Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
iz (5.601-5.625)
- beléžka -e ž (ẹ̑) 1. kratek zapisek, opomba: delati si beležke; stenografska beležka / beležka o ruski književnosti 2. beležnica: zapisovati si rede v beležko ♪
- beléžnica -e ž (ẹ̑) zvezek za zapiske, navadno manjši: vzeti beležnico iz žepa; zapisati naslov v beležnico; beležnica s popotnimi vtisi ♪
- belíčnost -i ž (ȋ) biol. pomanjkanje pigmenta pri pripadnikih sicer obarvane vrste; albinizem: delna, popolna beličnost ♪
- belíkati se -am se nedov. (ȋ) ekspr. belo odsevati, bleščati se: hiše se belikajo izza drevja ♪
- belílo -a s (í) 1. belo barvilo: prekriti z belilom ♦ kem. cinkovo belilo iz cinka pridobljen bel prah za oljnato belo barvo 2. sredstvo, ki naredi kaj bolj belo ali razbarva: beliti perilo z belilom / uporabljati belilo za lase; proizvodnja belil ♪
- belíti 1 in béliti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. pokrivati (stene) z beležem ali z belilom: beliti hišo, stene; pog. beliti z apnom; pren. sneg beli gore 2. delati kaj bolj belo ali razbarvati: beliti perilo, platno / beliti lase ∙ star. otroci mu belijo glavo, lase mu povzročajo velike skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; star. v šolah si beli glavo si s trudom pridobiva znanje 3. odstranjevati lubje: beliti deblo; beliti palico z nožem // nar. odstranjevati lupino, kožo: beliti koruzo, krompir; beliti prašiča 4. redko močno segrevati: beliti peč za kruh belíti se in béliti se knjiž. 1. belo odsevati, bleščati se: breze se belijo v gozdu; hiša se beli izza dreves; na vrhovih se beli prvi sneg 2. postajati bel, svetel: lasje se mu belijo; na vzhodu se že beli
belèč -éča -e: ravnina z belečimi se vasmi béljen -a -o: beljena preja; po starem beljene hiše ♪
- belíti 2 in béliti -im nedov. (ȋ ẹ́) dodajati jedi maščobo: beliti solato z oljem, žgance z ocvirki; pren. beliti pogovor z duhovitostmi, s kletvicami ∙ ekspr. hude mu je belil ostro, brez prizanašanja je govoril z njim ♪
- belják -a m (á) 1. prozorna sluzasta snov v jajcu: ko beljak zakrkne, jed serviramo; jajčni beljak; sneg iz beljakov 2. redko beljakovina: mlečni beljak 3. nar. vzhodno belo (v očesu): pogledal me je z beljaki ♪
- beljakovína -e ž (í) biol., kem. organska spojina, ki jo sestavljajo velike komplicirane molekule, zgrajene iz aminokislin: beljakovine so bistvena sestavina živalskih in rastlinskih celic; mlečna, rastlinska, živalska beljakovina; razkroj beljakovin ♪
- beljakovínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na beljakovino: beljakovinska hrana; beljakovinska krmila / beljakovinske snovi, ki jih proizvajajo celice ♪
- beljávec -vca m (ȃ) les. les z neizrazito črnjavo ♪
- belokránjski -a -o prid. (á) nanašajoč se na Belokranjce ali Belo krajino: belokranjski ljudski običaji; belokranjska ljudska noša ♦ gastr. belokranjski matevž pretlačen krompir in fižol z ocvirki ♪
- belokríl -a -o prid. (ȋ ȋ) knjiž. ki ima bela krila: nad vodo krožijo belokrili galebi ♪
- belolíc -a -e prid. (ȋ ȋ) knjiž. beloličen: belolice žene in dekleta ♪
- belopólt -a -o [u̯t] prid. (ọ̑ ọ̄) ki je bele polti: belopolto in črnsko prebivalstvo / bila je svetlolasa in izredno belopolta ♪
- belopŕs -a -o prid. (ȓ r̄) knjiž. ki ima bele prsi: beloprsa žena / beloprse lastovke ♪
- belorítec -tca m (ȋ) zool., navadno v zvezi lunj beloritec ptica ujeda, ki živi v bližini močvirij, Circus pygargus ♪
- belorók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima bele roke: beloroka boginja // nav. slabš. ki ni navajen težkega dela: beloroka gospoda ♪
- belorún -a -o prid. (ȗ ū) knjiž. ki ima belo runo, dlako: beloruna ovca ♪
- belôta -e ž (ó) knjiž. belina: belota snega; prosojna belota njenih lic ♪
- belozób -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima bele zobe: bil je črnolas in belozob fant; belozob merjasec ♪
- belúga -e ž (ú) zool. zelo velika riba, ki živi zlasti v Črnem in Kaspijskem morju, Huso huso: kaviar iz iker beluge ♪
- bémberg -a m (ẹ̑) trg. tkanina iz bakrove umetne svile za žensko perilo in obleke: perilo iz bemberga; neskl. pril.: bemberg svila ♪
- béne m neskl. (ẹ̑) knjiž., redko prednost, ugodnost: služba na deželi ima tudi svoj bene ♪
- benefícij -a m (í) 1. rel. za trajno ustanovljena cerkvena služba, zvezana z dohodki, zlasti iz nepremičnin: podeliti, ustanoviti beneficij; bogat beneficij 2. knjiž. ugodnost, prednost: podjetje ne uživa nobenih komunalnih beneficijev ♪
5.476 5.501 5.526 5.551 5.576 5.601 5.626 5.651 5.676 5.701