Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (8.751-8.775)


  1.      dušévnost  -i ž (ẹ̄) skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti: mladostnikova, otrokova duševnost; razdvojena duševnost; duševnost odraslega / študija o duševnosti pri živalih / umetnina je izraz mlade, lirično čuteče duševnosti ♪
  2.      dúšica  -e ž (ú) ekspr. manjšalnica od duša: nedolžna otroška dušica; dušice umrlih / težko se je vživeti v njeno nežno dušico / bila je preprosta dušica; mamina dušica ljubljenka / govori, dušica, poslušam te / dušica na olju je noč in dan brlela ● star. dušico izdihniti, spustiti umreti ◊ bot. materina dušica močno dišeča zelnata ali delno olesenela rastlina z drobnimi listi, Thymus; svinjska dušica strupena rastlina z velikimi lijakastimi cveti; navadni kristavec ♪
  3.      dušík  -a m (ȋ) kem. v zraku najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa, element N: pridobivanje dušika iz zraka; utekočinjen dušik ♦ agr. apneni dušik ♪
  4.      dušíkov  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dušik: dušikova kislina; dušikove spojine / proizvodnja dušikovih gnojil dušičnih ♦ bot. dušikove bakterije bakterije, ki presnavljajo dušik v naravi ♪
  5.      dušílka  -e ž (ȋ) elektr. tuljava, ki zmanjšuje ali omejuje jakost izmeničnega toka: anodna, izravnalna dušilka ♪
  6.      dušílnik  -a m (ȋ) 1. posoda, priprava za dušenje živil: dušiti meso v dušilniku 2. priprava, ki zmanjšuje jakost zvoka: zmanjševati ropot z dušilnikom 3. teh. amortizer, blažilec ♪
  7.      dušíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši; jok jo je dušil; močno razburjenje jo je kar dušilo; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je; v grlu me duši; pren. malomeščanske razmere nas dušijo; samota ga duši // moriti z onemogočanjem dihanja: jetnike so dušili v plinskih celicah 2. ekspr. s silo ovirati, preprečevati: vlada duši stavkovne boje; birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj; dušiti nacionalno zavest / plevel duši posevke 3. knjiž. zadrževati, premagovati: dušiti (v sebi) bolečino, jezo; pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih; dušila je solze v očeh in si grizla nohte 4. zmanjševati jakost zvoka: ropotanje strojev je dušilo besede; stenske obloge so dušile glasove televizorja; mehka trava je dušila korake / dirigent je dušil previsoki ton glasbila / gumijast pod duši zvok stopinj ♦ rad. dušiti televizijsko sliko zmanjševati njeno jakost, ostrino 5. redko gasiti: goreči motor so dušili z gasilno peno; gasilci dušijo požar 6. kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: dušiti meso, zelenjavo dušíti se s težavo dihati zaradi ovir: ponesrečenci so se dušili pod snegom / ekspr. dekle se je dušilo v solzah; pren. kmetje so se dušili v dolgovih dušèč -éča -e: zvijal se je, dušeč se od smeha; zagrnil ga je oblak dušečega prahu; dušeča moč tehnizacije; prisl.: dušeče vroč in soparen dan dušèn -êna -o: zatajevan in dušen smeh; sprostitev dolga leta dušenih čustev / dušeni riž; dušeno zelje ♦ fiz. dušeno nihanje nihanje, pri katerem se amplitude manjšajo ♪
  8.      dúšiti se  -im se nedov. (ú ū) redko hrupno zagotavljati, zatrjevati: dušil se je, da bo vse izdal, če mu ne ustrežejo ♪
  9.      dúškoma  prisl. (ȗ) na dušek, v dušku: izpiti duškoma; duškoma piti; duškoma zvrniti kozarec vina ♪
  10.      dušníca  in dúšnica -e ž (í; ȗ) nav. mn. 1. redko cevka, ki dovaja zrak iz sapnika v pljuča; bronhij, sapnica: vnetje dušnic 2. zastar. dihalni organ kopenskih členonožcev v obliki cevk; zračnica: žuželke dihajo z dušnicami ♪
  11.      dušník  -a m (í) 1. odprtina, luknja za zračenje: napraviti dušnike v oglarsko kopo; zamašiti dušnike v hlevu; dušnik v podmornici / dušniki v kaminu kanali, po katerih je speljan dim, da se zadrži čimveč toplote 2. redko cevka, ki dovaja zrak iz grla v bronhije; sapnik, traheja: v dušniku mu grgra ♪
  12.      duumvirát  -a m (ȃ) zgod. dvojica višjih uradnikov, izvoljena za določene državniške posle v starem Rimu ♪
  13.      dvá  -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) 1. izraža število dve [2] a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro / korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav. slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri // neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka ● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja ◊ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo ♪
  14.      dva...  ali dvá... in dva... prvi del zloženk (ȃ) 1. z izrazom moškega spola nanašajoč se na število dve: dvamilijonski, dvatisočleten; dvakraten 2. za dve večji od vsote desetic, na katere se nanaša: dvaindvajset, dvaintrideset ♪
  15.      dváindvájset  -ih štev. (ȃ-ȃ) izraža število dvaindvajset [22]: stara je dvaindvajset let; ura je dvaindvajset; ob dvaindvajsetih ♪
  16.      dváinpólkrat  [u̯k] prisl. (ȃ-ọ̑) izraža povečanje ali zmanjšanje za dve enoti in pol: dvainpolkrat več ♪
  17.      dvaintridesetérka  -e ž (ẹ̑) biblio. knjiga, ki sestoji iz tiskovnih pol, razdeljenih na dvaintrideset listov: zbirka starih dvaintrideseterk ♪
  18.      dvájset  -ih štev. (ȃ) izraža število dvajset [20] a) v samostalniški rabi: deset in deset je dvajset; trije od dvajsetih / ura je dvajset; ob dvajsetih b) v prilastkovi rabi: dvajset korakov; zbrano delo v dvajset(ih) zvezkih; tudi neskl. bilo mu je okoli dvajset let // neskl. izraža številko dvajset: stanuje na Titovi 20; na vrsti so številke od ena do dvajset ♪
  19.      dvájseti  -a -o štev. (ȃ) ki v zapovrstju ustreza številu dvajset: dvajseti rojstni dan; dvajsetega [20.] marca; okoli dvajsete (ure); v dvajsetem letu; dvajseto [20.] stoletje od 1900 do 2000 / dvajseti del česa dvajsetina ∙ knjiž. v dvajsetih [20.] letih našega stoletja od 1920 do 1930 ♪
  20.      dvájsetkrat  prisl. (ȃ) izraža dvajset ponovitev: dvajsetkrat ena je dvajset; dvajsetkrat ponoviti poizkus ♪
  21.      dvájsetléten  -tna -o prid. (ȃ-ẹ̑) 1. star dvajset let: dvajsetletna študentka 2. ki traja dvajset let: v dvajsetletnem delu si je nabral bogatih izkušenj ♪
  22.      dvájsetlétnik  -a m (ȃ-ẹ̑) dvajset let star moški: še zmeraj gleda na življenje kot kak neizkušen dvajsetletnik ♪
  23.      dvákrat  prisl. (ȃ) izraža dve ponovitvi: dvakrat dve je štiri; dvakrat zakleniti; preobleči se dvakrat na teden / dvakrat tolikšna vrednost; dvakrat več / ekspr.: zanj je to strašen, dvakrat strašen udarec zelo hud; tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno ● videl sem ga enkrat, dvakrat malokrat, malokdaj; ne bi rekel dvakrat, da se ne bo pritožil skoraj gotovo se bo pritožil; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna; preg. samo v mlinu se dvakrat pove ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal ◊ bot. dvakrat nazobčani list list z zobci, ki so tudi nazobčani ♪
  24.      dvákraten  tudi dvákráten -tna -o prid. (ȃ; ȃ-ā) 1. dvakrat tolikšen: s tem boš imel dvakratne stroške; dvakratna vrednost 2. ki je dveh vrst; dvojen: ima dvakratne bolečine: v želodcu in v glavi 3. ki izraža dve ponovitvi: dvakratna predstava ◊ jur. dvakratni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; mat. dvakratna negacija negacija negacije dvákratno tudi dvákrátno prisl.: vse ti bom dvakratno povrnil; pri teh besedah ga je dvakratno speklo ♪
  25.      dvánajst  in dvanájst -ih štev. (ȃ; á) izraža število dvanajst [12] a) v samostalniški rabi: dvakrat šest je dvanajst; od dvanajstih je ostal eden / ura je dvanajst; ob dvanajstih (ponoči) 24h b) v prilastkovi rabi: dvanajst učencev; plačati v dvanajst(ih) obrokih; tudi neskl.: s približno dvanajst dijaki; stane okoli dvanajst dinarjev // neskl. izraža številko dvanajst: informacije v sobi 12; štiri ulomljeno z dvanajst ● ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant ♪

   8.626 8.651 8.676 8.701 8.726 8.751 8.776 8.801 8.826 8.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA