Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (5.076-5.100)


  1.      antologíjski  -a -o (ȋ) pridevnik od antologija: antologijski izbor ♪
  2.      antolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na antologijo: v antološki izbor je bilo sprejetih več še neobjavljenih pesmi / antološka knjižnica / pesem je bila antološke vrednosti ♪
  3.      antracén  -a m (ẹ̑) kem. trden aromatski ogljikovodik, dobljen iz premogovega katrana ♪
  4.      antracíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na antracit: antracitni rudniki / antracitni premog antracit // po barvi podoben antracitu: obleka iz svile antracitne barve antracítno prisl.: antracitno siv ton ♪
  5.      antropocéntričnost  tudi antropocêntričnost -i ž (ẹ́; é) knjiž. lastnost, značilnost antropocentričnega: antropocentričnost sedanje dobe ♪
  6.      antropofág  -a m (ȃ) knjiž. ljudožerec, kanibal ♪
  7.      antropofagíja  -e ž (ȋ) knjiž. ljudožerstvo, kanibalizem ♪
  8.      antropológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za antropologijo: priznan antropolog; kulturni, socialni antropolog ♪
  9.      antropologíja  -e ž (ȋ) veda o človeku kot členu narave: dognanja antropologije / fizična, kulturna antropologija; filozofska, socialna antropologija / predavanja iz antropologije ♪
  10.      antropomórfen  -fna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na antropomorfizem: antropomorfno naziranje, opisovanje / antropomorfna upodobitev // knjiž. podoben človeku: antropomorfna oblika predmeta / antropomorfna usoda ♦ antr. antropomorfne opice antropomorfi ♪
  11.      antropomórfski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na antropomorfizem: antropomorfski politeizem / antropomorfski pojmi o bogu ♪
  12.      anulácija  -e ž (á) knjiž. razglasitev za neveljavno; razveljavitev, uničenje: anulacija čekov, dogovora ♪
  13.      aójd  -a m (ọ̑) knjiž., pri starih Grkih ljudski pesnik in pevec ♪
  14.      aoríst  -a m (ȋ) lingv. glagolska oblika za izražanje dovršenega dejanja, zlasti preteklega ♪
  15.      ápage  medm. (ȃ) knjiž. izgini, poberi se: apage, skušnjavec! ♪
  16.      aparát  -a m (ȃ) 1. priprava za opravljanje določenega dela: aparat dela brez napake; vključiti aparat; električni aparat; optični aparati / rabi se samostojno ali s prilastkom: brivski, projekcijski, radijski, rentgenski, telefonski aparat; aparat za gašenje; ekspresni aparat za kavo / redko na letališču so pristajali lovski aparati letala // pog. fotografski aparat: ali imaš aparat s seboj? vstaviti film v aparat 2. anat. skupina organov z določeno funkcijo: motnje v prebavnem aparatu; zdravnik je preiskal ves bolnikov slušni aparat ♦ šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice 3. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: občina je zmanjšala svoj aparat; administrativni, gospodarski, upravni, vojaški aparat; povečevati, vzdrževati državni aparat; policijski aparat je takoj stopil v akcijo; mobilizirali so ves propagandni aparat 4. dokumentacija, pripombe k literarnemu ali znanstvenemu delu: knjiga je opremljena z obširnim aparatom; kritični, znanstveni aparat ♪
  17.      aparátčik  -a m (ȃ) slabš., zlasti v sovjetskem okolju aktivist, funkcionar partijskega aparata, ki nekritično, brez premisleka izpolnjuje navodila nadrejenih: sekretar komiteja je bil aparatčik ♪
  18.      aparáten  -tna -o prid. (ȃ) elektr. nanašajoč se na aparat 1: aparatna varovalka; aparatna sponka izolirana sponka za priključek električnih aparatov ♪
  19.      apárten  -tna -o prid. (ȃ) raba peša ki vzbuja pozornost, občudovanje: kako aparten klobuk imaš! uprizorili so zelo apartno veseloigro; apartna ženska // poseben, nenavaden: osebe v njegovih novelah so močno apartne in čudaške apártno prisl.: apartno urejena čakalnica ♪
  20.      apartmá  -ja m (ȃ) 1. večsobno, razkošno stanovanje, zlasti v hotelu: ima eleganten apartma; najela je apartma v najboljšem hotelu 2. iron. majhno, skromno stanovanje: izvolite v moj apartma ♪
  21.      apáš  -a m (ȃ) knjiž., zlasti v francoskem okolju velikomestni potepuh, slepar, razbojnik: apaši pariškega podzemlja ♪
  22.      apátičen  -čna -o prid. (á) ki je duševno otopel, brez volje; brezčuten, top: apatičen bolnik; mož je popolnoma apatičen; biti, postati apatičen za vse / z apatičnim izrazom je gledala v strop; apatičen obraz apátično prisl.: apatično strmeti predse ♪
  23.      apátičnost  -i ž (á) apatija: zbuditi se iz apatičnosti; delo je opravljala z neko apatičnostjo / apatičnost bolnika ♪
  24.      apatíja  -e ž (ȋ) stanje apatičnega človeka; brezčutnost, topost: pasti v apatijo; prebudil se je iz globoke, popolne apatije; apatija do življenja / politična apatija ♪
  25.      apelácija  -e ž (á) jur., nekdaj ugovor zoper sodbo nižjega sodišča pri višjem sodišču; pritožba, priziv: apelacija ni bila mogoča // redko apelacijsko sodišče ♪

   4.951 4.976 5.001 5.026 5.051 5.076 5.101 5.126 5.151 5.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA