Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

inerten (1)


  1.      inêrten  -tna -o prid. (ȇ) knjiž. ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven: inerten človek / inertno stanje / publ. inertna množica ◊ kem. inertni plin plin, ki redko ali sploh kemično ne reagira; inertna atmosfera atmosfera, ki na procese kemično ne vpliva ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA