Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ima (6.876-6.900)


  1.      založíti  -ím dov., zalóžil (ȋ í) 1. s polaganjem česa zakriti, obdati kaj: založiti krompir; okna so založili z vrečami peska 2. s polaganjem česa narediti kaj neprehodno, nedostopno: založiti vhod; založiti stopnišče s starim pohištvom // s polaganjem česa napolniti, porabiti prostor: pisalno mizo je založil s knjigami; založiti sobo z ropotijo / založiti prazne prostore v zaboju s papirjem 3. položiti, dati kaj kam tako, da se ne ve, kje je: nekam je založil ključ; ne najdem očal, najbrž sem jih založil; dokument se je založil 4. z dajanjem, pošiljanjem narediti, da kdo lahko razpolaga s čim: založiti koga z denarjem, s hrano; dobro so jih založili za na pot / založiti trg z modnimi izdelki; v pristanišču se ladja založi z gorivom; trgovina se je založila z različnim blagom / ekspr. založil se je z lahkotnim branjem oskrbel; pren. založiti se s potrpljenjem 5. dati kaj kot plačilo za koga drugega z obveznostjo vrnitve: ti kar vzemi, bom jaz založil; založiti za darilo; založiti tisoč dinarjev // dati, plačati za kaj, kar se pozneje vrne: založiti varščino; založiti denar za stroške // star. dati, plačati za kaj: rad ima tisto, za kar je založil svoj denar 6. dati denar za izhajanje in prodajanje česa: založiti knjigo / založiti izdajo slovarja / kot del naslovne strani, kolofona založil L. Schwentner; založila Državna založba Slovenije 7. star. naložiti, vložiti: del denarja je založil v zemljo; založiti glavnico 8. star. prigrizniti, pojesti: založiti še malo kruha, pečenke / pred odhodom bi bilo dobro še kaj založiti ● star. založil mu je klofuto dal; star. založil mu je eno okrog ušes udaril ga je; star. založiti besedo za koga zavzeti se za koga; jamčiti za koga; zastar. za dolg založiti posestvo zastaviti ◊ igr. založiti (karto) dati nezaželeno nadštevilno karto v talon založíti se ekspr. nasititi se, najesti se: dali so jim skledo žgancev, da so se pošteno založili; najbrž se je že kje založil, zato ni lačen ◊ igr. založiti se zmotiti se pri dajanju nadštevilnih kart v talon založèn -êna -o: založeni denar; biti za zimo dobro založen s premogom; s papirji založena miza; iskati založeno stvar ∙ dobro založena trgovina ki ima za prodajo veliko količino raznovrstnega blaga ♪
  2.      zamahováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati (neurejene) gibe, navadno z rokami; mahati: pri govorjenju je zamahoval okrog sebe / galebi zamahujejo s krili / zamahoval je s palico na vse strani / ekspr. začel je zamahovati s signalnima zastavicama dajati znake // delati gibe z roko za izražanje česa, navadno pozdrava: zamahovati v pozdrav / od daleč ji je zamahoval, naj molči 2. z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zaničevanje: ob njenih besedah je samo zamahoval 3. ekspr. udarjati, tolči: s kladivom zamahovati po razbeljenem železu zamahujóč -a -e: dajati takt, zamahujoč z roko ♪
  3.      zamajáti  -májem tudi zamájati -em tudi -am dov., tudi zamájaj zamájajte tudi zamajájte; zamajál tudi zamájal (á á; á ā) 1. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega premakne sem in tja: veter je zamajal vrhove dreves; močno, rahlo zamajati / zamaje z glavo in zapre oči // povzročiti, da se kaj premakne sploh: valovi zamajejo čoln 2. ekspr. povzročiti, da kaj ni več trdno: tako poslovanje lahko zamaje še tako dobro podjetje / v temeljih zamajati ustaljeni red / trpljenje ni zamajalo njihovega zaupanja 3. knjiž. povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več tako odločen, trden: ta dogodek jo je zamajal / zamajati koga v njegovem navdušenju ● publ. zvečer je mesto zamajal potres je bil v mestu potres zamajáti se, tudi zamájati se 1. z enim delom pritrjen premakniti se sem in tja: travne bilke so se zamajale / zamajal se je in padel; ekspr.: brada se mu je zamajala zatresla; zvon se je zamajal in oglasilo se je zvonjenje zazibal // premakniti se sploh: stopnice so se ob vsakem koraku zamajale; udaril je po mizi, da se je vse zamajalo zelo močno 2. postati majav: če se zamaje en steber, stavba ne bo več trdna 3. ekspr. postati netrden: zamajal se je celotni vrednostni sistem / njegovo upanje se je zamajalo ● knjiž. skoraj bi se bilo zgodilo, da bi se mi zamajalo moje delo da ne bi bil več prepričan o njegovi potrebnosti, smiselnosti; ekspr. zamajal se mu je stolček njegov (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. tla so se nam zamajala pod nogami naš (družbeni) položaj je postal ogrožen; ekspr. če pogledaš kvišku, se ti zamaje v glavi imaš občutek, kot da se ti nekaj premakne v glavi sem in tja ♪
  4.      zamakníti  in zamákniti -em dov. (ȋ á) 1. narediti, da je del, element kake celote za črto, linijo, v kateri so drugi deli, elementi: zamakniti vsak tretji stol v vrsti; precej, stopničasto zamakniti / arhitekt je spalne prostore hiše zamaknil za pol etaže 2. knjiž. popolnoma prevzeti, pritegniti: glasba ga je zamaknila; lepota gor ga je tako zamaknila, da je pozabil na vse ● knjiž. zamakniti naslon sedeža tako, da se ta spremeni v ležišče pomakniti nazaj; publ. zamakniti začetek delovnega časa s sedme ure na osmo prestaviti, premakniti zamakníti se in zamákniti se 1. knjiž. premikajoč se priti za kaj: šele ko se je zamaknil za vogal, mu je odleglo / sonce se je zamaknilo za hrib / obiralec pred njim se je zamaknil med trte skril, umaknil 2. ekspr. duševno se tako intenzivno usmeriti v kaj, da se ostalih stvari ne zaznava: včasih se zamakne in ima privide; zamaknila se je in začela govoriti; mistično se zamakniti 3. ekspr. nepremično, odsotno se zagledati, zastrmeti v kaj: kam si se tako zamaknil; sedel je in se zamaknil predse; zamaknil se je v njene oči 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop a) intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zamakniti se v poslušanje glasbe / zamaknil se je v knjigo b) stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zamakniti se v sanjarjenje zamáknjen -a -o: zamaknjen pogled; biti zamaknjen od lepote narave; zamaknjen v svoje misli; vsi zamaknjeni so stali pred kipom; gleda, kot bi bil zamaknjen; med seboj zamaknjena kolesa vozila; zamaknjeno stanje ∙ knjiž., ekspr. bil je ves zamaknjen vanjo zelo zaljubljen; prisl.: zamaknjeno gledati, poslušati ♪
  5.      zamáknjenje  -a s (á) 1. ekspr. stanje zamaknjenega človeka: obšlo ga je zamaknjenje; pasti v zamaknjenje; v zamaknjenju ima privide; religiozno zamaknjenje 2. glagolnik od zamakniti: pesnikovo zamaknjenje v onostranstvo ♪
  6.      zamastíti  -ím dov., zamástil (ȋ í) zamazati z mastjo, maščobo: zamastiti obleko; zamastiti se pri jedi; zamastiti si brke zamastíti se 1. agr. postati tak, da ima razmeroma veliko maščobnega tkiva: mlada žival se ne sme zamastiti; ta vrsta prašičev se hitro zamasti 2. ekspr. zrediti se: na stara leta se je čisto zamastil zamaščèn -êna -o: zamaščen bankovec, klobuk; zamaščena svinja ∙ ekspr. zamaščen obraz debel ♪
  7.      zamegljênost  -i [mǝg] ž (é) lastnost, stanje zamegljenega: zamegljenost doline; zamegljenost ozračja / zaradi zamegljenosti imajo slab razgled ♪
  8.      zamenjáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zamenjati: a) zamenjava blaga za blago; zamenjava znamk; pogodba o zamenjavi stanovanja / nove knjige dobivajo tudi z zamenjavo / dati kaj v zamenjavo, za zamenjavo / trgovinska zamenjava med državama narašča menjava / narediti zamenjavo b) zamenjava traku pri pisalnem stroju / med tekmo je prišlo do več zamenjav c) zamenjava glasov v besedi č) opazovati zamenjavo straže d) zamenjave oseb v komediji ♦ mat. zamenjava enega algebrajskega izraza z drugim; medsebojna zamenjava spremenljivk 2. kar kaj zamenja: dobiti, poiskati zamenjavo za pokvarjeni del / za to tujo besedo nimamo ustrezne domače zamenjave // kdor koga zamenja na kakem mestu, položaju: na bojišče so prišle zamenjave ♪
  9.      zaméra  -e ž (ẹ̑) 1. (trajnejši) negativen, odklonilen odnos do koga zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: povzročiti zamero pri kom; pozabiti zamero; drobne, osebne zamere; stara, velika zamera / med njima ni bilo hujše zamere; z vsemi je v zameri; priti v zamero pri kom / kot vljudnostna fraza nasvidenje, pa brez zamere 2. v prislovni rabi, v zvezi brez zamere izraža vljudnost pri ugovarjanju, zavrnitvi: brez zamere, ampak tokrat nimate prav // izraža opravičilo: vsega je, brez zamere, kriva vaša trma // izraža začudenje, nejevoljo: brez zamere, ampak tega res ne razumem ● star. prositi zamere, za zamero opravičevati se za kaj; prositi odpuščanja za kaj; star. prosim za zamero, ampak kar je preveč, je preveč oprostite, ne zamerite; pog., ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej ♪
  10.      zamériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. vzpostaviti do koga negativen, odklonilen odnos zaradi njegovega neprimernega, žaljivega ravnanja: nikar ne zameri, ne smejem se tebi; nisem mu zameril, saj ni mislil nič hudega; če ga ne boš povabil, ti bo zameril; zameril sem vam, ker me niste obiskali; hitro zameri / on rad zameri je zamerljiv; hudo, zelo zameriti // sprejeti kaj kot neprimerno, žaljivo: vsako besedo zameri; če kaj zameri, tudi hitro odpusti; zameril jim je, da ga niso obvestili / kot vljudnostna fraza pa nikar kaj ne zamerite 2. v medmetni rabi izraža vljudnost a) pri nagovoru: ne zamerite, rad bi vas še nekaj vprašal; star. ne zamerite moji radovednosti, od kod prihajate b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: ne zamerite, to ne bo držalo; ne zameri, ampak vsega imam dovolj // izraža opravičilo: ne zamerite, če sem nekoliko pozen; ne zameri, nisem mislil tako hudo // izraža začudenje, nejevoljo: ne zamerite, tega pa res ne razumem; ne zameri, to je pa že preneumno zamériti se z neprimernim, žaljivim ravnanjem povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: zameriti se sodelavcem, sosedu; vsem, pri vseh se je zameril // povzročiti pri kom (trajnejši) negativen, odklonilen odnos: ne ve, s čim se je tako zameril / kaj se ti je tako zamerilo, da ne prideš več na obisk; ekspr. šola se mu je dokončno zamerila; brezoseb. zamerilo se mu je, da ga zapostavljajo ♪
  11.      zamík  -a m (ȋ) 1. glagolnik od zamakniti: odločili so se za zamik zadnje hiše v vrsti ∙ publ. zamik začetka delovnega časa prestavitev, premaknitev začetka delovnega časa 2. razdalja, za katero je kaj zamaknjeno: med hišama je pet metrov zamika; majhen, velik zamik / polagati plošče v zamiku 3. knjiž. zamaknjenje, zamaknjenost: v zamiku ima privide; verski zamiki ♪
  12.      zamíkati 2 -am stil. -míčem dov. (ȋ) nav. 3. os. vzbuditi pri kom veliko zanimanje, privlačevanje: zamikal ga je študij arheologije; zamikalo jih je življenje v naravi / roman je zamikal filmske scenariste / brezoseb., elipt. zamikalo jo je na ples // ekspr. vzbuditi pri kom radovednost: knjiga me je zamikala že po opisu ♪
  13.      zamísel  -sli [ǝu̯] ž (ȋ) 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: opisati, razložiti svojo zamisel; dobra, izvirna zamisel; ima velike zamisli; utopične zamisli; zamisel o reformi se dolgo ni uveljavila; sprejeti zamisel o ustanovitvi časopisa / raziskovati pesem od zamisli do objave; uresničiti zamisel; dele pohištva lahko sestavljate po svoji zamisli // navadno s prilastkom kar izraža, kaže tak rezultat: na risbi je podana zamisel predmeta / patentirati zamisel 2. navadno s prilastkom kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju: njena igra je ustrezala dramaturški zamisli; nevarna politična zamisel; razložiti zamisel uprizoritve / predstavil je svojo zamisel vodenja podjetja načrt ♪
  14.      zamólkel  -kla -o [u̯kǝu̯] prid. (ọ́) 1. ki ima nizek, temen, neizrazit zven: zamolkel glas, zvok; zamolkel ropot; zamolklo grmenje / zamolkli udarci vesel; zamolklo trkanje 2. temen, neizrazit, brez leska: tapete v zamolklih barvah; zamolkla belina snega; zamolkla rdečica na obrazu // temne, neizrazite barve, brez leska: zamolkla polt / zamolkla svetloba 3. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: zamolkla bolečina / zamolkla grožnja v glasu 4. knjiž. za človeka zelo neprijeten; temen, mračen: zamolkli spomini / zamolkli časi ● zastar. vrat si je ovil s šalom, da ne bi postal zamolkel hripav; zastar. danes si pa zelo zamolkel, še odgovoriš ne molčeč zamólklo prisl.: zamolklo govoriti, peti; zamolklo se odražati; zamolklo modre zavese; zamolklo siva svetloba ♪
  15.      zamórec  -rca m (ọ̑) nav. slabš. človek črne rase; črnec: ameriški zamorci; črn je kot zamorec ∙ ekspr. na ladji ga imajo za zamorca opravlja najtežja, najmanj plačana dela; dela kot zamorec veliko, težko in za majhno plačilo ♪
  16.      zamoríti  -ím dov., zamóril (ȋ í) 1. ekspr. povzročiti, da kaj ne raste več, se ne razvija več: alge zamorijo drugo rastlinstvo / hud mraz zamori mrčes 2. ekspr. povzročiti, da kdo česa ne čuti več, nima več: težave niso mogle zamoriti njegove vedrine; zamoriti komu veselje do dela; zamoriti v otroku ustvarjalnost 3. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročiti občutek neugodja, nejevolje: zamoril je vso družbo; grem, preden me do konca zamoriš / zamoril nas je z branjem svojih pesmi zamorjèn -êna -o 1. deležnik od zamoriti: zamorjene želje; v njegovi družbi je zmeraj zamorjena; zamorjeno upanje 2. pog. zagrenjen, brez volje do življenja: zamorjen človek; biti, postati zamorjen; prisl.: zamorjeno gledati, poslušati ♪
  17.      zamúda  -e ž (ȗ) 1. glagolnik od zamuditi: oprostiti komu zamudo; opravičljiva zamuda; zaradi zamude vlaka priti prepozno v službo / plačilna zamuda; zamuda roka / trudili so se, a brez zamude ni šlo; pri tem delu prihaja do zamud / biti v zamudi z izdelavo načrtov zamujati / obravnavati šolske zamude izostanke 2. čas med predvideno, določeno in dejansko uresničitvijo česa: zamuda se manjša, veča; nadomestiti zamudo / vlak ima pri prihodu pol ure zamude / prihajati, pripeljati, priti z zamudo pozneje, kot je predvideno, določeno; sestanek se je začel z zamudo; izpolniti obljubo z majhno zamudo ♪
  18.      zamújati  -am nedov. (ú) 1. zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se začetka česa: zamujati pouk, sestanke; vsak dan zamuja predavanja // zaradi prepoznega prihoda kam ne udeleževati se česa: pogosto zamuja prvo dejanje predstave // zaradi prepoznega prihoda kam ne dobivati več česa kje: redno zamujati prvi jutranji vlak 2. nepreh. prihajati kam pozneje, kot je določeno: čeprav je stanoval blizu šole, je zamujal; ves teden zamujati po pol ure / letalo, vlak zamuja ima zamudo 3. nepreh. začenjati se, nastopati pozneje, kot se predvideva, pričakuje: letos zima zamuja; žetev precej zamuja / publ. gradnja podhoda zamuja poteka počasneje, kot je predvideno; se še ni začela, kot je bilo določeno 4. ne delati česa, ne začenjati delati česa v času, kot se predvideva, pričakuje: gradbeno podjetje zamuja z deli; ne bi smeli zamujati s škropljenjem / zamujati roke / zamujati s knjigo napisati, izdati jo pozneje, kot se predvideva, pričakuje 5. ekspr. ne doživljati, ne delati tega, kar bi lahko v določenem času: vse življenje je zamujal // ne izrabljati, ne izkoriščati: zamujati priložnost za uveljavitev / gostje ne zamujajo lepih sprehodov po parku hodijo na lepe sprehode po parku 6. s svojo prisotnostjo, početjem ovirati koga pri njegovem delu; muditi: pride na obisk in nas zamuja; kaj ga zamujaš s temi zadevami zamújati se 1. ostajati, zadrževati se kje dalj, kot se predvideva, pričakuje: povabili so ga, naj ostane, a se ni maral zamujati // ostajati, zadrževati se kje: kdo bi hodil tako daleč in se zamujal kdove koliko časa 2. v zvezi s s, z porabljati za koga ali kaj daljši čas, kot se predvideva, pričakuje: premalo časa imajo, da bi se zamujali s podrobnostmi; imam dosti dela, ne utegnem se zamujati z vami zamujajóč -a -e: redno zamujajoč avtobus, je nehal kupovati mesečno vozovnico ♪
  19.      zanemárjati  -am nedov. (á) 1. s premajhno aktivnostjo, premajhnim prizadevanjem povzročati neustrezen potek česa: zanemarjati delo, študij / začel je zanemarjati svoje dolžnosti / zanemarjati razvoj kake panoge // s premajhno skrbjo povzročati nezadovoljenost potreb koga: zanemarjati družino, otroke, ženo / že nekaj časa zanemarja prijatelje nima stikov z njimi // s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da se to ne razvija, ne napreduje: zanemarjati šolstvo // s premajhno skrbjo za kaj povzročati, da to ni urejeno, negovano: zanemarjati hišo, njive; zanemarjati svojo zunanjost / zanemarjati zdravje 2. publ. ne upoštevati, spregledovati: zanemarjati kaka dejstva; zanemarjati osnovna pravila higiene / te nevarnosti ne smemo zanemarjati podcenjevati zanemárjati se zaradi premajhne skrbi za sebe postajati neurejen, nenegovan: na starost se je začela zanemarjati zanemarjajóč -a -e: posedal je po gostilnah, zanemarjajoč delo zanemárjan -a -o: lotiti se dozdaj zanemarjanih problemov; to področje je bilo ves čas zanemarjano ♪
  20.      zanesljív  -a -o prid., zanesljívejši (ȋ í) 1. na katerega se da zanesti: zanesljiv človek, delavec; zanesljiva priča; biti zanesljiv pri delu; čustveno zanesljiv; politično ni preveč zanesljiv / zaupni dokumenti so v zanesljivih rokah; zanesljiv vir informacij / imeti zanesljiv občutek, okus; zanesljiv spomin dober / ta avtomobil je trden in zanesljiv; zanesljiva tehtnica 2. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomislekov glede a) uresničitve, nastopa, obstajanja: napovedali so mu zanesljiv poraz, uspeh; rešiti koga zanesljive smrti gotove / iskati zanesljiv zaslužek / ti podatki bodo zanesljiva osnova za oceno; zahtevati zanesljivo nakazovanje obrokov redno, zagotovljeno b) resničnosti, pravilnosti: zanesljivega dokaza še nimamo; zanesljiva metoda; take primerjave niso vedno zanesljive; zanesljivo merilo za kaj / zanesljiva znamenja bolezni jasna, očitna c) varnosti, uspešnosti: z zanesljivim gibom je odprl padalo; njihov položaj ni posebno zanesljiv; zanesljiva obramba proti bolezni; zanesljiva opora trdna zanesljívo prisl.: počasi, toda zanesljivo izgublja; česar se loti, zanesljivo tudi izpelje; na to lahko zanesljivo računate; voziti zanesljivo ∙ ekspr. njej zanesljivo ne bo verjel nikakor ne; publ. domače moštvo je zanesljivo zmagalo z razmeroma veliko razliko v rezultatu; sam.: nič zanesljivega ne ve ♪
  21.      zanìč  prid. neskl. (ȉ) 1. nav. ekspr. zelo slab: a) zanič cesta; te cigarete so zanič; vino je zanič / gledati zanič film / zanič hrana brez okusa; zanič vreme deževno, mrzlo; ta zdravila so zanič zelo neučinkovita b) zanič obrtnik / imeti zanič oči biti zelo slaboviden c) taka politika je zanič č) zanič vidljivost na cesti / imeti zanič dohodke d) zanič novice e) bolnik je danes zanič; vsako leto je bolj zanič 2. ki je popolnoma neprimeren za (nadaljnjo) uporabo: pralni stroj je zanič; zavreči čevlje, ki so zanič; zanič stvari odpeljati na odpad; stopnice so že zdavnaj zanič / ekspr. za vojsko je zanič nesposoben ● ekspr. nima otrok, je zanič je neploden zanìč prisl.: ne godi se mu zanič; zanič živeti ♪
  22.      zaničeváti  -újem nedov. (á ȗ) imeti, kazati do koga negativen odnos, izvirajoč iz prepričanja o njegovi manjvrednosti, ničvrednosti: zaničevati kmete, reveže; ljudje so ga zaničevali zaradi pijančevanja / zaničeval bi ga, če bi storil kaj takega / nekateri sloji so nekoč zaničevali slovenski jezik / ekspr. ne zaničuje vesele družbe in dobre hrane rad jo ima ● preg. kdor druge zaničuje, prazno glavo oznanjuje zaničevanje drugih izraža, kaže omejenost; preg. kdor materin jezik zaničuje, tudi matere ne spoštuje zaničujóč -a -e: ne prikrivati zaničujočega začudenja; prisl.: zaničujoče gledati koga; zaničujoče govoriti o kom zaničeván -a -o: zaničevana ženska; sam.: čutiti sočutje do zaničevanih ♪
  23.      zanimív  -a -o prid., zanimívejši (ȋ í) 1. ki zaradi posebnih, navadno pozitivnih lastnosti vzbuja zanimanje: zanimiv pogovor; zanimiv primer, problem; zanimiv roman; zanimiva predstava, tekma; zanimivo predavanje; to delo ni preveč zanimivo; tako življenje je zelo zanimivo / zanimivi kraji; park je izredno zanimiv; zanimiva pokrajina / zanimiv človek; ženska je zanimiva / zanimiv obraz; imeti zanimive oči / ekspr.: zanimiva misel duhovita, nenavadna; to je res zanimiva ugotovitev presenetljiva 2. publ. primeren, sprejemljiv: ta predlog za nas ni zanimiv / zanimive cene ugodne, primerne; njegova ponudba je zelo zanimiva vabljiva zanimívo 1. prislov od zanimiv: zanimivo pisati, pripovedovati; zanimivo urejen park / v povedni rabi bilo je zanimivo 2. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: zanimivo, tudi on pravi tako; sam.: izvedeti kaj zanimivega ♪
  24.      zanimívost  -i ž (í) lastnost, značilnost zanimivega: zanimivost pojava; zanimivost gledališke predstave / zanimivost pokrajine / po zanimivosti je ta tekma na prvem mestu // kar vzbuja zanimanje: ogledati si kako zanimivost; to jezero je največja zanimivost dežele / pripovedovati zanimivosti iz življenja kake osebnosti / nastop svetovnega prvaka je posebna zanimivost turnirja / filmske, turistične zanimivosti ♪
  25.      zanóžen  -žna -o prid. (ọ̄) šport., v zvezi zanožna stoja stoja, pri kateri ima telovadec eno nogo iztegnjeno nazaj in se z njo s prsti dotika tal ♪

   6.751 6.776 6.801 6.826 6.851 6.876 6.901 6.926 6.951 6.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA