Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (11.501-11.525)


  1.      ìndeterminíranost  -i ž (ȉ-ȋ) knjiž. nedoločenost, neopredeljenost: časovna indeterminiranost dogodka; indeterminiranost pojavov / indeterminiranost zavesti in volje ♪
  2.      ìndeterminíst  -a m (ȉ-ȋ) pristaš indeterminizma: boj med indeterministi in deterministi ♪
  3.      ìndeterminístičen  -čna -o prid. (ȉ-í) nanašajoč se na indeterminizem: indeterministični nauk / indeterministično stališče ♪
  4.      indíc  -a m (ȋ) nav. mn., knjiž. kar omogoča sklepanje na kaj; znak, znamenje: mnogi indici pričajo, da je avtor kasneje svoje nazore spremenil; na podlagi indicev domnevati kaj ♦ jur. znano dejstvo, iz katerega se sklepa na resničnost drugega, še ne znanega dejstva ♪
  5.      indícija  -e ž (í) nav. mn., knjiž. kar omogoča sklepanje na kaj; znak, znamenje: za to ni dokazov, so pa indicije; pričakovati kaj na podlagi indicij ♦ jur. indic ♪
  6.      indicírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž., redko nakazovati, napovedovati, opozarjati: razlike v rezultatih indicirajo tehnično napako ♦ strojn. indicirati stroj posneti indikatorski diagram; teh. indicirati plin ugotoviti prisotnost določenega plina v plinski zmesi indicíran -a -o: indiciran gospodarski razvoj ♦ med. indicirani splav iz zakonitega razloga dovoljeni splav; indicirano zdravilo zdravilo, ki ga je treba predpisati pri določeni bolezni; strojn. indicirano delo delo, ki se izračuna na podlagi indikatorskega diagrama ♪
  7.      indiferénca  -e ž (ẹ̑) knjiž. indiferentnost: idejna indiferenca je povzročila polovično kritiko; politična indiferenca ♪
  8.      indiferénten  -tna -o prid. (ẹ̑) 1. ki do določene stvari, pojava nima, ne kaže odnosa, neopredeljen: do tega vprašanja je indiferenten; kljub prigovarjanju je ostal indiferenten; narodno, politično indiferenten / indiferentna barva neizrazita, medla // ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj; ravnodušen, nezavzet: do vsega dogajanja je indiferenten; postal je top in indiferenten za vse 2. knjiž. nepomemben, postranski, nebistven: prizor je sicer zanimiv, za razplet drame pa indiferenten; problem je za nas popolnoma indiferenten ◊ bot. geotropično indiferenten ki raste ne glede na smer delovanja težnosti; farm. indiferentna snov snov brez zdravilnega učinka; fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; rel. versko indiferenten ♪
  9.      indiferentíst  -a m (ȋ) knjiž. indiferenten človek: politični indiferentist ♪
  10.      indiferéntnost  -i ž (ẹ̑) lastnost indiferentnega človeka, neopredeljenost: njegova indiferentnost je vplivala na tako rešitev vprašanja; politična indiferentnost / zaradi njegove popolne indiferentnosti se stvar ni posrečila // ravnodušnost, nezavzetost: zbuditi koga iz indiferentnosti; zaskrbljujoča indiferentnost; indiferentnost do dela ♦ rel. verska indiferentnost ♪
  11.      indignácija  -e ž (á) knjiž., redko nejevolja, jeza, užaljenost: kazati nezadovoljstvo in indignacijo / z indignacijo reči, storiti kaj ♪
  12.      indigníran  -a -o prid. (ȋ) knjiž., redko nejevoljen, jezen, užaljen: zaradi njegovih besed so bili vsi indignirani indignírano prisl.: indignirano zavrniti koga ♪
  13.      índigo  -a m (ȋ) 1. modro barvilo iz indigovca: pridobivati indigo; iz Indije uvažajo cimet, vanilijo in indigo; kot indigo moder cvet ♦ kem. modro rastlinsko ali sintetično barvilo za tekstilne izdelke 2. indigovec: nasadi sladkornega trsa in indiga 3. pog. indigo papir: vložiti med liste indigo; neskl. pril.: indigo papir papir za kopiranje, prevlečen z modro snovjo; obleka indigo barve; prisl.: indigo modra obleka ♪
  14.      índigovec  -vca m (ȋ) tropska rastlina s pernatimi listi, iz katere se pridobiva indigo: nasadi indigovca ♪
  15.      índij  -a m (í) kem. redka, mehka kovina srebrno bele barve, element In: ležaji iz indija ♪
  16.      indijánarica  -e ž (ȃ) literarno delo iz življenja Indijancev: brati indijanarice / predvajati indijanarico ♪
  17.      indijánček  -čka m (ȃ) gastr. slaščica iz biskvitnega testa, nadevana s stepeno smetano ali snegom in (delno) oblita s čokolado: naročila si je indijančka ♪
  18.      indijánec  -nca m (ȃ) pri otroški igri kdor predstavlja, posnema Indijance iz pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu: nikoli se ni naveličal biti indijanec / otroci se igrajo indijance in kavboje ♪
  19.      indijánski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na Indijance: indijanski jeziki; indijanski poglavar; indijanska kultura / indijansko pleme / indijanske povesti 2. ekspr. tak kot pri Indijancih: kljub tesnemu prostoru so uprizorili pravcati indijanski ples / sprejeli so jih z indijanskim kričanjem izredno glasnim, hrupnim ◊ meteor. indijansko poletje na ameriškem severu doba lepega vremena v začetku jeseni; babje poletje indijánsko prisl.: indijansko rdeča barva ♪
  20.      índijski  -a -o prid. (í) nanašajoč se na Indijce ali Indijo: indijski jeziki; indijske kaste, vere; indijska kultura / indijski fakirji / indijski lešniki; indijski riž ◊ bot. indijski lotos lotos z velikimi belimi ali rdečimi cveti, Nelumbo nucifera; indijski trst tropska ali subtropska rastlina z zelo visokim kolenčastim steblom; bambus; indijska figa opuncija; indijska konoplja konoplja, ki raste v Indiji in vsebuje smolo, Cannabis sativa forma indica; meteor. indijski monsun monsun, ki piha nad Indijo; šah. indijska otvoritev otvoritev igre, pri kateri beli fianketira enega ali oba lovca; kraljeva indijska otvoritev otvoritev igre, pri kateri beli fianketira kraljevega lovca; zool. indijski bivol, slon; indijski mungo ♪
  21.      indikácija  -e ž (á) 1. med., navadno s prilastkom bolezenska znamenja in okoliščine, ki nakazujejo določene medicinske ukrepe: pretehtati, ugotoviti indikacije in kontraindikacije za obsevanje / medicinska, socialna indikacija splava, za splav; vitalna indikacija za operacijo zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja 2. nav. mn., knjiž. nakazovanje, napredovanje, opozarjanje: njihove indikacije temeljijo na statističnih podatkih; indikacija razvoja / za tako rešitev ni prepričljivih indikacij znakov / o svojem stališču niso dali nobenih indikacij izjav, pojasnil ♪
  22.      índikativ  -a m (ȋ) lingv. povedni naklon: stavek v indikativu // glagolska oblika za izražanje tega naklona, povednik: uporabiti indikativ ♪
  23.      indikátor  -ja m (ȃ) 1. navadno s prilastkom kar napoveduje ali kaže stanje ali nakazuje razvoj česa; kazalec, kazalnik: evidenca je dober indikator; pri določanju naklade je treba pretehtati vse indikatorje; indikator proizvodnega gibanja; zanesljiv indikator o kulturnih potrebah // ekon. številčni podatek, ki kaže stanje ali nakazuje razvoj kakega gospodarskega pojava: finančni, obračunski indikatorji; indikator uvoza 2. kem. organsko barvilo, katerega barva se spreminja v odvisnosti od koncentracije vodikovih ionov: z indikatorji določati kislost tekočine; lakmus in drugi indikatorji ◊ strojn. indikator aparat, ki kaže odvisnost tlaka v valju batnega stroja od lege bata; teh. indikator za plin priprava za ugotavljanje prisotnosti določenega plina v plinski zmesi ♪
  24.      ìndirékten  -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv; to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev / indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori / lotiti se problema po indirektni poti ◊ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev ìndiréktno prisl.: indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen ♦ lingv. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ♪
  25.      ìndiskrecíja  -e ž (ȉ-ȋ) knjiž. indiskretnost: obsojali so njegovo indiskrecijo / zagrešiti indiskrecijo ♪

   11.376 11.401 11.426 11.451 11.476 11.501 11.526 11.551 11.576 11.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA