Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

imet (1.401-1.425)


  1.      števílen  -lna -o prid., števílnejši (ȋ) 1. mn. ki izraža veliko število oseb, stvari kake celote: poleg številnih domačih razstavljavcev so na sejmu sodelovali tudi tuji; med članki so bili najštevilnejši tisti o zdravilnih rastlinah; po vojni so bile obnovljene številne vasi na Dolenjskem; številna mesta v knjigi so nerazumljiva // ki izraža veliko število oseb, stvari sploh: naredil je številne poskuse; njegove številne razprave; okrasiti stanovanje s številnimi slikami 2. ki dosega visoko stopnjo glede na število enot; velik: prvi razred je letos številen; tako številne družine so zdaj redke; imeti številno knjižnico / biti zadovoljen s številno udeležbo; sam.: številni mislijo drugače; s številnimi se je posvetoval, pa se še vedno ni mogel odločiti ♪
  2.      štíma  -e ž (í) nižje pog. glas: imeti nizko, visoko štimo / ta pa ima štimo glasno govori; lepo poje ♪
  3.      štímati  -am nedov. (ȋ) nižje pog. pripravljati: štimati otroke za v šolo / v kuhinji je štimala večerjo ∙ nižje pog. kaj pa štimaš urejuješ, pripravljaš; nižje pog. tu nekaj ne štima ni v redu, se ne ujema štímati se 1. živeti, imeti se: kako se kaj štimate 2. lepo, skrbno se oblačiti: kako se ta ženska štima ♪
  4.      štipéndija  -e ž (ẹ́) denarna pomoč, ki jo daje kaka ustanova, skupnost za šolanje, strokovno izpopolnjevanje: dati, odobriti komu štipendijo; imeti nizko štipendijo; zaprositi za štipendijo; prošnja, razpis za štipendijo / sklad za štipendije sklad za štipendiranje / kadrovska štipendija ki jo daje delovna organizacija za šolanje delavcev za svoje potrebe ♪
  5.      štírištéven  -vna -o prid. (ȋ-ẹ̄ ȋ-ẹ̑) v zvezah: bot. štirištevni cvet cvet, pri katerem je vsako vretence iz štirih listov; min. štirištevna os simetrijska os, glede na katero je geometrijska tvorba štirikratno simetrična ♪
  6.      štírje  štíri -i štev., tož. štíri (í) 1. izraža število štiri [4] a) v samostalniški rabi: dvakrat dve je štiri; od desetih so ostali samo štirje; bil je sam proti štirim / ura je štiri; vstajati ob štirih zjutraj 4h; čakati od štirih do petih (popoldne) 16h / igrati v štirih; korakati po štiri in štiri tako, da so štirje v vrsti; žrebiček se je valjal po travi in brcal z vsemi štirimi z nogami b) v prilastkovi rabi: knjiga je prevedena v štiri svetovne jezike; štiri tisoč; štiri ure hoda; komedija v štirih dejanjih; vozilo ima pogon na vsa štiri kolesa; pred štirimi leti / štirje letni časi; štiri strani neba c) v medmetni rabi: otroci, začnimo: tri, štiri // neskl. izraža številko štiri: oddaja na kanalu štiri; stanuje v bloku številka štiri; tekma se je končala s štiri proti ena / pog. v spričevalu ima same štiri prav dobre ocene 2. v prislovni rabi, navadno v zvezi na vse štiri, po (vseh) štirih izraža položaj, ko je telo hkrati na rokah in nogah, kolenih: spustil se je na vse štiri, da je lahko zlezel pod mizo / hoditi, kobacati, plaziti se, ekspr. laziti po vseh štirih 3. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi z vsemi štirimi zelo, močno: z vsemi štirimi se je branil iti domov; ko so ga ujeli, se je otepal z vsemi štirimi / vsaki novosti se je upiral z vsemi štirimi ● ekspr. vse štiri je iztegnil od sebe udobno je legel, da bi se sprostil, odpočil; ekspr. bil je uspešen obrtnik, z vsemi štirimi na zemlji realen, trezen; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno; ekspr. vsega ne morem opraviti, saj nimam štirih rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; ekspr. vedno si je želel imeti svoje štiri stene, zidove bivališče, dom; ekspr. živi samo med štirimi stenami zelo osamljeno; veter je raznesel pepel na vse štiri strani, ekspr. na vse štiri vetrove izraža neurejeno, neusmerjeno premikanje iz središča ◊ obrt. krilo na štiri pole; šah. lovec na b4 ♪
  7.      šuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter // povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli // s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada / ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas 2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak 3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju ∙ ekspr., redko vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale 4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih // ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj šumé knjiž.: voda je šume padala v strugo šumèč -éča -e: potok je šumeč tekel med skalovjem; prim. šumeč ♪
  8.      taísti  -a -o prid. (ȋ) 1. knjiž. isti: spet ga je ugriznil taisti pes / bila sta na taisti strani / ponavljati taiste gibe ene in iste; imeti hlače in suknjič taiste barve enake 2. knjiž. prav ta: taisto osebo, o kateri govorite, so zaprli; izuma niso patentirali, čeprav taisto stvar uvažajo / počilo je in taisti trenutek je nastal pravi pekel prav tisti 3. star. ta, tisti: popisal je vse, kar je doživel v taistih časih; še nekdo ji je bil naklonjen pod taisto streho taísti -a -o sam.: nagovoril je občinstvo. Taisto ga je pozdravilo; prim. isti, ta ♪
  9.      tájen  -jna -o prid. (ā) 1. za katerega javnost, oblast ne ve: imeti tajen sestanek; dogodki so ostali tajni; tajna organizacija; tajna radijska postaja; tajno društvo 2. s katerim se javnost, ljudje ne morejo seznaniti: tajno srečanje državnikov / skleniti tajni sporazum; tajna meddržavna pogodba; tajno sojenje / tajno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj ne vedo // za katerega ve ozek krog ljudi: tajni dokumenti; tajna telefonska številka; sporazumevati se s tajnimi znamenji / tajni jezik; tajna pisava 3. ki je tak, da se ne opazi, ne vidi; skriven: priti skozi tajen vhod 4. knjiž. skrivnosten: začutiti v sebi tajno moč / tajni glasovi ● tajna policija v nekaterih državah policija, ki skrbi za državno varnost; zastar. v njenem pogledu je videl tajno skrb skrito, prikrito ◊ jur. tajni proces; ptt tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; zgod. tajni svet v stari Avstriji vladarjev posvetovalni organ tájno prisl.: tajno delovati; tajno glasovati; tajno se sestajati ♪
  10.      tajíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. z besedo, kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obdolžili so ga sodelovanja pri atentatu, a je tajil; tajiti krajo; vse je tajil; tajil je, da jih je izdal; tajiti na zaslišanju; nekaj časa je tajil, nato pa vse priznal; trdovratno tajiti / tajil mu je, da je pohajkoval; za moj naslov si vedel, kaj tajiš; storil sem to, kaj bi tajil // zatrjevati, da kako dejstvo, ki se pripisuje osebku, ne obstaja: tajiti dolg; tajiti napake / tajil je njegove zasluge // zatrjevati, da kdo ni v določenem razmerju z osebkom: odrekajo se mu in ga tajijo; tajiti sina 2. izražati mnenje, imeti prepričanje, da kaj ne obstaja: tajiti boj za obstanek; tajiti gospodarski polom; tajiti potrebo po duhovnosti; zla na svetu ni mogoče tajiti ♦ rel. tajiti Boga // ekspr., z nikalnico, z odvisnim stavkom izraža pritrditev temu, kar določa odvisni stavek: ni tajil, da mu hvala godi; ne tajim, da je nadarjen za učenje tujih jezikov; ni mogoče tajiti, da je sposoben 3. prikrivati: tajiti svoje nazore, prepričanje; ni mogel več tajiti svoje ljubezni / tajiti bolečino, skrb / tajiti smeh, solze zadrževati ● ekspr. taji leta ne pove, koliko je star; nar. ob srečanju sta tajila oči se nista pogledala v oči tajíti se knjiž. skrivati se: skrivaj se shajata, tajita se pred ljudmi / hiša se taji sredi drevja / v očeh se ji taji jeza ● nar. ne taji se, odkrito se pogovorimo ne pritajuj se tajèč -éča -e: taječ bolečino, je stiskal zobe; dokazovati krivdo taječega obtoženca ♪
  11.      tákt 1 -a m (ȃ) občutek za primerno ravnanje, vedenje pri občevanju z ljudmi: pri delu s strankami je potreben takt; imeti, pridobiti si takt; biti brez takta; očitati komu pomanjkanje takta / takt zahteva, da mu odgovoriš pravila o lepem vedenju; ta poklic zahteva dosti takta rahločutnosti, obzirnosti / odgovoril je samo zaradi takta iz vljudnosti ♪
  12.      talènt  -ênta m (ȅ é) 1. velika prirojena sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost, dar: imeti talent za glasbo; oblikovati, razvijati svoj talent; odkriti pri kom pesniški talent; talent za matematiko ∙ ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči 2. ekspr. kdor je posebno nadarjen za kaj: iskati, odkrivati nove talente; biti velik slikarski talent / nastop mladih talentov ♪
  13.      tálisman  -a m (ȃ) predmet, ki se mu pripisuje čarovna moč in prinašanje sreče: prstan je njegov talisman; pren. imeti koga za talisman ♪
  14.      tánek  -nka -o tudi tènek tudi tenák tènka -o in -ó [druga oblika tǝn] prid., tánjši (á; ǝ̀ ȃ ǝ̀) 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost, ant. debel: tanek kos kruha; tanek list, papir; tanka knjiga, pločevina, stena; tanka plast ledu; tanka tkanina / proti robovom tanjše leče / tanka bluza iz tanke tkanine; tanke nogavice // ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: tanka nit, palica, veja, žica; plesti s pol številke tanjšimi pletilkami; tanko deblo; tanek kot las / tanki prsti; tanek vrat / tanek curek krvi; tanek steber dima / tanka črta; tanke obrvi, ustnice 2. ekspr. vitek, suh: visok tanek človek; tanko dekle; tanek kot prekla / bila je tanka čez pas 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev; oster: tanek sluh, vid, voh / tanko uho 4. knjiž. izostren, prefinjen: imeti tanek čut za lepoto, pravičnost; s tankim posluhom predstaviti literarno delo / tanek humor 5. ekspr. (tonsko) visok: govoriti, peti s tankim glasom; tanek jok, smeh; tanko cingljanje 6. ekspr. prosojen, rahel: tanka megla; tanka večerna zarja / skozi okno je prihajala tanka svetloba 7. knjiž. natančen, podroben: ta stvar je vredna tankega premisleka; tanjša raziskava je pokazala, da to ni res ● ekspr. rezati komu tanek kruh dajati mu malo sredstev za življenje; pog. ima tanek nos zelo bistro, pravilno predvideva; knjiž. tanek smehljaj komaj opazen, zaznaven; ekspr. zunaj brije tanek veter oster, zelo mrzel; ekspr. ta človek ima tanke živce je zelo občutljiv, razdražljiv; ekspr. imeti tanko denarnico malo denarja; nar. tanka kava ne močna; knjiž. človek tankih misli pronicljiv, prodoren; ekspr. tanka plast izobražencev majhno število; knjiž. človek tanke vesti tankovesten; knjiž., ekspr. bil je tankega zdravja slabega, rahlega ◊ anat. tanka povrhnjica; tanko črevo začetni, ožji del črevesa; biol. tanka kutikula; kozm. tanka koža koža s tanko povrhnjico in občutljiva na zunanje dražljaje tánko tudi tenkó prisl.: tanko govoriti, peti; tanko zapiskati; tanko narezane rezine / knjiž.: tanko je premislil vsako besedo, preden je spregovoril temeljito; tanko prisluhniti komu zelo pazljivo ● ekspr. s samo pokojnino bom tanko piskal bom živel slabo, v slabih gmotnih razmerah tánki tudi tènki -a -o sam.: knjiž. tanka brije okrog oglov oster, zelo mrzel veter; ekspr. tanka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; ekspr. na tankem je z denarjem ima malo denarja; na tanko tudi na tenko ekspr. gre mu na tanko slabo; razvaljati testo na tanko tanko; na tanko se zasmejati; prim. natanko ♪
  15.      tangírati  -am nedov. in dov. (ȋ) knjiž. tikati se, zadevati: to me ne tangira / gospodarske spremembe tangirajo delovno organizacijo ◊ geom. imeti v skupni točki skupno tangento, dotikati se ♪
  16.      tánk  -a m (ȃ) 1. oklepno vozilo z gosenicami in zgornjim vrtljivim delom s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom: streljati iz tanka; zlesti v tank; s tanki oborožena enota; ropot tankov; voznik tanka; napad na tanke / lahki, težki tank 2. v vozilo vgrajena posoda za pogonsko gorivo: napolniti tank z bencinom; prazen tank; tank avtomobila, letala / bencinski tank // velika zaprta kovinska posoda za hranjenje tekočin: imeti v tankih mleko, vino; tanki in sodi 3. navt. zaprt prostor ali del zaprtega prostora pri plovilih za shranjevanje ali prevažanje tekočin: hraniti pitno vodo v tanku; tanki za tekoči tovor; tanki na tankerju / balastni tank v katerega se načrpa morska voda za obremenitev premalo obtežene ladje; vzgonski tanki doka s katerimi se uravnava višina doka ♪
  17.      tankovéstnež  tudi tenkovéstnež -a [druga oblika tǝn] m (ẹ̑) ekspr. tankovesten človek: imeti koga za tankovestneža ♪
  18.      távžent  [žǝn] štev. neskl. (ȃ) nižje pog. 1. tisoč a) v samostalniški rabi: šteti do tavžent; dva tavžent in tri tavžent je pet tavžent b) v prilastkovi rabi: plačati točno tavžent dinarjev; bilo je od dva do tri tavžent ljudi; te spremembe so nastale v nekaj tavžent letih / tudi sklonljivo v pet tavžent(ih) primerih / elipt. za to boš plačal dva tavžent dva tisoč dinarjev; dva tisočaka / kot kletvica tavžent hudičev, ti kaj koristi, če si pošten 2. izraža nedoločeno večjo količino: tavžent ljudi me je že to vprašalo; imeti tavžent opravkov ♪
  19.      tbc  [tebecé tudi tǝbǝcǝ̀] ž neskl. (ẹ̄; ǝ̏) žarg., kratica tuberkuloza: imeti hudo tbc; neskl. pril.: tbc ambulanta ♪
  20.      tegínja  -e ž (í) zastar. 1. težava, nadloga: imeti mnogo teginj 2. slabost, omotica: obšla ga je teginja ♪
  21.      téhtati  -am nedov. (ẹ̑) 1. ugotavljati, določati težo s tehtnico: tehtati meso, tovor, zaboj; natančno, ekspr. pošteno tehtati; vsak teden se tehtam / tehtati na kuhinjski tehtnici 2. s prislovnim določilom imeti določeno težo: novorojenček je tehtal tri kilograme 3. z dvigi z rokami poskušati ugotoviti težo; težkati: dvignil je nahrbtnik in ga tehtal / tehtati v roki 4. s podrobnim razčlenjevanjem, raziskovanjem dejstev, podatkov spoznavati resnične lastnosti česa: tehtati dokaze, možnosti; tehtati svoj položaj / tehtati vsako besedo // ocenjevati: tehtati prostovoljce, tekmovalce; delavnosti ne tehtamo po besedah // premišljevati: tehtal je, kaj bi s tem izgubil, kaj pridobil; dolgo je tehtal, kaj naj stori tehtajóč -a -e: govoril je počasi, tehtajoč vsako besedo; tehtajoč pogled téhtan -a -o: natančno tehtana zdravila ♪
  22.      ték 2 -a m (ẹ̑) želja, potreba po jedi: imeti, izgubiti tek; sadje povečuje, vzbuja tek; jesti s tekom; dober, slab, ekspr. volčji tek; tek do kake jedi / slaba novica mu je pokvarila, vzela tek / kot voščilo pri jedi dober tek ● star. tvoje delo, tvoj denar nima teka ne zaleže, ne koristi; jed mu gre v tek mu tekne ♪
  23.      teléčji  -a -e prid. (ẹ́) nanašajoč se na teleta: telečja koža; telečje meso / telečje usnje / telečji zrezek; telečja obara ∙ ekspr. on je še ves telečji nespameten, neumen, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti; ekspr. imeti telečje noge za stanje, hojo negotove; šalj. telečja leta leta dozorevanja ♦ gastr. telečja krača; nadevane telečje prsi ♪
  24.      teló  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. snovni del človeškega ali živalskega bitja: mokro oblačilo se oprijemlje telesa; utrditi, zdrgniti si telo; imeti rane po celem telesu; golo, mišičasto telo; moško telo; telesa kopalcev; s perjem pokrito telo ptice; glava in drugi deli telesa; hrbtna stran telesa; pretakanje krvi po telesu; ekspr. boj med telesom in duhom / s celim telesom se vreči na tla; ekspr.: z lastnim telesom zaščititi koga; gniti, zgoreti pri živem telesu; biti operiran pri živem telesu brez narkoze / človeško, živalsko telo / ekspr. onemogla telesa so se pomikala dalje človeška, živalska bitja // ekspr. ta del človeškega bitja kot predmet, sredstvo spolnega dejanja, užitka: polastil se je njenega telesa; prostitutke prodajajo svoje telo 2. evfem. truplo: telo v zemlji razpade, strohni; položiti telo v grob; telesa ubitih / mrtvo telo 3. redko trup: hermelin nosi telo tik ob tleh; vzravnati telo; glava in telo / telo in vrat čutare; telo ladje 4. od okolja ločena snovna celota: elastično, prozorno telo; delovanje telesa na telo; meje, velikost telesa / plinasta, trdna telesa / sonce, planeti in druga nebesna telesa / odstraniti tuje telo iz očesa tujek 5. navadno s prilastkom določena naprava, priprava kot funkcijska celota: hladilno telo / svetlobna telesa svetila / knjiž. astralno telo v okultizmu duhovni dvojnik fizičnega telesa 6. knjiž., navadno s prilastkom skupina, skupnost na določen način povezanih ljudi kot kaka celota: po prvi svetovni vojni je bilo slovensko narodno telo razdeljeno na tri države / delovna, politična, predstavniška, skupščinska telesa; posvetovalno, volilno telo; komisije, odbori in druga telesa 7. rel., v zvezi sveto rešnje telo posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo: prejeti sveto rešnje telo // tretji od sedmih zakramentov katoliške cerkve: pridiga o svetem rešnjem telesu 8. geom. s ploskvami omejen del prostora: prostornina telesa; kocka, valj in druga telesa / rotacijska telesa / geometrijsko telo ● evfem. po prvem otroku se ji je telo zaprlo ni mogla več zanositi, roditi; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; vznes. ljubila je sad svojega telesa svojega otroka; zdrav duh v zdravem telesu ◊ anat. maternično telo zgornji del maternice; fiz. črno telo trdno telo z določeno temperaturo, ki vpija vse sevanje in od vseh teles najmočneje seva; točkasto telo katerega razsežnosti so zanemarljive v primerjavi z opazovanim premikom; togo telo; jur. zakonodajno telo; zemljiškoknjižno telo eno ali več enako obremenjenih zemljišč istega lastnika v isti katastrski občini; rel. (sveto) rešnje telo praznik na drugi četrtek po binkoštih ♪
  25.      temáčen  -čna -o [tǝm] prid., temáčnejši (á ā) 1. ki ni popolnoma temen: temačen prostor / temačen dan / temačna senca 2. ekspr. negativno, neugodno razpoložen: temačen človek; zakaj si spet tako temačen // ki vsebuje, izraža negativno, neugodno razpoloženje: temačen obraz, pogled 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: imeti temačno mladost / temačne misli, slutnje // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: temačne blodnje; temačne grožnje temáčno prisl.: temačno gledati; temačno pobarvan / v povedni rabi tako temačno je bilo, da je prižgal luč ♪

   1.276 1.301 1.326 1.351 1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA