Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (8.851-8.875)

dvópoménski -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva pomena: dvopomenski izraz; dvopomenska beseda ♪
dvópredálen -lna -o prid. (ọ̑-ȃ) ki ima dva predala: dvopredalna miza ♪
dvór -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ♪
dvoránski -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na dvorano: gradnja dvoranskega objekta; dvoransko stopnišče 2. um. ki je iz več enako visokih prostorov, ločenih s stebri: dvoranski prostor; cerkvena ladja dvoranskega tipa / dvoranska cerkev ♪
dvóréčje -a s (ọ̑-ẹ̑) knjiž. ozemlje, po katerem tečeta vzporedno dve reki: dvorečje Evfrata in Tigrisa ♪
dvóren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki; dvorna palača; dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče ∙ dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo ♪
dvórézen -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo ∙ ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi ♪
dvóréznost -i ž (ọ̑-ẹ̄) lastnost, značilnost dvoreznega: dvoreznost bodala / knjiž. zavedal se je dvoreznosti svojega položaja / dvoreznost morale dvojnost, dvoličnost ♪
dvóriti -im nedov. (ọ̄) z dajalnikom 1. izkazovati ženski posebno pozornost z namenom pridobiti si njeno naklonjenost: vztrajno ji je dvoril; znano je, da dvori vsem lepim ženskam 2. nar. prekmursko streči, pomagati: domači so dvorili zidarjem, da je šlo delo hitreje od rok; noč in dan dvori svoji bolni materi ♪
dvorljív -a -o prid. (ȋ í) 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat ♪
dvórôčen in dvóróčen -čna -o prid. (ọ̑-ō; ọ̑-ọ̄) 1. nanašajoč se na dve roki: dvoročno delo / dvoročna sekira sekira, ki se drži z dvema rokama; dvoročna žaga žaga, ki jo vlečeta dva človeka ♦ muz. dvoročna skladba skladba, ki se izvaja z dvema rokama 2. ki ima dva roča, ročaja: dvoročni vrč ♪
dvorovína -e ž (í) jur., v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilna lista ♪
dvórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorski vrt; dvorska kočija / dvorski dostojanstvenik / ima dobre zveze z dvorskimi krogi / bil je vajen dvorskega blišča; ne da se mu živeti po dvorskem ceremonialu / dvorska knjižnica ♪
dvóslôjen in dvóslójen -jna -o prid. (ọ̑-ō; ọ̑-ọ̑) ki je iz dveh slojev: dvoslojni asfalt; dvoslojna obloga ♪
dvósmérnost -i ž (ọ̑-ẹ́) lastnost, značilnost dvosmernega: dvosmernost prometa; pren., knjiž. dvosmernost v umetnosti ♪
dvóspèv in dvóspév -éva m (ọ̑-ȅ ọ̑-ẹ́; ọ̑-ẹ̑) muz. skladba za dva glasova ali dve enaki glasbili; duet: dvospev Janka in Marinke iz drugega dejanja Prodane neveste // izvajanje take skladbe: vaditi dvospev / pela sta v dvospevu ♪
dvóstòp -ópa m (ọ̑-ȍ ọ̑-ọ̄) vrsta iz dveh vštric stoječih ali korakajočih oseb: dvostop zavija v desno; postaviti, razvrstiti se v dvostop; korakati v dvostopu ♪
dvóstránost -i ž (ọ̑-ā) lastnost, značilnost dvostranskega: dvostranost ogledala / dvostranost proizvajalčevega dela ♪
dvóštevílčen -čna -o prid. (ọ̑-ȋ) mat. ki je iz dveh številk: dvoštevilčno število ♪
dvótákten -tna -o prid. (ọ̑-ȃ) 1. muz. ki je iz dveh taktov: dvotakten glasbeni motiv 2. strojn., navadno v zvezi dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib ♪
dvótráčen -čna -o prid. (ọ̑-ȃ) um., navadno v zvezi dvotračna pletenina okrasni motiv, sestavljen iz dveh vzporedno potekajočih trakov ♪
dvótretjínski -a -o prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na dve tretjini: izglasovati kaj z dvotretjinsko večino ♪
dvoúmen -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪
dvoúmje -a s (ȗ) dvoumno, dvosmiselno izražanje: zaradi dvoumja je nastal nesporazum; v pogovoru se je vedno izogibal dvoumju // dvoumnost: dvoumje pogodbe ♪
dvoúmnost -i ž (ú) lastnost, značilnost dvoumnega: tekst pogodbe mora izključevati vsakršno dvoumnost; dvoumnost zakonskega besedila / izražaj se jasno, ne trpim takih dvoumnosti ♪

8.726 8.751 8.776 8.801 8.826 8.851 8.876 8.901 8.926 8.951

Strežnik ZRC SAZU

Pripombe

Iskalnik: NEVA