Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (8.801-8.825)


  1.      dvóglásniški  -a -o (ọ̑-ȃ) pridevnik od dvoglasnik: dvoglasniški izgovor ♪
  2.      dvogóvor  -a m (ọ̑) 1. pogovor, navadno med dvema osebama: imela sta dolg dvogovor / delo je napisano v obliki dvogovora / dramski, filmski dvogovor 2. izmenjava mnenj med zastopniki različnih stališč z namenom doseči soglasje ali sporazum: ta obisk je začetek konstruktivnega dvogovora med našima državama ♪
  3.      dvóhóden  -dna -o prid. (ọ̑-ọ̑) elektr., navadno v zvezi dvohodna vezava vezava, ki omogoča usmerjanje obeh polovic vala izmeničnega toka: dvohodna vezava ♪
  4.      dvóiménski  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. mat., v zvezi dvoimensko število količina, ki se izrazi z dvema merskima enotama: zapisati vrednost z dvoimenskim številom 2. biol., v zvezi dvoimensko poimenovanje dvojno poimenovanje ♪
  5.      dvój  -a -e štev. (ọ̑) raba peša 1. ki je dveh vrst: na vrtu so dvoji otroci, naši in sosedovi; dvoja človekova narava dvojna 2. pri množinskih samostalnikih izraža število dve: pripeljali so se v dvojih saneh; sam.: v življenju so dvoji: eni, ki dajejo, in drugi, ki sprejemajo; dvojega se bojim; mož in žena sta v dvojem eno ∙ obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje ♪
  6.      dvójájčen  -čna -o prid. (ọ̑-ā) med., navadno v zvezi dvojajčna dvojčka dvojčka, ki se razvijeta iz dveh istočasno oplojenih jajčec ♪
  7.      dvoják  -a m (á) 1. kar je iz dveh delov: hoja je rasla na dvoje in postala dvojak 2. nekdaj avstrijski novec za dva solda, krajcarja ali vinarja; dvojača: mošnja, polna srebrnih dvojakov 3. ekspr. kdor ima lastnosti, značilnosti nasprotnega spola: moja hči se bo poročila s pravim moškim, ne pa s takim dvojakom ♪
  8.      dvójámborka  -e ž (ọ̑-ā) dvojambornica: ob obali so križarile majhne dvojamborke ♪
  9.      dvójec  -jca m (ọ̑) šport. tekmovalni čoln za dva veslača: tekmovali bodo v dvojcih in četvercih / dvojec s krmarjem ◊ lov. napraviti dvojec izstreliti dva zaporedna strela, od katerih vsak zadene drugo žival ♪
  10.      dvójen  -jna -o prid. (ọ̑) 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo // ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja / dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge // slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje ● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo ◊ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače ♪
  11.      dvójezíčnik  -a m (ọ̑-ȋ) knjiž. kdor zna in redno uporablja dva jezika: to delovno mesto je dobil le zato, ker je dvojezičnik ♪
  12.      dvojíca  tudi dvójica -e ž (í; ọ̑) skupina dveh oseb: z druge strani je prihajala dvojica mladih ljudi / bila sta prav čedna dvojica par; obisk švedske kraljevske dvojice kralja in kraljice; zakonska dvojica mož in žena // skupina dveh enot: iz goste teme se je svetila le dvojica iskrih oči / most je branila dvojica topov / dvojica problemov ◊ fiz. dvojica sil dve enako veliki in nasprotni sili, ki ne delujeta na isti premici; šport. tekmovanje dvojic dveh igralcev proti dvema; žel. kolesna dvojica celota dveh koles in gredlja ♪
  13.      dvojíčnik  -a m (ȋ) zastar. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti; dvojnik: srečal je svojega dvojičnika ♪
  14.      dvojíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. tekst. združevati dva ali več pramenov v skupen pramen: nit v predilnici dvojijo, da postane močnejša; trdnost preje povečamo, če jo dvojimo 2. redko množiti, večati: bučno navijanje gledalcev mu je dvojilo moči 3. redko razdvajati, cepiti: takšne izjave samo dvojijo množico ♪
  15.      dvójka  -e ž (ọ̑) 1. pog. številka dve: napisati dvojko / na tej progi vozi dvojka tramvaj, avtobus številka dve 2. pog. najnižja pozitivna ocena (v šoli); zadostno: dobiti dvojko; imeti dvojko iz računstva, v računstvu // nekdaj negativna ocena (v šoli): ker ni nič znal, mu je profesor dal dvojko; popraviti dvojko iz zgodovine / pisati nalogo dvojko; znati za dvojko 3. skupina dveh oseb: najboljša dvojka je bila pohvaljena pred vsemi brigadirji; vojaki so se po potrebi združevali v dvojke ali trojke 4. igralna karta z dvema znakoma: pikova dvojka ◊ igr. napovedana vrednost pri igri na karte, glede na moč igralčevih kart; šport. dvojec ♪
  16.      dvójkar  -ja m (ọ̑) pog. učenec z najnižjimi pozitivnimi ocenami: zelo se je poslabšal, dvojkar je // nekdaj učenec z negativnimi ocenami: ob koncu leta je bilo v razredu pet dvojkarjev in dva odličnjaka ♪
  17.      dvójnat  -a -o prid. (ọ̑) star. dvojen: ovratnik iz dvojnatega blaga; dvojnata okna / zanimiv je bil predvsem zaradi svoje dvojnate narave ♪
  18.      dvójnica  -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki je drugi ženski izredno podobna, zlasti po zunanjosti: to ni bila ona, pač pa njena dvojnica // film., gled. ženska, ki nadomešča pravo igralko v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: prizore na smučeh so posneli z dvojnico, smučarsko prvakinjo 2. vsaka od dveh ali več enakih stvari: knjižnica si je za izposojanje knjig uredila oddelek dvojnic // lingv. vsaka od dveh ali več pojavnih oblik besede: akcentska, pravopisna dvojnica / pogovorna dvojnica sinonim 3. etn. piščal iz enega kosa lesa z dvema cevema: pastir je piskal na dvojnico ♪
  19.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
  20.      dvójniški  -a -o prid. (ọ̑) knjiž. razdvojen, razklan: pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti ♪
  21.      dvójništvo  -a s (ọ̑) knjiž. 1. dvojnost: strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva 2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo ♪
  22.      dvojnják  -a m (á) redko dvolitrska steklenica, navadno za vino; štefan: na mizi je bilo pet dvojnjakov / popila sta že cel dvojnjak ♪
  23.      dvójnost  -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost ♪
  24.      dvójnosten  -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. dvovrsten, dvojen: ta dualizem v arhitekturi se kaže tudi v dvojnostni tipiki ♪
  25.      dvókoló  -ésa s (ọ̑-ọ̑ ọ̑-ẹ̑) knjiž. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon; kolo: voziti se z dvokolesom; razprodaja najdenih dvokoles / motorno dvokolo motorno kolo, motor ♪

   8.676 8.701 8.726 8.751 8.776 8.801 8.826 8.851 8.876 8.901  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA