Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (1.626-1.650)


  1.      iztŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. z rahlim udarjanjem odstraniti iz česa: iztrkati pepel iz pipe / iztrkati pipo; iztrkati krtačo ob podboje 2. s trkanjem spraviti iz česa: iztrkati polhe iz dupla ♪
  2.      iztrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. z rahlim udarjanjem odstranjevati iz česa: iztrkavati pepel iz pipe / iztrkavati pipo; iztrkavati čohalo ob kamen 2. s trkanjem spravljati iz česa: iztrkavati polhe iz votlega gabra ♪
  3.      iztrobezljáti  -ám dov. (á ȃ) slabš. nepremišljeno reči, povedati: iztrobezljal je vse, kar je vedel ♪
  4.      iztróšenost  -i ž (ọ́) publ. izrabljenost, dotrajanost: iztrošenost vozil ♪
  5.      iztróšiti  -im, in iztrošíti in iztróšiti -im dov. (ọ́; ȋ ọ́) publ. porabiti, izčrpati: pri delu je iztrošil vse svoje moči iztróšiti se, in iztrošíti se in iztróšiti se 1. izrabiti se, dotrajati: stroj se iztroši 2. izčrpati se, oslabeti: pri tem delu so se mu iztrošile oči iztróšen -a -o: iztrošeno vozilo ♪
  6.      iztrpéti  -ím dov., tudi iztŕpel; iztrpljèn (ẹ́ í) vznes. umreti: sredi pomladi je iztrpel iztrpéti si ekspr. s trpljenjem, napornim delom priti do česa: sedanje blagostanje so si ljudje iztrpeli; prim. strpeti ♪
  7.      iztrpinčiti  gl. strpinčiti ♪
  8.      iztŕžek 1 -žka m (ȓ) denar, sprejet kot nadomestilo za kaj prodanega: za iztržek od sadja je kupil obleko; iztržek trgovine na drobno / dnevni iztržek; iztržek v gostinstvu je narasel za trideset odstotkov ∙ žarg., šport. iztržek dveh točk je velik uspeh naše enajsterice dosežek ♪
  9.      iztŕžek 2 -žka m (ȓ) lingv. iz širšega besedila prevzeta besedna zveza: slovar nakazuje rabo besed z iztržki ◊ biblio. posebni odtis, ki ima naslov samo nad tekstom, gradivom ♪
  10.      iztŕžiti  -im in stŕžiti -im dov. (r̄) sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega: za sadje je veliko iztržil; s prodajo rož je iztržil denar za vstopnino; letos je toliko iztržil, da si je kupil avtomobil ∙ žarg., šport. naše moštvo je iz šestih tekem iztržilo pet točk dobilo, doseglo ♪
  11.      iztúhtati  -am tudi stúhtati -am dov. (ú) pog. izmisliti si, domisliti se: iztuhtati načrt; dolgo je premišljeval, nazadnje pa je le iztuhtal, kako bo stvar uredil; kaj si spet iztuhtal ● pog. nikdar nisem mogel iztuhtati, kaj dela dognati, ugotoviti ♪
  12.      iztulíti  in iztúliti -im dov. (ȋ ú) ekspr. glasno izraziti svoja čustva, razpoloženje: iztuliti bolečino, jezo, žalost iztulíti se in iztúliti se prenehati tuliti: sirena se je iztulila / slabš. pusti jo, naj se iztuli ♪
  13.      izučevánje  -a s (ȃ) glagolnik od izučevati: izučevanje kovačev, pekov / izučevanje slovenskega jezika ♪
  14.      izučeváti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. raziskovati, študirati: izučevati družbo v njenem razvoju izučeváti se redko učiti se, usposabljati se: vajenec se izučuje za ta poklic tri leta ♪
  15.      izučítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od izučiti: izučitev kovačev; izučitev v kovinski stroki ♪
  16.      izučíti  -ím dov., izúčil (ȋ í) 1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: sina je izučil svoje obrti; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov 2. omogočiti komu, da se tako usposobi: s skromno plačo ga je izučil 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj preudaren: izkušnja, nesreča človeka izuči; to bo fanta izučilo; življenje jo je izučilo; brezoseb. izučilo ga je 4. zastar. naučiti, navaditi: v šoli so ga marsičesa izučili; jezika se je izučil iz knjig 5. zastar. raziskati, preštudirati: izučiti starinske listine izučíti se usposobiti se za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: izučiti se aranžerstva; izučiti se za kovača, mehanika, šiviljo; izučil se je pri znanem mojstru; izučiti se v poklicu staršev / fant se je že izučil izučèn -êna -o: izučen čevljar, mizar; izučena šivilja; za noben poklic ni izučena ♪
  17.      izúm  -a m (ȃ) kar je na novo odkrito, ustvarjeno, zlasti na tehničnem področju: proizvodnja dobro izkorišča novi izum; patentirati, prijaviti izum; tehnični izum; registracija izumov / ekspr. njegov pesniški izum // odkritje, ustvaritev česa novega, zlasti na tehničnem področju: izum tiska je imel daljnosežne posledice ♪
  18.      izúmek  -mka m (ȗ) zastar. izum: tehnični izumki; izumki človeškega duha ♪
  19.      izumetníčenost  -i ž (ȋ) značilnost izumetničenega: jezikovna izumetničenost; izumetničenost sloga, zgodbe / izumetničenost njenega vedenja ga odbija; govoril je preprosto, brez izumetničenosti ♪
  20.      izumetníčiti  -im dov. (í ȋ) narediti, povzročiti, da kaj ni več v skladu z naravnim, navadnim: pisatelj je v knjigi osebe izumetničil in potvoril; izumetničiti govor, slog izumetníčen -a -o: izumetničen jezik; te stvari dajejo ulicam izumetničen videz; povest je preveč izumetničena; izumetničeno oblačenje; prisl.: izumetničeno govoriti ♪
  21.      izumévati  -am nedov. (ẹ́) star. izumljati: izumevati stroje / izumevati zgodbe izmišljati si, izmišljevati si ♪
  22.      izumíkati se  -am se stil. -íčem se nedov. (ȋ ȋ) zastar. izmikati se: vsemu se je spretno izumikal ♪
  23.      izumíranje  -a s (ȋ) glagolnik od izumirati: narod je obsojen na počasno izumiranje; izumiranje rastlinskih, živalskih vrst / izumiranje nekaterih poklicev ♪
  24.      izumírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. približevati se prenehanju obstajanja zaradi manjšanja števila predstavnikov: posamezni rodovi izumirajo; nekatere rastlinske in živalske vrste hitro izumirajo ∙ ekspr. v zadnjem času izumirajo cele vasi postajajo prazne, nenaseljene zaradi smrti, odhajanja prebivalcev // ekspr. približevati se prenehanju obstajanja sploh: nekateri poklici izumirajo 2. redko množično umirati: ljudje so izumirali za kugo izumirajóč -a -e: izumirajoče navade; izumirajoče živali ♪
  25.      izumítelj  -a m (ȋ) kdor kaj izumi: izumitelj parnega stroja / izumitelji in novatorji ♪

   1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626 1.651 1.676 1.701 1.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA