedov. (á í) 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih ∙ ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol ♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor ♪
- gólt -a [u̯t] m (ọ̑) ekspr. žrelo, grlo: zinil je, da se mu je videlo v golt; grižljaj se mu je zataknil v goltu ∙ ekspr. vse mu gre v nenasitni golt zelo je lakomen, pohlepen // slabš., redko usta: zaprl mu je golt ◊ anat. prehod iz ustne votline v žrelo ♪
- írhovec -vca m (í) ekspr. kdor nosi irhaste hlače: stari irhovec je vzel pipo iz ust ♪
- izbrízgniti -em dov. (í ȋ) v močnem curku izpustiti kaj tekočega iz česa: izbrizgniti slino iz ust; žival je izbrizgnila strupen sok ♪
- izbrusíti in izbrúsiti -im dov. (ȋ ú) s silo izvreči iz ust: izbrusiti grižljaj iz ust // pog., slabš. reči, povedati: izbrusiti kletev; vse mu je izbrusil v obraz; izbrusil mu je, kar je mislil ♪
- izpihávati -am nedov. (ȃ) s pihanjem spravljati iz česa: izpihavati prah, smeti iz cevi // s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihavati sapo skozi nos / ekspr. raketa izpihava goreče pline ♪
- izpíhniti -em dov. (í ȋ) s pihanjem spraviti iz česa: izpihniti vodo iz cevke // s pihanjem spraviti iz ust, pljuč: izpihniti cigaretni dim izpíhnjen -a -o: izpihnjeno jajce ♪
- izpihováti -újem nedov. (á ȗ) s pihanjem spravljati iz česa: izpihovati smeti // s pihanjem spravljati iz ust, pljuč: izpihovati tobakov dim ♪
- izplazíti in izpláziti -im, in izpláziti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) knjiž., navadno v zvezi z jezik potisniti iz ust: bolnik je izplazil jezik, ki je bil ves bel ♪
- izplazljív -a -o prid. (ȋ í) biol., navadno v zvezi izplazljiv jezik jezik, ki se da potisniti iz ust: žabe lovijo žuželke z izplazljivim jezikom ♪
- izpljúniti -em dov. (ú ȗ) izvreči iz ust: izpljuniti kri, slino; izpljuniti prežvečeni košček mesa; izpljuniti skozi zobe ♪
- izpljúvati -am in -pljújem in izpljuváti -pljúvam in -pljújem dov., izpljuvál in izpljúval (ú; á ú) izmetati iz ust: izpljuvati kri; odkašljal se je in izpljuval slino; pren., ekspr. ljudstvo je izpljuvalo iz svoje srede izdajalce izpljúvati se, in izpljuváti se s pljuvanjem spraviti sluz iz pljuč, sapnika: ne more se izpljuvati / počakal je, da se je izpljuval da je nehal pljuvati ♪
- izpŕhati -am tudi spŕhati -am dov. (r̄) 1. umiti s prho: izprhati otroka; izprhati si obraz 2. s prhanjem spraviti (kaj tekočega) iz ust, nosa: otrok je izprhal jed; izprhati vodo 3. redko izprašiti, iztepsti: izprhati jopič; prim. sprhati ♪
- izprhávati -am nedov. (ȃ) s prhanjem spravljati (kaj tekočega) iz ust, nosa: izprhavati vodo; pren. vlak izprhava oblake sopare ♪
- izpúhati -am dov. (ū) s puhanjem spraviti iz ust, pljuč: izpuhati tobakov dim / lokomotiva izpuha paro ♪
- izpuhávati -am nedov. (ȃ) s puhanjem spravljati iz ust, pljuč: kadi cigareto in veselo izpuhava dim; izpuhavati toplo sapo / ekspr. rakete izpuhavajo pline ♪
- izpúhniti -em dov. (ú ȗ) s puhanjem naenkrat spraviti iz ust, pljuč: izpuhnil je oblaček dima; izpuhniti toplo sapo ♪
- izpúščati -am tudi spúščati -am nedov. (ú) 1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok 2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove ∙ ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja // povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo 3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost 4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke izpúščati se tudi spúščati se pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; prim. spuščati ♪
- izvíti -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku ● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil izvíti se 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča;
izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi ∙ brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava izvít -a -o: izvit vijak ∙ ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito
izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
1 26 51