Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ima (2.735-2.759)


  1.      malokŕven  -vna -o prid. (ŕ r̄) 1. med. ki ima zmanjšano količino krvi zaradi krvavitve ali izsušitve: malokrven bolnik 2. publ. slabokrven, anemičen: otrok je malokrven in mora v okrevališče // knjiž. neizrazit, medel: malokrvne osebe v delu; njegova dramatika je čedalje bolj malokrvna ♪
  2.      málolitrážen  -žna -o prid. (ȃ-ȃ) žarg., avt., navadno v zvezi z avtomobil katerega motor ima majhno gibno prostornino, kubaturo ♪
  3.      malomáren  -rna -o prid., malomárnejši (á ā) ki dela kaj brez prave volje, pazljivosti, zanimanja: malomaren učenec; pri delu je bil malomaren / izdelava obleke je zelo malomarna; malomarno uradovanje // ravnodušen, brezbrižen: prizadeval si je, da bi bil čim bolj malomaren, a roke so se mu tresle; biti malomaren do koga / reči z malomarnim glasom; kazal je malomaren obraz malomárno prisl.: malomarno delati, govoriti, hoditi; malomarno je zamahnil z roko ♪
  4.      máloposéstniški  -a -o prid. (ȃ-ẹ̑) nanašajoč se na ljudi, ki imajo majhno posestvo, lastnino: maloposestniška proizvodnja; maloposestniško kmetijstvo / ekspr. maloposestniške navade, tendence; maloposestniška občutja ♪
  5.      maloprídnik  -a m (ȋ) star. ničvreden človek, malopridnež: to je največji malopridnik med nami; nimamo opravka z dobrimi ljudmi, ampak z malopridniki // človek, ki zavestno naredi kaj narobe, kaj slabega: treba bo kaznovati malopridnike, ki so lovili ptiče ♪
  6.      maloščetínec  -nca m (ȋ) nav. mn., zool. mnogočlenarji, ki imajo na členih malo ščetin, Oligochaeta ♪
  7.      malovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ekspr. ki dvomi o čem, malo verjame v kaj: maloveren je bil ob tem pripovedovanju 2. rel. ki nima trdne vere: maloverni in neverni ljudje malovérno prisl.: maloverno se je nasmehnil, ko mu je pripovedovala o lepi prihodnosti ♪
  8.      malovréden  -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je nižje, manj kakovostne vrste: malovredni izdelki; malovredna krma, stvar 2. ki ima negativne, nesprejemljive moralne lastnosti: malovreden človek; biti malovreden / malovreden značaj / malovreden sin / ekspr. malovredna ženska vlačuga, prostitutka ♪
  9.      mámin  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na mamo: mamin brat; mamini čevlji / mamin smehljaj / mamina smrt ∙ otr. sinek, si kaj mamin ali imaš rad mamo; iron. mamin ljubljenček, sinček razvajen, nesamostojen, zelo zahteven otrok, fant ♪
  10.      mámka  -e ž (ā) 1. ljubk., zlasti v kmečkem okolju starejša (poročena) ženska, navadno gospodinja; mati: iz kuhinje je prišla mamka / kot nagovor kaj bo dobrega, mamka / na klopeh po parku so sedele mamke in botre 2. ljubk. mama, mati: moja mamka me ima zelo rada / kot nagovor stori, mamka, kakor želiš 3. v medmetni rabi, v zvezi (sveta) mamka božja izraža začudenje, nejevoljo: (sveta) mamka božja, ali je to mogoče, je kriknila ♪
  11.      mámon  -a m (ȃ) knjiž., ekspr. bogastvo, denar: mamona ima dovolj ∙ ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; okužiti se z mamonom postati pohlepen po bogastvu, denarju ♪
  12.      mándelj  -na in -dlja [dǝl] m (á) 1. sad mandljevca, zlasti njegovo jedrce: jesti, lupiti mandeljne; praženi, sesekljani mandeljni ♦ bot. grenki mandelj ki ima zelo grenka jedrca, Amygdalus communis var. amara 2. nav. mn. vsak od dveh limfnih organov v žrelu: odstraniti mandeljne; vnetje mandeljnov ♪
  13.      manikíra  -e ž (ȋ) 1. manikiranje: nima pojma o manikiri // ureditev nohtov na roki: napravili so ji manikiro 2. škatla s pripomočki za manikiranje ♪
  14.      maniók  -a m (ọ̑) bot. tropska kulturna rastlina, iz katere gomoljev se pridobiva moka, Manihot utilissima: tamkajšnji prebivalci gojijo maniok ♪
  15.      maníra  -e ž (ȋ) 1. nav. mn., raba peša način vedenja, navada: imel je to maniro, da me je onikal; lepe, prostaške, uglajene manire; na napako ga je opozoril z manirami izkušenega poslovnega človeka; človek prikupnih manir; človek z mestnimi manirami // nav. ed. olikano, lepo vedenje: pozna se mu manira; nima manire; učiti koga manire; človek z manirami / poslovil se je, kot zahteva manira pravila lepega vedenja ∙ ekspr. le kje si se učil manir(e) zelo si neolikan 2. publ. pogosto se ponavljajoč način izražanja, zlasti v umetnosti, navada: mračni motivi so bili tedaj manira / posnemati tuje pesniške, slikarske manire način izražanja; ustvariti si svojo maniro / ti motivi so danes manira moda // uporabljanje takega načina izražanja: v njegovih verzih prevladuje literarna manira / zaiti v maniro ♪
  16.      manít  -a m (ȋ) kem. alkohol, ki ima šest hidroksilnih skupin: manit v algah ♪
  17.      mànj  prisl. (ȁ) 1. izraža manjšo stopnjo, ant. bolj: manj domač, razvit, zelen; glava je manj poškodovana kot roka / nav. ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil malo manj zgovoren; čedalje, vse manj ostaja doma / govori manj razločno; ekspr. zdaj pa pride druga, manj vesela stran zadeve / bil je bolj znanstvenik, manj pedagog / ozirajo se predvsem na skupne, manj na osebne potrebe 2. izraža manjšo količino ali mero, ant. več a) s samostalnikom: ima manj denarja; delati z manj napora / napak bo vsako leto manj / do ceste je manj kot uro hoda b) z glagolom: malo prodaja, še manj kupuje; manj sem ji dal, kakor je pričakovala 3. ekspr., v zvezi z ne, nič izraža enakost: drugi dokazi niso nič manj tehtni; na dom misli - ne manj kakor včasih 4. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor manj boš mislil na to, toliko bolj boš miren; čim več vzameš ti, toliko manj ostane drugim; manj kot jih je, bolj so enotni 5. mat. izraža odštevanje: deset manj šest je štiri [10 — 6 = 4] / pog. za uro dobiš trideset din manj davek zmanjšano za toliko, kolikor znaša davek; ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let ● žarg., šah. s kmetom manj ima malo upanja na uspeh ker ima enega kmeta manj kot nasprotnik; ekspr. ponudi manj kot mogoče kolikor se da malo; ekspr. prosila ga je malo manj kot na kolenih zelo; ekspr. tehta nič manj kakor sto kil natanko; ekspr. dal mi ni nič, še manj kot nič prav nič; tudi mirujoče mišice so bolj ali manj napete kolikor toliko, nekoliko; ekspr. telo se manj in manj upira bolezni čedalje manj, zmeraj manj; dva meseca je, kar se je vrnil, nekaj več, nekaj manj približno; ekspr. imam samo še hleb kruha, nič več in nič manj natanko toliko; v teh govoricah je več ali manj resnice kolikor toliko, nekaj; neskl. pril.: žarg., šol. dobil je manj štiri oceno, ki je bližje prav dobremu kot dobremu; prim. čimmanj, malo, najmanj ♪
  18.      mánjkanje  -a s (ȃ) glagolnik od manjkati: pogosto manjkanje v šoli / manjkanje vitaminov v organizmu / redko manjkanje denarja pomanjkanje, primanjkovanje ♪
  19.      mánjkati  -am nedov. (ȃ) 1. ne biti navzoč na kakem mestu, pri kakem delu, čeprav bi praviloma moral biti: manjkata dva učenca; kdo manjka; manjkati na sestanku, pri pouku; ekspr. letos ni manjkal na nobeni nogometni tekmi / opazil je, da manjkata na polici dve knjigi // ne obstajati, čeprav bi praviloma moral obstajati: en zob mi manjka; v ograji manjkata dve letvi / v statutu ne bi smela manjkati določila o volitvah organov upravljanja 2. v zvezi z do biti še potreben do polne mere, do določene meje: do roba manjka še dva centimetra; do svitanja manjka še pet ur / koliko je ura? Pet minut (manjka) do dvanajstih / ekspr. še veliko mu manjka do tega, da bi bil strokovnjak // brezoseb., ekspr., z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža možnost uresničitve, kot jo izraža določilo: za las je manjkalo, da nisem umrl; malo je manjkalo, pa bi bil padel 3. s smiselnim osebkom v rodilniku ne biti česa v zadostni količini, meri: zmeraj mu manjka denarja; kruha jim ne manjka; prostora mu manjka / manjka mu moči 4. navadno z dajalnikom izraža odsotnost določenega stanja: manjka mu dobra vzgoja; vse ima, samo zdravje mu manjka / pog.: manjka človek, ki bi pokazal pot iz zagate potreben je; zelo mu manjka dobra družba zelo si je želi, jo pogreša; tu mu ničesar ne manjka z vsem je preskrbljen ● pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. nekaj mu danes manjka je bolan; ni tak kot navadno; ekspr. samo tega (se) še manjka to dejstvo, stvar bo stanje še poslabšalo; izraža nezaželenost česa; ekspr. tebi pa res malo manjka si nekoliko čudaški; pog. do šestdesetih mu jih ne manjka veliko kmalu bo imel šestdeset let; kaže približno šestdeset let mánjkati se ekspr., s smiselnim osebkom v rodilniku izraža obstajanje česa v veliki količini: manjka se ali ne manjka se deklet, fantov; manjka se dela; minulo leto se nadlog ni manjkalo manjkajóč -a -e: kupiti manjkajoče dele za stroj; manjkajoči znesek; manjkajoča delovna sila ♪
  20.      mánjši  -a -e prid. (ȃ) 1. primernik od majhen: postajati manjši; to je naša najmanjša soba; moj kovček je manjši kot tvoj / ta kraj je bil pred petdesetimi leti precej manjši / izbrati manjše zlo; izdatki so manjši kot dohodki 2. ki glede na kako svojo lastnost, značilnost dosega stopnjo precej nad spodnjo mejo: manjše države; manjša morska riba / nastala je manjša škoda / usode manjših narodov / nekaj manjših popravkov; napraviti manjši poizkus; vnel se je manjši prepir / ima še manjše otroke / na tej cesti je nekaj manjših klancev ● ekspr. stroj je razdrl do najmanjših delcev popolnoma, čisto; ekspr., z nikalnico niti najmanjšega dvoma ni, da je tako prav gotovo, res je tako; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih; ekspr. svet je vedno manjši z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava; ekspr. najmanjša sled ni smela ostati za njim nobena; bil je za glavo manjši od brata za višino glave manj visok ◊ mat. najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili; rel. manjši bratje frančiškani; sam.: prireditev za naše najmanjše; prim. majhen ♪
  21.      mànjvréden  -dna -o prid. (ȁ-ẹ́ ȁ-ẹ̄) 1. ki ima manjše telesne ali umske sposobnosti: čutil se je manjvrednega; nacisti so imeli nekatere rase za manjvredne 2. ki je nižje, manj kakovostne vrste: manjvreden les; manjvredna kovina / manjvredna literatura ♦ metal. manjvredno gorivo gorivo, ki ima nizko kalorično vrednost; sam.: bil je mnenja, da je ročno delo nekaj manjvrednega ♪
  22.      mánko  -a m (ȃ) ekon. razlika med dejanskim in knjiženim stanjem blaga, denarja; primanjkljaj: nastal je manko; v skladišču je prišlo do manka ● ekspr. rad pije, to je velik manko napaka, pomanjkljivost ♪
  23.      mantísa  -e ž (ȋ) mat. decimalni del logaritma ♪
  24.      mápa  -e ž (ȃ) 1. platnice, navadno v obliki upognjenega kartona, za shranjevanje nepovezanih listov, spisov, načrtov: odpreti, zapreti mapo; vzeti načrt iz mape; dati, vložiti spis v mapo / delovna mapa / mapa risb 2. jur., v zvezi zemljiškoknjižna mapa katastrski načrt kot del zemljiške knjige: vrisati spremembo v zemljiškoknjižno mapo / zemljiškoknjižna mapa bo pokazala, kdo ima v sporu prav ◊ adm. personalna mapa v kateri ima vsak zaposleni v delovni organizaciji vse dokumente o svojem delovnem razmerju; geod. katastrska mapa načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in številkami parcel; katastrski načrt ♪
  25.      már  -a m (ȃ) 1. v povedno-prislovni rabi izraža skrb, ukvarjanje s čim: pohajkuje, otroci pa ji niso mar; služba mu je malo mar; star.: našim prednikom pomorstvo ni bilo na mar; naše ponudbe ni jemal v mar; okrožnice nima nihče za mar; nižje pog., ekspr. kmetija mu je figo mar // ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: mar mi je, naj reče, kar hoče; ni mu mar, kaj ljudje mislijo ∙ ekspr. da bi koga vprašal za svet, mu še na mar ne pride izraža močno zanikanje 2. zastar. skrbnost, vnema: delo je opravil z njemu lastnim marom ♪

   2.610 2.635 2.660 2.685 2.710 2.735 2.760 2.785 2.810 2.835  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA