Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

iz (101-125)



  1.      izbríti  -bríjem dov., izbrìl in izbríl (í ) obriti s premikanjem rezila proti smeri rasti, lege dlak: najprej ga je obril, nato pa še izbril
  2.      izbrízg  -a m () glagolnik od izbrizgniti: izbrizg tekočine ♦ med. izbrizg semena iztek semena pri najvišji spolni nadraženosti
  3.      izbrízgati  -am dov. () v močnem curku spraviti kaj tekočega iz česa: nekatere živali izbrizgajo strup; izbrizgati vodo iz črpalke; pren., ekspr. izbrizgati strup sovraštva na koga
  4.      izbrizgávati  -am nedov. () v močnem curku spravljati kaj tekočega iz česa: izbrizgavati vodo; izbrizgavati črnilo iz nalivnega peresa
  5.      izbrízgniti  -em dov.) v močnem curku izpustiti kaj tekočega iz česa: izbrizgniti slino iz ust; žival je izbrizgnila strupen sok
  6.      izbrkljáti  -ám dov.) pog. izbrskati: iz zaboja je izbrkljal kos sira
  7.      izbŕskati  -am dov. ( ) 1. z brskanjem, razkopavanjem spraviti kaj iz česa: kokoši so izbrskale zrnje iz plev; izbrskati kaj iz pepela, trave; izbrskati izpod snega 2. s prizadevnim iskanjem priti do česa: izbrskati drob iz žepa; pren., ekspr. izbrskati iz pozabe, spomina // ekspr. odkriti, najti: te bomo že izbrskali
  8.      izbrskávati  -am nedov. () z brskanjem, razkopavanjem spravljati kaj iz česa: izbrskavati listje izpod snega
  9.      izbrúh  -a m () 1. glagolnik od izbruhniti: izbruh gejzira, ognjenika // prodor česa iz notranjosti zemlje na površje: pri vrtanju je prišlo do izbruha; izbruh nafte, plina; moč izbruha / podmorski izbruh 2. ekspr. izražanje čustev, razpoloženja silovito, brez pridržkov: bala se je njegovih izbruhov / čustveni izbruhi; izbruhi jeze, obupa / nacionalistični izbruhi izgredi 3. nav. ekspr., s prilastkom nenaden, silovit pojav, začetek česa: nenaden izbruh bolezni; izbruh epidemije ∙ publ. izbruh sovražnosti nenadna sprememba prikritega nasprotovanja v odkrit spopad // pojav, začetek sploh: kmalu po izbruhu vojne je odšel ◊ astr. sončni izbruh sončna erupcija; geol. vulkanski izbruh prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje
  10.      izbrúhati  -am dov.) 1. izmetati iz želodca: izbruhati pijačo; vse, kar je pojedel, je izbruhal 2. s silo izmetati v velikih količinah: ognjenik je izbruhal veliko lave ∙ ekspr. tovarne izbruhajo vsako leto na milijone avtomobilov izdelajo, proizvedejo 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: besede je kar izbruhal / vse mu je izbruhal v obraz, kar je mislil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izbruhati svojo jezo, žalost izbrúhati se prenehati bruhati: ko se je izbruhal, mu je odleglo / izbruhati se v kletvicah
  11.      izbrúhek  -hka m () med. kar se izvrže iz želodca: preiskati izbruhek
  12.      izbrúhniti  -em dov.) 1. izvreči iz želodca: komaj je zaužil hrano, že je izbruhnil; izbruhniti pijačo 2. nepreh. začeti bruhati: ognjenik je spet izbruhnil / včeraj je izbruhnil zemeljski plin 3. ekspr. hitro, silovito reči, povedati: izbruhnil je nekaj besed; izbruhniti kletev; lažeš, je izbruhnil 4. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: ob vsaki malenkosti izbruhne / vse sovraštvo je izbruhnilo iz nje ∙ ekspr. nazadnje je med nama izbruhnilo brez olepšavanja, pomislekov sva si povedala vse; sva se sprla 5. ekspr., navadno v zvezi izbruhniti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: izbruhniti v jok; izbruhniti v krohot, smeh 6. nepreh., nav. ekspr. nenadoma z vso silo pojaviti se, začeti se: bolezen, epidemija izbruhne / v tovarni je izbruhnil požar // pojaviti se, začeti se sploh: kriza, stavka izbruhne; kmalu po njunem srečanju je izbruhnila vojna / iron. spet je izbruhnila nova moda
  13.      izbrúndati  -am dov. () ekspr. z nizkim, mrmrajočim glasom reči, povedati: le včasih je izbrundal kaj nerazločnega / slabš. izbrundala je zadnji del arije odpela
  14.      izbrusíti  in izbrúsiti -im dov. ( ú) s silo izvreči iz ust: izbrusiti grljaj iz ust // pog., slabš. reči, povedati: izbrusiti kletev; vse mu je izbrusil v obraz; izbrusil mu je, kar je mislil
  15.      izbrusíti  in izbrúsiti -im tudi zbrusíti in zbrúsiti -im dov. ( ú) 1. narediti rezilo ostro: izbrusiti sekiro 2. z brusom obdelati predmet: izbrusiti kamen / zobozdravnik je izbrusil zob; pren. led in kamenje sta izbrusila pečino 3. knj. dati čemu bolj izdelano podobo: izbrusiti črtico, stil / izbrusiti okus občinstva; izbrusiti si čut za literarne vrednote / vojna je izbrusila značaj ljudi 4. z brušenjem izrabiti, uničiti: izbrusiti nož; kosa se počasi izbrusi / ekspr. na dolgi poti si je izbrusil čevlje ∙ ekspr. preden boš vse opravil, si boš vse noge izbrusil si boš moral zelo prizadevati; ekspr. do kolen si bo izbrusil noge, samo da vam bo vrnil dolg zelo si bo prizadeval izbrúšen tudi zbrúšen -a -o: izbrušen izraz, okus, stil; izbrušena kosa; gladko izbrušena ploskev; kompozicijsko, umetniško izbrušeno delo
  16.      izbrúšenost  tudi zbrúšenost -i ž (ú) lastnost, značilnost izbrušenega: izbrušenost rezila / knj. umetniška izbrušenost romana
  17.      izbúbiti se  -im se dov.) knj. priti, nastati iz bube: metulj se je izbubil; pren., ekspr. iz tega gizdalina se je izbubil dostojen, pameten mož
  18.      izbúh  -a m () redko vzboklina, izboklina: kamnit izbuh
  19.      izbúhel  -hla -o [ǝ] prid. (ú) redko izbočen, izbuhnjen: izbuhel rokav
  20.      izbuhlína  -e ž (í) redko 1. oteklina, buška: njegov obraz je bil poln izbuhlin 2. vzboklina, izboklina: izbuhline na cesti
  21.      izbúhlost  -i ž (ú) redko lastnost, značilnost izbuhlega: izbuhlost zidu
  22.      izbúhniti  -em dov.) 1. nav. ekspr. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: v sodu se je naredil led in izbuhnil dno; zid se je izbuhnil ♦ les. les se izbuhne se izboči 2. nar. izbuljiti: prestrašeno, začudeno je izbuhnil oči izbúhnjen -a -o: izbuhnjen zid; na kolenih izbuhnjene hlače; izbuhnjene oči
  23.      izbúljenost  -i ž () lastnost, značilnost izbuljenega: izbuljenost oči
  24.      izbúljiti  -im dov.) v zvezi z oči na široko odpreti veke in potisniti zrklo navzven: izbuljiti oči od strahu, začudenja; v grozi so se ji izbuljile oči / ekspr. ko je to slišal, videl, je kar oči izbuljil presenečeno se je začudil izbúljen -a -o: gledati z vodenimi, izbuljenimi očmi
  25.      izbúnčiti  -im dov.) ekspr. potisniti kaj navzven v obliki bunke, bunčice: izbunčil je Adamovo jabolko

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA