Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ima (3.510-3.534)


  1.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  2.      oblastník  -a m (í) nav. ekspr. kdor ima, izvaja oblast v določeni družbi: ob kapitulaciji so oblastniki pobegnili v tujino; civilni, vojaški oblastniki; fašistični oblastniki; age, begi in drugi turški oblastniki / proslave so se udeležili najvišji oblastniki predstavniki oblasti // star. predstojnik, voditelj: cerkveni, šolski oblastniki ♪
  3.      oblastníštvo  -a s (ȋ) dejstvo, da kdo v določeni družbi ima, izvaja oblast: drama obravnava problem oblastništva / obdobje carskega oblastništva ♪
  4.      obléči  obléčem dov., obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla (ẹ́) 1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka; obleči haljo, krilo, majico; hitro se obleči; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči; obleči se za potovanje; za pusta se je oblekel v dimnikarja / redko obleči rokavice natakniti, škornje obuti 2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel; prodali so prašiča, da bi se oblekli 3. ekspr. obložiti, obdati: obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje ● knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela obléčen -a -o: sem že oblečen in obut; za zimo je oblečen; praznično, v črnino oblečena ∙ koruza je dobro oblečena, zima bo huda po ljudskem verovanju če imajo koruzni storži veliko krovnih listov, bo zima huda ♪
  5.      obléganec  -nca m (ẹ̑) kdor je oblegan: oblegancem je začelo primanjkovati hrane ♪
  6.      obléka  -e ž (ẹ̑) 1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko; sleči obleko; arabska, baročna obleka; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka; dvodelna obleka; poletna, zimska obleka; potapljaška, vesoljska obleka; obleka za doma; obleke po meri narejene za določeno osebo 2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal; plesna obleka; srajčna obleka / ženska obleka 3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko 4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko; odeti etiko v religiozno obleko ● ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis ♪
  7.      obležáti  -ím dov. (á í) 1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal; obležati kot mrtev; obležati kot snop, vreča // ostati v takem položaju a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal; obležati v krvi b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala; obležati za dva meseca; obležati za pljučnico // z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal 2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh // ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima 3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah 4. redko uležati se: pustiti gnoj obležati; sadje bo okusno, ko se obleži ● ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen; sneg je obležal ni skopnel; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; jed mi je obležala v želodcu ostala dlje časa neprebavljena obležán -a -o: obležano vino ♪
  8.      oblíčen  -čna -o prid. (ȋ ȋ) 1. zastar. ki ima določeno obliko: oblična skala / tujci so mu spremenili priimek v oblično spako oblikovno 2. jur. nanašajoč se na pravno predpisano obliko: oblična pogodba / oblični predpisi ♪
  9.      obligácija  -e ž (á) 1. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije // knjiž., redko obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije; naložiti denar v obligacije / državne obligacije ♪
  10.      oblíka  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta; stavba ima še prvotno obliko; spreminjajoče se oblike oblakov; po obliki podoben hruški; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja 2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe; poslovenjena oblika imena; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi // stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije; glasba je ena izmed oblik umetnosti; led je oblika vode / pojavne oblike življenja 3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko 4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko // s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike 5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov 6. navadno z rodilnikom način, metoda: spremeniti obliko dela; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj 7. lingv. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik; enklitične oblike zaimkov; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec ● publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme; knjiž., redko dati testo v pomaščeno obliko model; knjiž., redko livarska oblika kalup, forma; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje ◊ adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma; kem. alotropne oblike ogljika; lit. antična metrična oblika; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe; min. izometrična oblika kristala ♪
  11.      oblikoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na oblikovanje: oblikovalni proces / ima oblikovalni dar / oblikovalni atelje tovarne ♦ jur. oblikovalna tožba tožba, s katero se zahteva sprememba določenega pravnega razmerja 2. zastar. oblikoven: oblikovalne slabosti novele ♪
  12.      oblikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto oblikováti se 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke ♪
  13.      oblikovít  -a -o prid. (ȋ) 1. ki ima določeno obliko: predmeti so barvni in oblikoviti 2. zastar. oblikovno bogat, slikovit: njegovo izražanje je oblikovito / oblikovito jezero ♪
  14.      oblóčnica  -e ž (ọ̑) elektr. svetilka, v kateri nastaja svetloba med razmaknjenima elektrodama: most razsvetljuje precejšnje število obločnic ● knjiž., ekspr. cesto je razsvetljevala nebesna obločnica luna ♪
  15.      obmóčje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom 1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko območje; gozdnata območja Slovenije; na Dolenjskem so znana polharska območja; potresno območje; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje / publ., z oslabljenim pomenom: luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja; na območju Jugoslavije v Jugoslaviji; hotelski objekt na območju blizu jezera blizu jezera // ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: določiti območje zdravstvene postaje; gravitacijsko območje bolnice; prodajno, sodno, volilno območje; rekreacijsko, turistično območje // ozemlje okoli kakega središča: mestno območje; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje 2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv: merilno območje instrumenta; letalo je izginilo iz vidnega območja; območje topovskega ognja; območje zemeljske težnosti 3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje: delovno območje poravnalnih svetov; raziskave s psihološkega območja; območje poezije / razširiti območje dela ● publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv; ekspr. izviti se iz območja družine oblasti, vpliva; ekspr. hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj prostoru, zemljišču; območje med Črnim morjem in Baltikom ozemlje ◊ ekon. nerazvito območje z nizkim narodnim dohodkom; elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost; nastavitveno območje v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin; fiz. območje infrazvoka; meteor. območje visokega zračnega pritiska; urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto; voj. armadno območje na katerem so razporejene enote določene armade; ljubljansko armadno območje ♪
  16.      obòd  -óda m (ȍ ọ́) 1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku; obložiti obod tople grede; popraviti obod škafa; dno in obod posode / obod kolesa // temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod 2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode; prišiti dno (sita) na obod; prodajati obode in drugo suho robo 3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom; živeti na obodu mesta; na obodu Panonske nižine obrobju; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije 4. redko obseg: prsni obod; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj ● nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci ◊ geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog; točka na obodu kroga ♪
  17.      obóden  -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obod: obodni del kolesa / obodne stene zunanje / obodne pokrajine obrobne / razlikovati osrednje delo od obodnega stranskega, manj pomembnega ◊ anat. obodno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje; fiz. obodna hitrost hitrost, ki jo ima vrteče se telo na obodu kroga ♪
  18.      obój  -a -e zaim. (ọ̑) 1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: mladina obojega spola; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi; oboji predstavniki / raba peša: oboja družina ga ima rada; oboja moka je presejana obojna 2. pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: oboje hlače si zamazal; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo oba para; sam.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado ♪
  19.      obojespôlen  -lna -o prid. (ȏ) 1. knjiž. ki je iz pripadnikov obeh spolov: obojespolna mladina se je navduševala za pesnika 2. biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati; dvospolen: obojespolna žival / zarodek je sprva obojespolen ♪
  20.      obókast  -a -o prid. (ọ̄) podoben oboku: obokast rov // ki ima obok(e): obokasto stopnišče ♪
  21.      obôknica  in obóknica -e ž (ȏ; ọ̑) nav. mn., knjiž. naoknica: obesiti, sneti oboknice; odpreti, zapreti oboknice / oboknice imajo vedno spuščene rolete ♪
  22.      óbol  tudi óbolos -a m (ọ̑) num. srebrn starogrški novec manjše vrednosti: v svoji zbirki ima tudi dva obola ♪
  23.      obráčati  -am nedov. (ā ȃ) 1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati; obračati ladjo; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče // navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj; konja obračata ušesa na vse strani; obračati vozilo na levo; obračati se stran zaradi smradu; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača 2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo // navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja 3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi 4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost ● ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo obráčati se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehajanje v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: položaj se obrača v našo korist / vreme se obrača spreminja 2. v zvezi z na izraža, da osebek prihaja s kom v stik z določenim namenom: obračati se na koga za nasvete, s prošnjami; pismeno se obračati na koga / kot vljudnostna fraza obračam se nate s prošnjo, da mi pomagaš 3. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se ne zna hitro obračati; leze, obrača se kot polž zelo počasi ● kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; ekspr. želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. fant se že obrača po dekletih, za dekleti kaže zanimanje zanje; knjiž. sin se obrača po očetu mu postaja podoben po ravnanju, videzu; bolniku se obrača na bolje bolnik se počuti bolj zdravega obračáje star.: hitela je, obračaje glavo na vse strani obračajóč -a -e: brati, obračajoč liste; obračajoče se vozilo ♪
  24.      obračún  -a m (ȗ) 1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun; letni, mesečni obračun ♦ ekon. obračun amortizacije; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve 2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna ● dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba ♪
  25.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪

   3.385 3.410 3.435 3.460 3.485 3.510 3.535 3.560 3.585 3.610  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA