Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (8.426-8.450)


  1.      dovršíti  -ím dov., dovŕšil (ȋ í) 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini dovršèn -êna -o 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike ♪
  2.      dovŕšnik  -a m (ȓ) lingv. glagol, ki izraža nastop, konec ali trenutnost dejanja: pravilna raba dovršnikov in nedovršnikov ♪
  3.      dovtíp  -a m (ȋ) šaljivo, duhovito izražena misel: smejati se dovtipom; delati, pripovedovati dovtipe; napravil je slab dovtip; ekspr. stresali, zbijali so dovtipe na njegov račun; cenen, neslan, robat dovtip; dovtip v komediji ∙ pog. ta dovtip ima že brado je star ♪
  4.      dovtípkanje  -a s (ȋ) knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: sovražil je dovtipkanje; cinično dovtipkanje ♪
  5.      dovtípkarstvo  -a s (ȋ) knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: ceneno dovtipkarstvo / delo je polno praznega dovtipkarstva ♪
  6.      dovtipkovánje  -a s (ȃ) knjiž., nav. ekspr. delanje, pripovedovanje dovtipov: neslano dovtipkovanje ♪
  7.      dovtípnost  -i ž (ȋ) lastnost dovtipnega človeka: cenijo njegovo dovtipnost; priljubljen je zaradi svoje dovtipnosti; izvirna, kmečka, robata dovtipnost ♪
  8.      dovzéti  -vzámem dov., dovzêmi dovzemíte; dovzél; nam. dovzét in dovzèt (ẹ́ á) nar. izvedeti: Potem je s prav tako prijetnim občutkom dovzel, da je narodna straža prevzela oblast (Prežihov) ♪
  9.      doyên  tudi doajên -a [doajen] m (ȇ) knjiž. najstarejši član skupine, zbora, zlasti diplomatskega: veleposlanik je kot doyen diplomatov pozdravil predsednika; doyen ljubljanske Drame ♪
  10.      dóza 1 -e ž (ọ̑) 1. manjša, lepo izdelana škatla za shranjevanje česa: vzeti cigareto iz doze; cigaretna doza; lesena, rezljana, zlata doza; doze za puder // neprodušno zaprta pločevinasta posoda, zlasti za konzervirana živila: konzervna doza; doza z grahom, fižolom ♦ fot. razvijalna doza zaprta posoda za razvijanje filmov 2. elektr. kovinski ali plastični okrov, v katerem so narejeni spoji, odcepi, priključki: vgraditi doze / odcepna, priključna doza; gramofonska doza priprava na gramofonu, ki spreminja mehanske tresljaje gramofonske igle v ustrezne električne napetosti; vrezovalna doza priprava, ki pretvarja električno ali zvočno valovanje v mehansko in ga vrezuje v gramofonsko ploščo ♪
  11.      dóza 2 -e ž (ọ̑) določena, natančno odmerjena količina česa, navadno zdravila, odmerek: povečati, predpisati dozo; to zdravilo učinkuje že pri razmeroma nizki dozi; dnevna doza; doza morfija / maksimalna, smrtna doza; pren. nauke mu servira po dozah // količina sploh: vzela je preveliko dozo uspavalnih praškov; kisla vina žveplajo navadno z manjšo dozo / dopustne doze radioaktivnega sevanja; tolerančne doze rentgenskih žarkov; pren. patos je podan v premočni dozi; precejšnja doza humorja ♪
  12.      dozdàj  in do zdàj prisl. (ȁ) do tega časa, trenutka: dozdaj je šlo vse dobro; prizadeval si bo bolj kakor dozdaj ♪
  13.      dozdàjšnji  -a -e prid. (ȁ) ki je bil, obstajal dozdaj: dozdajšnje izkušnje, ugotovitve; dozdajšnja prizadevanja znanstvenikov / dozdajšnji predsednik ♪
  14.      dozdéti se  -ím se dov., dozdì se (ẹ́ í) nav. 3. os., zastar., z dajalnikom zazdeti se: dozdelo se mu je, da je nekdo blizu njega globoko vzdihnil ♪
  15.      dozdéva  -e ž (ẹ̑) knjiž. nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično: izkazalo se je, da je njegova dozdeva zmotna ♪
  16.      dozdévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od dozdevati se: njegova sodba izvira iz dozdevanja in domnevanja ♪
  17.      dozdévek  -vka m (ẹ̑) knjiž. nejasno sklepanje, misel, da je kaj verjetno, resnično: to so samo dozdevki ♪
  18.      dozídati  tudi dozidáti -am dov. (í á í) 1. končati zidanje: letos še ne bomo dozidali; cerkev so dozidali v prejšnjem stoletju 2. zidati do določene meje: hišo so dozidali do slemena 3. dodatno, zraven prizidati: dozidali so še eno nadstropje dozídan -a -o: stavba je že dozidana; dozidano poslopje ♪
  19.      dozídek  -dka m (ȋ) redko prizidek: dozidek pri hiši so podrli ♪
  20.      doziméter  -tra m (ẹ̄) fiz. priprava za merjenje količine žarkov, navadno rentgenskih: rentgenologom so preskrbeli dozimetre ♪
  21.      doznáti  -ám dov. (á ȃ) star. ugotoviti, spoznati: težko je doznati objektivno resnico / iz njegovih pisem so doznali, da se kmalu vrne izvedeli ♪
  22.      doznávati  -am nedov. (ȃ) star. zaznavati, čutiti: doznaval je dišave, ki so se širile po zraku; doznaval je, da se luči na obrežju množijo / doznavati s čuti / iz omenjenih virov doznavamo naslednje ugotavljamo, spoznavamo ♪
  23.      dozoréti  -ím dov., dozôrel in dozorèl in dozorél (ẹ́ í) 1. z rastjo, zorenjem priti do zrelosti: pšenica je dozorela; to sadje zgodaj dozori; seme je že dozorelo / smreke so dozorele za sečnjo; pren. njegov sklep je dozorel; misel je dozorela v njem ∙ knjiž. pridem, ko bo čas dozorel ko bo ugoden, primeren čas za to // doseči potrebno, ustrezno kakovost: sir je dozorel; salama dozori na zraku šele po kakem mesecu 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: fant je dozorel v moža; duševno, spolno, telesno dozoreti; kulturno dozoreti / knjiž. stvar je dozorela do vrhunca / dekle je v trpljenju dozorelo // navadno v zvezi z za postati sposoben, pripravljen za kaj: ta človek še ni dozorel za življenje / spor je končno dozorel za razsodbo ◊ čeb. med dozori izgubi odvečno vodo dozôrel in dozorèl in dozorél -éla -o: dozorel človek; prezgodaj dozoreli otroci; dozorele breskve; čustveno dozorel; politično dozoreli ljudje ♪
  24.      dozorévati  -am nedov. (ẹ́) 1. z rastjo, zorenjem prihajati do zrelosti: grozdje, sadje dozoreva; ječmen je že začel dozorevati; pren. sklep je dolgo dozoreval v njem; misel na beg je vse bolj dozorevala 2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: telesno dozorevati; kulturno, osebnostno dozorevati / knjiž. v takih razmerah je dozorevala revolucija / človek dozoreva v trpljenju dozorevajóč -a -e: dozorevajoč fant; hodil je med dozorevajočim žitom; razredno dozorevajoče delavstvo ♪
  25.      dozréti  -èm dov., dozŕl (ẹ́ ȅ) knjiž. doseči s pogledom: dna ni bilo mogoče dozreti; oči so v daljavi nekaj dozrle ♪

   8.301 8.326 8.351 8.376 8.401 8.426 8.451 8.476 8.501 8.526  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA