Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (9.351-9.375)



  1.      entomolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na entomologe ali entomologijo: entomološki izvedenec; entomološka raziskavanja / entomološke zbirke / entomološki inštitut
  2.      entropíja  -e ž () fiz. termodinamična količina, ki nastane iz nič pri ireverzibilnih spremembah in se ne da uničiti: entropija plina; sprememba entropije
  3.      entuziástičen  -čna -o prid. (á) poln entuziazma: entuziastičen pristaš nove umetniške smeri / entuziastične izjave; entuziastična vnema entuziástično prisl.: občinstvo je entuziastično sprejelo opero
  4.      enunciácija  -e ž (á) knj. javna objava, razglas: politična enunciacija; enunciacija znanega politika; programatična enunciacija stranke
  5.      enuréza  -e ž (ẹ̑) med. nehotno, bolezensko izpraznjevanje mehurja v spanju: imeti enurezo
  6.      éo ípso  prisl. (ẹ̑-) knj. samo po sebi: vse, kar je starega, ni eo ipso zanič
  7.      epicénter  tudi epicênter -tra m (ẹ̄; ē) geol. točka na zemeljski površini nad žariščem potresa: epicenter potresa je bil blizu Litije; pren. epicenter revolucionarnih vrenj
  8.      epidemíja  -e ž () nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni: epidemija izbruhne; virus influence povzroča hude epidemije; epidemija črnih koz, tifusa je zahtevala veliko smrtnih žrtev; pren. atomsko epidemijo bo težko zajeziti; epidemija huliganstva
  9.      epifenomén  -a m (ẹ̑) knj. pojav, ki spremlja glavni pojav, sopojav: epifenomeni družbenoekonomskih tvorb
  10.      epigenétski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epigenezo: epigenetski razvoj ♦ geogr. epigenetska dolina tesna dolina, ki jo je izdolbla reka, ko se je skozi lastno naplavino zajedla v odpornejšo osnovo
  11.      epigenéza  -e ž (ẹ̑) biol. teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj kompliciran organizem
  12.      epigráf  -a m () knj. 1. kratek izrek, citat, pregovor na začetku knjige, poglavja: vzeti epigraf iz Prešerna 2. krajše besedilo v verzih ali prozi na spominskih ploščah, spomenikih, stavbah
  13.      epigramátik  -a m (á) knj. kdor piše epigrame, puščičar
  14.      épika  -e ž (ẹ́) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela, pripovedništvo: lirika, epika, dramatika // epska dela: junaška epika; lirično-meditativna epika
  15.      epikuréjec  -jca m (ẹ̑) 1. pristaš epikureizma: stoiki in epikurejci 2. ekspr. kdor teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživač: v gastronomskem pogledu je velik epikurejec; dobrovoljen epikurejec
  16.      epikuréjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epikurejce ali epikureizem: epikurejska filozofija; epikurejska teorija o atomih / epikurejsko življenje
  17.      epikuréjstvo  -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo
  18.      epinglé  -ja [epinglé] m (ẹ̑) tekst. 1. ripsasta tkanina za ženske obleke in plašče iz različno debelih votkovnih niti, navadno svilena ali volnena: plašč iz epingléja 2. zankasta tkanina za blazinjenje pohištva
  19.      episkóp  tudi episkòp -ópa m (ọ̑; ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik: klub je dobil nov televizijski sprejemnik in episkop
  20.      epistemologíja  -e ž () filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; gnoseologija
  21.      epistemolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epistemologijo: epistemološki dualizem / pojmovanje resnice kot epistemološke kategorije
  22.      epístola  -e ž () knj. slovesno pismo, poslanica o določenem problemu, navadno v verzih: Horacijeve epistole o pesništvu / Župančičeva Velikonočna epistola sinu ♦ rel. odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; berilo
  23.      epistolár  -ja m (á) rel. zbirka odlomkov iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov
  24.      epitáf  -a m () knj. besedilo mrtvemu na nagrobniku; nagrobni napis: prebiral je epitafe na pokopališču / pesnik si je sam napisal epitaf; Župančičev epitaf na grobnici narodnih herojev // nagrobnik z napisom: epitafi, vzidani v steno
  25.      epitetonéza  -e ž (ẹ̑) lit. raba epitetonov: njegovo izražanje temelji na epitetonezi in metaforiki / takšno ugotovitev potrjuje uporabljena epitetoneza epitetoni

   9.226 9.251 9.276 9.301 9.326 9.351 9.376 9.401 9.426 9.451  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA