Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

intransigenten (1)


  1.      ìntransigénten  -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) knjiž. ki ne spremeni svoje odločitve v določenem vprašanju, pojavu, nepopustljiv: biti intransigenten v svojih načelih / intransigentno stališče ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA