Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (1.751-1.775)


  1.      izvíhan  -a -o prid. (í) redko (narobe) obrnjen: izvihan žep ♦ arheol. izvihano ustje posode navzven zavihano ustje ♪
  2.      izvihráti se  -ám se dov. (á ȃ) ekspr. burno z dejanji izraziti svojo jezo, razposajenost: ko se je izvihral, se je lotil dela; izvihrati se v pretepu; prim. zvihrati ♪
  3.      izvijáč  -a m (á) orodje za odvijanje ali privijanje vijakov, ki imajo zarezo v glavi: odviti z izvijačem ♪
  4.      izvíjanje  -a s (í) glagolnik od izvijati: izvijanje vijakov / nobeno izvijanje mu ne bo pomagalo ♪
  5.      izvíjati  -am nedov. (í) z vrtenjem spravljati iz predmeta: izvijati vijake izvíjati se 1. prizadevati si ne biti več v določenem, navadno neprijetnem položaju: z zadnjo močjo se je izvijal napadalcu; izvijati se komu iz objema, rok; pren. stiki s francosko kulturo so pomagali, da smo se začeli izvijati izpod vpliva nemške kulture 2. ekspr. opravičevati se tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični razlog: vedno ima kake izgovore, vedno se izvija; pred policijo se je na vse načine izvijal 3. knjiž. prihajati iz česa: od povsod so se izvijali modrikasti curki dima; pren., ekspr. krik se mu je izvijal iz prsi; med ihtenjem so se ji izvijali vzdihi 4. ekspr. postajati viden, prikazovati se v obrisih: visoke postave so se izvijale iz teme; vas se izvija iz megle ♪
  6.      izvín  in zvín -a m (ȋ) med. natrganje ali pretrganje ovojnice in sklepnih vezi: izvin noge v gležnju; izvin sklepa ♪
  7.      izvínek  -nka m (ȋ) star. opravičilo, izgovor: vsi izvinki mu niso pomagali; najti izvinek za svoje početje ♪
  8.      izvíniti  -em in zvíniti -em dov. (í ȋ) natrgati ali pretrgati ovojnice in sklepne vezi: tako trdo ga je prijel, da mu je izvinil roko; izviniti si nogo v gležnju izvíniti se in zvíniti se star. izviti se, izmuzniti se: čakal je na možnost, da bi se izvinil izvínjen in zvínjen -a -o: izvinjen sklep; izvinjena noga ♪
  9.      izvír  -a m (ȋ) 1. kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje: pod skalo je izvir; iti k izviru po vodo; počivališče pri izviru / kraški, podmorski izvir / izvir Save; reka ima izvir v Julijskih Alpah izvira; pren. njegova jeza ima izvir v ljubosumju // voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvir; bister, močen, mrzel izvir; izvir zdravilne vode; pren., knjiž. to so izviri, iz katerih se je napajala povojna slovenska drama 2. kar omogoča, pogojuje nastanek, nastajanje česa; vir: preprosto darilo je lahko izvir velikega veselja / ugotoviti izvir svetlobe ♪
  10.      izviralíšče  -a s (í) zastar. izvir, izvor: grm ob izvirališču / dognati izvirališče nekega plemena ♪
  11.      izvírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prihajati, pritekati iz zemlje na površje: voda izvira pod hribom; iz te globoke votline izvira hudournik; izvirati v močnem curku / Sava izvira na Gorenjskem; Savinja izvira v slapu Rinka 2. imeti vzrok v čem: njena bolezen je izvirala predvsem iz siromaštva; napake izvirajo iz nepoznavanja jezika; njegova nezaupljivost izvira iz ljubosumnosti / publ. pravice predsednika izvirajo iz funkcije, ki jo opravlja 3. imeti začetek: ti običaji izvirajo še iz poganstva / publ. ta slika izvira iz 17. stoletja je nastala v 17. stoletju 4. biti prvotno na določenem kraju, v določeni celoti: njegovi predniki izvirajo iz Amerike; beseda izvira iz nemščine // biti doma, roditi se: izvira iz kmečke družine ● publ. glavni dohodek izvira iz kmetijstva daje kmetijstvo; knjiž. njeno spoštovanje izvira bolj iz srca kot iz razuma je predvsem čustveno; knjiž. splošno znano je, iz čigavega peresa izvira ta pamflet kdo ga je napisal izvirajóč -a -e: težave, izvirajoče iz zaostalosti; izpod skale izvirajoča voda; iz obupa izvirajoče dejanje ♪
  12.      izvírček  -čka m (ȋ) manjšalnica od izvir(ek): dolinice z izvirčki ♪
  13.      izvírek  -rka m (ȋ) voda, ki prihaja, priteka iz zemlje na površje: zajeti izvirek; hladen, močen izvirek; bogat izvirek zdravilne vode / pod hribom so trije izvirki studenci // kraj, kjer voda prihaja, priteka iz zemlje na površje; izvir: izvirek reke; počivati pri izvirku ♪
  14.      izvíren  -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke ◊ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno ♪
  15.      izvírnež  -a m (ȋ) ekspr. kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: pokazali so mu nekaj vaških izvirnežev ♪
  16.      izvírnica  -e ž (ȋ) knjiž., redko izvir: izvirnica Dona, Nila / starokrščanska umetnost je motivna in ikonografska izvirnica evropske umetnosti ♪
  17.      izvírnik  -a m (ȋ) 1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: slovenski izvirnik in nemški prevod; izvirnik romana / prevajati neposredno iz izvirnika; brati v izvirniku / pog. na steni so viseli sami izvirniki originalne slike, originali 2. prvi, prvotni izvod, primerek listine: izgubiti izvirnik; primerjati prepis z izvirnikom; fotografija izvirnika ♪
  18.      izvírnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost izvirnega: glavna pisateljeva odlika je izvirnost; izvirnost doživetja, romana / ta skupina filmskih delavcev preveč vsiljivo išče izvirnost ♪
  19.      izvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem spraviti iz predmeta: izviti vijak z izvijačem 2. s silo, spretnostjo spraviti iz prijema: skočil je k napadalcu in mu izvil nož; izvil je roko iz očetove pesti / stiskal je dežnik, da mu ga veter ne bi izvil; pren. izviti oblast iz rok buržoazije 3. ekspr. s spretnostjo, vsiljivostjo doseči, da kdo kaj pove: izviti iz koga obljubo, priznanje, skrivnost; mu že izvijem, kaj ga tare; z največjo težavo je izvila iz njega podrobnosti o dogodku ● vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; ekspr. to je gotovo iz trte izvil si je izmislil; star. premišljeval je, kako bi jo izvil, da ga ne bi kaznovali kako bi dosegel, uredil izvíti se 1. s silo, spretnostjo spraviti se iz prijema: skušala se mu je izviti, a njegove roke so jo trdno držale; izviti se iz objema, rok / patrulja se je izvila iz sovražnikovega obroča; izvila se je iz sobe tiho, naskrivaj odšla // spraviti se iz neprijetnega, zapletenega položaja, stanja: ta se izvije iz še tako težke situacije; izviti se iz zadrege, zagate; ne bo se mu izvil; pren. mesto se je počasi izvilo iz svoje ozkosti in provincialnosti 2. ekspr. priti iz česa ovirajočega: droben fantek se je izvil iz grmovja / izviti se iz gruče / izmed otokov se je previdno izvila ladja // priti iz česa sploh: gost, črnkast dim se je izvil iz dimnika; pren. iz grla se mu je izvilo hropenje; krik, vzdih se izvije iz prsi ∙ brezoseb., ekspr. govoriti moram z vami, se mu je izvilo iz ust je s težavo rekel 3. nastati, razviti se: iz bube se izvije metulj / ekspr. iz noči se izvije jutro 4. ekspr. postati viden, prikazati se v obrisih: iz megle se izvije velika hiša; iz sence se je izvila ženska postava izvít -a -o: izvit vijak ∙ ekspr. iz trte izvita trditev neutemeljena; ekspr. vse to je iz trte izvito izmišljeno, neresnično, neutemeljeno ♪
  20.      izvláčenje  -a s (á) glagolnik od izvlačiti: izvlačenje hlodov, lesa iz gozda / izvlačenje pomožnega sedeža ♪
  21.      izvlačeváti  -újem nedov. (á ȗ) redko vlačiti: izvlačevati hlode iz gozda ♪
  22.      izvlačíti  in izvláčiti -im dov. (ȋ á) z vlačenjem spraviti iz česa: izvlačiti posekan les iz gozda ♪
  23.      izvléček  -čka m (ẹ̑) 1. trdna ali sirupu podobna snov, dobljena z ekstrakcijo: izvleček vina; izvleček iz zdravilnih zelišč, živalskih žlez / alkoholni dobljen z alkoholom, vodni izvleček dobljen z vodo; mesni izvleček; rastlinski, tobačni izvleček 2. kratka vsebina, povzetek: prebrati izvleček iz predsednikovega poročila / navesti nekaj izvlečkov iz kritike / predavanje ni bilo objavljeno v celoti, ampak v izvlečkih 3. redko, navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa; izpisek: izvleček iz matične knjige ◊ muz. klavirski izvleček priredba instrumentalne ali vokalno-instrumentalne skladbe za klavir; tisk. barvni izvleček filmski posnetek ene barve iz določene barvne slike ♪
  24.      izvléčen  -čna -o prid. (ẹ̑) ki se da izvleči: izvlečni predal; izvlečna polica ♪
  25.      izvléčenje  -a s (ẹ̑) glagolnik od izvleči: izvlečenje zoba / izvlečenje črt s tušem ♪

   1.626 1.651 1.676 1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA