Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
iz (8.051-8.075)
- dobovína -e ž (í) star. hrastov les: miza iz dobovine ♪
- dobránati -am tudi dobranáti -ám dov. (ā; á ȃ) končati brananje: dobranala sta in izpregla ♪
- dobráva -e ž (ȃ) knjiž. valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem: živina se pase na dobravi; po dobravah je nabiral lešnike; v dobravi se oglaša kukavica; cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava; pesn. mračna, tiha dobrava ♪
- dobrčàv -áva -o prid. (ȁ á) nanašajoč se na dobrce: dobrčav otrok / dobrčav izpuščaj ♪
- dobríkati se -am se nedov. (ȋ) izkazovati komu prijaznost, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: ni njegova navada, da bi se dobrikal; zaman se ji dobrikaš; toliko časa se mu je dobrikal, da je privolil / pes se mi dobrika dobrikajóč se -a -e: pes se je dobrikajoč stisnil h gospodarju; spregovoriti z dobrikajočim se glasom ♪
- dobrína -e ž (í) 1. nav. mn. kar je namenjeno za zadovoljitev človekovih potreb: pridobivati, proizvajati dobrine; gospodarske, potrošne dobrine; težiti po vedno novih materialnih dobrinah; duhovne dobrine; ustvarjati kulturne dobrine; izmenjava raznih dobrin 2. redko korist: cepljenje proti boleznim je velika dobrina naših otrok; to je dobrina za vse ljudi 3. knjiž. dobra, pozitivna lastnost: etične dobrine; planinstvo vzbuja v ljudeh moralne dobrine ♪
- dobrobít -a m (ȋ) knjiž., redko, s prilastkom blaginja, blagor: to je jamstvo za njegov dobrobit ♪
- dobrobít -i ž (ȋ) knjiž., s prilastkom blaginja, blagor: delati za dobrobit domovine; skrbeti za dobrobit otrok; duhovna dobrobit ♪
- dobrodélnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor dela dobra, človekoljubna dela: mož je velik dobrodelnik ♪
- dobrodélnost -i ž (ẹ̑) opravljanje, izkazovanje dobrih del, dejanj: znana je njihova dobrodelnost / sirote so bile prepuščene dobrodelnosti ljudi ♪
- dobrodôšel -šla -o [ǝu̯] prid. (ó) 1. čigar prihoda je kdo vesel: dobrodošel gost; vedno boš dobrodošel v naši hiši; kamor pride, je dobrodošel; opustila je obiske, ker je čutila, da ni več dobrodošla / kot pozdrav dobrodošli, kar vstopite 2. ki se da uporabiti, izkoristiti: vsak izgovor mu je dobrodošel; dobrodošla priložnost / nova izdaja pesmi je kar dobrodošla ♪
- dobrodôšlica in dobrodóšlica -e ž (ō; ọ̑) slavnosten sprejem ob prihodu gosta: pripraviti dobrodošlico; predsedniku bodo priredili toplo dobrodošlico / piti dobrodošlico na čast gostu // pozdravni nagovor ob takem sprejemu: pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; pozdravili so ga s prisrčno dobrodošlico ♪
- dobrodúšje -a s (ȗ) redko dobrodušnost: z obraza se mu bere dobrodušje / iz dobrodušja ga je obdržal v službi ♪
- dobroimétje -a s (ẹ̑) fin. imetje na tekočem računu ali na žiro računu: plačati iz dobroimetja; klirinška in konvertibilna dobroimetja; dobroimetje pri banki, v tujini ♪
- dobrojédec -dca m (ẹ̑) ekspr. kdor rad dobro in veliko jé: mož je znan dobrojedec; miza je pripravljena za dobrojedce ♪
- dobromíseln -a -o [sǝl] prid. (ȋ) knjiž. ki dobro, pošteno misli: dobromiselni ljudje tega niso mogli verjeti ♪
- dobropís -a m (ȋ) fin. knjiženje v dobro: dobropis na kontu dolžnika // obvestilo o takem knjiženju ♪
- dobrosŕčnost -i ž (ȓ) lastnost dobrosrčnega človeka: iz same dobrosrčnosti mu pomaga ♪
- dobróta -e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist: nikoli ji ne bom mogel povrniti vseh dobrot; izkazovati, deliti dobrote; zahvaliti se komu za prejete dobrote; obsipati koga z dobrotami // star. korist, dobro: otroci se ne zavedajo, kakšna dobrota je zanje učenje / zastar. zemeljske dobrote užitki, prijetnosti 3. nav. mn. dobra jed ali pijača: nanesli so mu raznovrstnih dobrot; postregli so mu z vsemi dobrotami, ki so jih premogli; miza je bila polna najrazličnejših dobrot 4. zastar. dobra kakovost: vino ni posebne dobrote ● ekspr. sama dobrota ga je je zelo dober, dobrosrčen; z dobroto pri njem vse dosežeš če
si z njim dober, naredi vse, kar želiš; preg. dobrota je sirota dobro dejanje navadno ni poplačano s hvaležnostjo ◊ jur. pravna dobrota oprostitev od pričevanja proti bližnjim sorodnikom ♪
- dobróten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti ♪
- dobrotljív -a -o prid., dobrotljívejši (ȋ í) ki (rad) izkazuje, deli dobrote: dobrotljiv človek; prizadeva si, da bi bil dobrotljiv ♪
- dobrótnica -e ž (ọ̑) 1. ženska, ki izkazuje, deli komu dobrote: mati je otrokova največja dobrotnica 2. iron., redko vlačuga, prostitutka: Pozneje sem zvedel, da je ta njena hči tako zvana dobrotnica, h kateri prihajajo moški iz okolice (Prežihov) ♪
- dobrótnik -a m (ọ̑) kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik; vse življenje mu je bil dobrotnik; slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku ♪
- dobrótnost -i ž (ọ̑) knjiž. dobrotljivost, dobrohotnost: spoštujejo ga zaradi njegove dobrotnosti; verjeti v dobrotnost; gledal ga je z izrazom očetovske dobrotnosti ♪
- dobrotováti -újem tudi dobrótovati -ujem nedov. (á ȗ; ọ̑) star. izkazovati, deliti dobrote: preskop je, da bi dobrotoval ♪
7.926 7.951 7.976 8.001 8.026 8.051 8.076 8.101 8.126 8.151