Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (6.951-6.975)


  1.      čebúla  -e [tudi čǝb] ž (ú) 1. začimbna rastlina s cevastimi listi ali njeni omeseneli podzemeljski deli: gojiti čebulo; prepražiti čebulo; čevapčiči s čebulo / zreži nekaj čebul na rezine ♦ bot. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti; čebulica 2. pog., ekspr. žepna ura: privlekel je iz žepa srebrno čebulo / šalj. koliko je na čebuli? koliko je ura? ♪
  2.      čebúlček  -čka [tudi čǝb] m (ȗ) 1. pridelek iz čebulnega semena v prvem letu: saditi čebulček; ukvarja se s pridelovanjem čebulnega semena, čebulčka in čebule 2. podzemeljsko steblo z mesnatimi luskolisti; čebulica: čebulčki narcise ♪
  3.      čéča  in čêča -e ž (ẹ̄; é) 1. nar. severozahodno dekle: postala je že cela čeča / dražili so me, da imam čečo 2. redko igrača, ki predstavlja deklico; punčka: naredila je ljubko čečo iz cunj ♪
  4.      čedálje  prisl. (á) s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: naši sosedje se čedalje bolj razburjajo; grmi čedalje močneje; čedalje več ljudi je; čedalje manj se mu toži po domu ♦ muz. čedalje močneje označba za jakost izvajanja crescendo ♪
  5.      čéditi  -im nedov., čéden in čéjen (ẹ́ ẹ̄) raba peša čistiti, snažiti: čediti hlev in živino; čediti po hiši / čediti drevje trebiti čéditi se 1. redko lepšati se, lepotičiti se: po celo uro se čedi pred ogledalom 2. ekspr. iztrebljati se: čedit se hodijo kar za grm ♪
  6.      čédnost  -i ž (ẹ́) 1. raba peša dobra lastnost, krepost: bila je znana po čednosti in poštenosti; vsi so ga spoštovali zaradi njegovih čednosti; ekspr. hinavščino zavija v plašč čednosti ∙ preg. skromnost je lepa čednost // star. poštenost, neoporečnost: vsem je znana čednost njegovih poslov 2. star. odlika, vrlina: izvirnost je poglavitna čednost pisatelja 3. zastar. čistoča: zelo skrbijo za čednost v hiši ♪
  7.      čédra  -e ž (ẹ̑) lesena pipa s kratko cevjo in pokrovčkom: iztrkati, natlačiti, vleči čedro / gorjuška čedra ♪
  8.      čédrica  -e ž (ẹ̑) manjšalnica od čedra: prižgati si čedrico ♪
  9.      čék  -a m (ẹ̑) nakaznica z nalogom, ki ga da imetnik bančnega računa banki za izplačilo ali prenos določene vsote: izplačati, podpisati, preklicati, unovčiti ček; plačati s čeki; ček za petdeset dolarjev ♦ fin. barirani ček; gotovinski ček izplačljiv v gotovini; potovalni ček s katerim je mogoče dvigati gotovino pri različnih bankah ♪
  10.      čéka  -e ž (ẹ̑) zgod., kratica izredna komisija za boj proti kontrarevoluciji in špekulaciji v Sovjetski Rusiji od leta 1917 do 1922: ustanoviti čeko / čeka ga je aretirala čekisti ♪
  11.      čekàn  -ána m (ȁ á) podočnik pri prašiču: divjega prašiča spoznaš po čekanih // nav. mn., nizko zob sploh: ima še nekaj majavih, rumenih čekanov; zapri usta in skrij čekane ◊ arheol. orožje v obliki ozke, ukrivljene sekire s koničastim temenom ♪
  12.      čekóven  -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na ček: čekovni odrezek; čekovna golica; čekovna knjižica sešitek čekovnih golic ◊ fin. čekovni račun bančni račun, s katerega imetjem razpolaga lastnik s čeki; jur. čekovno pravo predpisi za poslovanje s čeki ♪
  13.      čeláda  -e ž (ȃ) 1. zaščitno pokrivalo, navadno kovinsko: povezniti si čelado na glavo; jeklena, usnjena, železna čelada; gasilska, tropska, vojaška čelada; čelade za motoriste / iz mraka so se pokazale svetle čelade ljudje v čeladah ∙ publ. modre čelade vojaška formacija Organizacije združenih narodov, ki jo sestavlja vojaštvo različnih držav 2. ekspr. glava: pazi, da je ne dobiš po čeladi ♪
  14.      čeládar  -ja m (ȃ) 1. ekspr. vojak s čelado: za tankom se je peljalo pet kamionov čeladarjev 2. izdelovalec čelad ♪
  15.      čeládnica  -e ž (ȃ) bot. močvirska rastlina s čeladi podobnim izrastkom na cvetni čaši, Scutellaria ♪
  16.      čêlček  -čka m (ē) ekspr. manjšalnica od čelce: izpod drobnega čelčka je pokukalo dvoje črnih očesc ♪
  17.      čeléšnik  -a m (ẹ̑) nar. 1. palice za sušenje pri kmečki peči: Na čelešniku, ki visi izpod stropa, se suši moder predpasnik in otroška srajca (E. Cevc) 2. zapeček: On, pastirček, je utrujen dremal na čelešniku, zdaj pa zdaj je moral utrniti tresko (F. Bevk) ◊ etn. stojalo za goreče trske ♪
  18.      čelístka  -e ž (ȋ) muz. ženska, ki igra čelo: nastopa izvrstna čelistka ♪
  19.      čêliti  -im in čelíti čélim nedov. (é; ȋ ẹ́) gladko prisekovati ali prirezovati: čeliti snope, slamo ♦ les. čeliti les prižagovati les pravokotno na vzdolžno os ali prižagovati ga na določeno dolžino ♪
  20.      čeljúst  -i ž (ȗ) nav. mn. 1. del obraza, v katerem so vraščeni zobje: čeljusti mu štrlijo naprej; odpreti, razkleniti čeljusti; brezzobe, močne čeljusti; spodnja, zgornja čeljust ∙ pog., ekspr. dobiti jih po čeljustih biti tepen, kaznovan zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja // nizko kdor vsebinsko prazno, nespametno govori: molči, čeljust stara; o ti čeljust široka 2. rabi se samostojno ali s prilastkom čeljustim podoben del orodja, naprave, stroja: pri vseh grabljah je moral popraviti čeljusti; čeljusti primeža, žerjava, klešč ◊ avt. zavorne čeljusti vzvoda, ki pritiskata na zavorni boben; šport. prestaviti čeljusti na smučko pritrjeni kovinski del stremen; strojn. drobilne čeljusti; zool. sprednja, srednja, zadnja čeljust organ žuželk za sprejemanje hrane ♪
  21.      čeljústničen  -čna -o (ȗ) pridevnik od čeljustnica: čeljustnični izpah ♪
  22.      čélo  -a m (ẹ̑) muz. večje, violini podobno glasbilo z nižje ležečim tonskim obsegom; violončelo: v orkestru igra čelo ♪
  23.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  24.      čemér  -a [čǝm in čem] m (ẹ̄) nar. nejevolja, jeza: Zgrabil ga je čemer, da bi najrajši vrgel ročko, ki je stala na mizi, v steno (F. Godina) ♪
  25.      čeméti  -ím [čǝm] nedov., čemì (ẹ́ í) 1. negibno, tiho sedeti: vojaki čemijo ob ognju / čez dan čemi sova v duplini; ekspr. kar naprej čemi v svoji sobi; pren. nizke hiše čemijo med drevjem // nepremično, duševno odsotno gledati: tiho je čemel predse 2. biti napol buden: ležali so na pogradih in čemeli v temi ♪

   6.826 6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026 7.051  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA