Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (10.326-10.350)


  1.      gnojênje  -a s (é) glagolnik od gnojiti: a) izboljševati zemljo z gnojenjem; gnojenje travnika s kompostom ♦ agr. foliarno gnojenje s škropljenjem ali pršenjem gnojila na liste b) gnojenje podkožnega tkiva / bakterije gnojenja ♪
  2.      gnójevka  -e ž (ọ̑) vrtn. prst iz preperelega gnoja: lončnicam so dodali še gnojevko ♪
  3.      gnojílo  -a s (í) snov, ki se dodaja zemlji za večanje njene rodovitnosti: kupiti, proizvajati gnojila; za gnojilo se pri povrtninah najpogosteje uporablja hlevski gnoj; dušičnato, kalijevo gnojilo; naravna, umetna gnojila ♪
  4.      gnojíšče  -a s (í) prostor za odlaganje gnoja: gnojišče je blizu hleva; obzidano gnojišče / brska po smeteh na gnojišču ♪
  5.      gnojíti  -ím nedov. (ȋ í) dodajati zemlji gnojilo: gnojimo v jeseni in spomladi; gnojiti krompir, star. krompirju; gnojiti s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili; dobro, temeljito gnojiti; pren., ekspr. ljudstvo je s krvjo gnojilo to zemljo // večati rodovitnost zemlje: tudi odpadlo listje gnoji gnojíti se nav. 3. os. biti v stanju tvorjenja, izločanja gnoja: rana se gnoji gnojèč -éča -e: gnoječa se rana gnojèn -êna -o: gnojena in skrbno obdelovana zemlja; njive so dobro gnojene ♪
  6.      gnóma  -e ž (ọ̑) lit. jedrnato izražena misel, izrek ♪
  7.      gnoseologíja  in gnozeologíja -e ž (ȋ) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; spoznavna teorija, spoznavoslovje: razlaganje marksistične gnoseologije ♪
  8.      gnóstičen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na gnosticizem: gnostični spisi / gnostične zmote ♪
  9.      gnóstik  -a m (ọ́) filoz. pristaš gnosticizma: sprejeti naziranje gnostikov ♪
  10.      gnús  -a m (ȗ) občutek, ki ga povzroči kaj izredno grdega, odvratnega: ob pogledu na rano ga je obšel gnus; stresla se je od gnusa; z gnusom pripoveduje; gnus do mrčesa ♪
  11.      gó  -ja m (ọ̑) japonska namizna igra z belimi in črnimi kamenčki: igralci goja; garnitura za go; neskl. pril.: razvoj go igre v evropskih deželah ♪
  12.      góba  -e ž (ọ́) 1. rastlina brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom: nabirati gobe; zastrupiti se z gobami; hiše so rastle kakor gobe po dežju / strupene, užitne gobe / dušene gobe; gobe v smetani ♦ bot. betičaste gobe ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; cevaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; cevarke; lističaste gobe ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo trosi, Agaricaceae // v zvezi kresilna goba rastlina zajedavka, zlasti na bukvah ali brezah: brusi in kresilne gobe; tleča kresilna goba // navadno v zvezi hišna goba rastlina zajedavka, ki uničuje vlažen vgrajen les: v stanovanju se je pojavila hišna goba // mn., star. gobavost: zboleti za gobami 2. kar je po obliki podobno gobi: goba za krpanje nogavic / atomska goba velik oblak dima po eksploziji atomske bombe 3. prožen, luknjičast predmet, ki vpija vodo: ožeti gobo; pomočiti gobo v vodo; brisati tablo z gobo; pije ko goba / šolska goba / morska, plastična goba 4. ekspr. kdor popije veliko alkoholnih pijač: pij, saj vem, da si goba / kot psovka molči, goba pijana ● ekspr. gobo ima v želodcu zelo dosti pije; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. premoženje je šlo po gobe je propadlo; ekspr. govori, ko da se je norih gob najedel zelo zmedeno, neumno ♪
  13.      góbarica  -e ž (ọ̑) ženska oblika od gobar: izkušena gobarica ♪
  14.      góbavec  -vca m (ọ́) 1. gobav človek: iznakažen obraz gobavca; ogibajo se ga kot gobavca 2. zool. nočni metulj, katerega gosenica objeda gozdno drevje; gobar ♪
  15.      gobcáti  -ám nedov. (á ȃ) slabš. veliko, predrzno govoriti: kar naj gobcajo, jih bo že minilo // nizko govoriti: neprestano je samo gobcal; preveč gobca ♪
  16.      góbček  -čka m (ọ̑) manjšalnica od gobec: kužek grize in hlasta s črnim gobčkom; mehek gobček ♪
  17.      góbčen  -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na gobec: gobčna odprtina / nizko ima zelo gobčno ženo klepetavo, jezikavo ♪
  18.      góbec  -bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval s široko odprtim gobcem 2. nizko obraz: z veseljem bi mu razbil gobec; kar pljunil bi ti v gobec // usta: zbil ti bom zobe iz gobca / počiti, udariti, usekati koga po gobcu ∙ nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; nizko ta pa ima gobec zna spretno govoriti, prepričevati; nizko z eno besedo mu je zamašil gobec mu onemogočil ugovarjanje; nizko zapri gobec! nehaj govoriti, molči; nizko dobili so jih po gobcu bili so tepeni, kaznovani zaradi predrznega, zabavljivega govorjenja; nizko ima dolg, grd gobec opravlja, grdo govori; nizko sam gobec ga je samo govori, ne stori pa ničesar 3. nizko kdor veliko, predrzno govori: to ti je gobec; bil je strašen gobec / kot psovka ne boš še tiho, gobec 4. ekspr. prednji del česa: čevlji so imeli stolčene gobce; gobec avtomobila ♪
  19.      gobelin  -a [-belín tudi -blên] m (ȋ; ȇ) ročno tkana stenska slika z umetniškimi, zlasti figuralnimi upodobitvami: dvorano so krasile freske in gobelini; dragoceni gobelini; gobelini z lovskimi prizori // tkanina z ročno ali strojno vtkanimi slikami ali cvetličnimi vzorci: prevleči naslanjače z gobelinom ♪
  20.      gobelinka  -e [-belín- tudi -blên-] ž (ȋ; ȇ) tekst. volnena nit za izdelavo gobelinov ♪
  21.      gobezdálo  -a s (á) pog., slabš. kdor (rad) veliko, predrzno govori: bil je vetrnjak in gobezdalo // nizko usta: razčesnil ti bom gobezdalo, da te bo minilo govoriti o naši hiši ∙ nizko zapri že enkrat svoje gobezdalo nehaj govoriti, molči ♪
  22.      gobezdáti  -ám nedov. (á ȃ) pog., slabš. veliko, predrzno govoriti: rad je gobezdal; zmerom samo gobezda // nizko govoriti: gobezdati neumnosti ♪
  23.      góbov  -a -o prid. (ọ́) ki je iz gob: gobova juha, rižota ♪
  24.      godálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na godalo: godalni orkester / godalni instrument godalo ♦ muz. godalni kvartet ansambel, sestavljen iz dveh violin, viole in violončela; skladba za tak ansambel; godalni stavek glasbeni stavek za godala ♪
  25.      gódba  -e ž (ọ̑) 1. skupina ljudi, ki igra na glasbila: godba je zaigrala slavnostno koračnico; ciganska, vojaška godba / godba na pihala skupina ljudi, ki igra na pihalne instrumente 2. igranje na pihalne instrumente: godba je potihnila; slišati je bilo godbo; hrupna godba // star. izvajanje glasbenih del; glasba: poslušati godbo / godba za ples; pren., pesn. godba dežja ● slabš. narediti komu mačjo godbo dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem ♪

   10.201 10.226 10.251 10.276 10.301 10.326 10.351 10.376 10.401 10.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA