Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ima (185-209)


  1.      štimánost  -i ž (á) star. domišljavost, prevzetnost: njegova štimanost jo je zelo motila ♪
  2.      štímati  -am nedov. (ȋ) nižje pog. pripravljati: štimati otroke za v šolo / v kuhinji je štimala večerjo ∙ nižje pog. kaj pa štimaš urejuješ, pripravljaš; nižje pog. tu nekaj ne štima ni v redu, se ne ujema štímati se 1. živeti, imeti se: kako se kaj štimate 2. lepo, skrbno se oblačiti: kako se ta ženska štima ♪
  3.      štimáti  -ám nedov. (á ȃ) star. ceniti: vprašaj ga, koliko štima konja / tega človeka vsi štimajo; zelo visoko se štima ∙ star. že dolgo štima sosedovo hčer ima rad, ljubi; star. jaz štimam, da ni pošten mislim štimáti se biti domišljav, prevzeten: kaj se pa tako štimaš štimán -a -o: ne bodi tako štiman; glej ga, kako je štiman; prisl.: štimano se držati, hoditi ♪
  4.      ultimát  -a m (ȃ) 1. zadnji, svarilni poziv za izpolnitev česa v določenem roku: dati, postaviti komu ultimat; biti postavljen pred ultimat 2. jur. zadnji, končni poziv vlade ene države vladi druge države, naj reši sporno vprašanje, sicer bodo sledili nasprotni ukrepi, navadno vojna napoved: groziti z ultimatom // akt s tako zahtevo: izročiti, poslati ultimat ♪
  5.      ultimatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ultimat: ultimativna grožnja, zahteva / ultimativni datum / ultimativna nota ∙ knjiž. ni se strinjal s tako ultimativnimi načini reševanja problemov ostrimi, izključujočimi različne možnosti ultimatívno prisl.: ultimativno zahtevati kaj ♪
  6.      undécima  -e ž (ẹ̑) muz. interval v obsegu enajstih diatoničnih stopenj: zaigrati undecimo // enajsta diatonična stopnja glede na dani ton: oktava in undecima ♪
  7.      weimarski  -a -o [váj-] prid. (ȃ) nanašajoč se na Weimar: Goethe in drugi weimarski umetniki / weimarska klasika ♦ zgod. weimarska republika Nemčija od 1919 do 1933 ♪
  8.      zakímati  -am dov. (ȋ) 1. z glavo narediti nekaj gibov, navadno navzdol in navzgor: konj od napora zakima / zakimati z glavo; pren., ekspr. klasje zakima v vetru // redko pokimati: namesto odgovora je samo zakimala / zakimala je: Glasba je nekaj najlepšega 2. ekspr. sede, z glavo, usmerjeno navzdol, zadremati, zaspati: komaj je dobro sedel, je že zakimal; zakimati na klopi; med govorom, vožnjo zakimati // zadremati, zaspati sploh: popoldne je zakimal na kavču ♪
  9.      zanímanje  -a s (ȋ) hotenje, želja a) vedeti, izvedeti kaj: hliniti, skrivati zanimanje za kaj / nenavaden šum je vzbudil njegovo zanimanje pozornost / poslušati koga brez zanimanja b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: njegovo zanimanje za učne predmete se spreminja; vzbujati komu zanimanje za glasbo, tuje jezike, računalništvo / dekle je vzbudilo njegovo zanimanje / imeti, kazati veliko zanimanje za koga, kaj / delati kaj brez zanimanja; ukvarjati se s čim iz resničnega zanimanja / literarna zanimanja c) dobiti, imeti kaj: njihovo zanimanje za parcelo / to je še povečalo njegovo zanimanje za službo // izražanje takega hotenja, take želje: med ljudmi je, vlada veliko zanimanje za volilne rezultate / zanimanje za ta šport narašča; povečano zanimanje bralcev za kako knjigo / zanimanje kupcev za te avtomobile se je zmanjšalo / biti v središču zanimanja ● publ. dogodek je vzbudil veliko zanimanje o njem so veliko govorili, razpravljali ♪
  10.      zanímati  -am nedov. (ȋ) 1. vzbujati pri kom hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: novica ga ni zanimala; bolj ko so mu resnico prikrivali, bolj ga je zanimala / zanima me mnenje drugih o tem; zanima me, o čem sta se pogovarjala / kaj pa je hotel? Zanimalo ga je, kje je oče vprašal je b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanima ga glasba, šah; študiral bo matematiko, ker ga zelo zanima / ta pojav, problem strokovnjake že dolgo zanima / otroka zelo zanimajo pravljice rad jih bere, posluša; zanimajo ga živali / samotar je, drugi ljudje ga ne zanimajo ne vzbujajo v njem želje imeti stike z njimi; ekspr. ženske ga ne zanimajo preveč ne vzbujajo v njem potrebe po njihovi družbi, po ljubezenskih odnosih z njimi c) dobiti, imeti kaj: zanima ga ta hiša, parcela / sporoči, če te ta služba še zanima / nobene druge ne mara, samo tisto dekle ga zanima 2. ekspr., navadno z nikalnico izraža popolno nezanimanje, neprizadetost: tvoji razlogi me ne zanimajo; to me nič, niti malo ne zanima; ne zanima me, kaj govorijo ljudje 3. publ. tikati se česa, zadevati kaj: gradnja nove bolnišnice zanima vse prebivalce; ti problemi zanimajo nas vse; državnika sta se pogovarjala o vprašanjih, ki zanimajo obe državi zanímati se 1. imeti, kazati hotenje, željo a) vedeti, izvedeti kaj: zanimati se za vesti s fronte; zanimati se za vzroke nesreče / včeraj se je nekdo zanimal zate je povpraševal po tebi b) spoznati kaj, ukvarjati se s čim: zanimati se za filozofijo, šport; za politiko se ne zanima / že od malega se zanima za avtomobile / ti starši se premalo zanimajo za otroka premalo skrbijo zanj; ne zanima se za sosede ne želi imeti stikov z njimi c) dobiti, imeti kaj: več prosilcev se zanima za to službo, stanovanje / kupci se zelo zanimajo za te izdelke povprašujejo po njih / zanimati se za nakup zemljišča 2. publ. prizadevati si, zavzemati se: zanimati se za gradnjo nove ceste, železniške proge zanimajóč -a -e: poslušal jih je, zanimajoč se za podrobnosti o dogodku ♪
  11.      zíma  -e ž (í) 1. del leta med jesenjo in pomladjo: zima se bliža, mineva; nekatere živali zimo prespijo; zime preživlja ob morju; do zime bo hiša vseljiva; vrnil se je sredi zime; dolga, huda, mila, mrzla, suha zima; letošnja zima je bila zelo snežena; ekspr. to je prava ruska zima zelo mrzla / ekspr.: dnevi so hladni, v zimo gremo; jesen se je nagnila v zimo / čez zimo dela zobotrebce; zelenjava za čez zimo; na zimo se vračajo domov ob koncu jeseni ali v začetku zime; v toplejših zimah se porabi manj kurjave; star. potok v zimi zamrzne pozimi; prebiti se skozi zimo; zgodilo se je lansko zimo, knjiž. lanske zime ♦ astr. astronomska zima doba od zimskega sončnega obrata do pomladanskega enakonočja // za ta del leta značilno stanje narave: v dolini je bila že pomlad, v hribih pa še zima; zgodnja zima / zunaj je zima zimsko vreme; ekspr. v kakšno zimo sem prišel; pren., knjiž. v njegovem srcu je bila zima 2. ekspr., s prilastkom doba popolnega upada življenjske moči: roman popisuje pomlad, poletje, jesen in zimo glavnega junaka / življenjska zima ● star. obleci se, na vozu bo zima hladno, mrzlo; ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. zima je pred vrati bo nastopila v najkrajšem času; star. v letu in zimi je enako oblečen zmeraj; preg. če spomladi grmi, se zima ponovi ♪
  12.      zlímati  -am dov. (ȋ) pog. zlepiti, sklejiti: zlimati deske ♪
  13.      žíma  -e ž (í) odrezana dolga dlaka zlasti iz konjskega repa, konjske grive: razrahljati žimo; barvanje žime; krtača, sito iz žime; naslanjač, polnjen z žimo / gumirana žima; umetna žima / konjska žima ♪
  14.      žímarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na žimo ali žimarstvo: žimarski izdelki / žimarska tkalnica ♪
  15.      žímarstvo  -a s (ȋ) obrt za izdelovanje žimnatih izdelkov, zlasti tkanin za sita: ščetkarstvo in žimarstvo ♪
  16.      žímast  -a -o prid. (í) podoben žimi: žimasti lasje; pes z žimasto dlako ♪
  17.      žímavec  -vca m (í) srednje velik lovski pes z ostro, trdo dlako: gojiti žimavce / nemški žimavec ♪
  18.      á  m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a; mali a; veliki A; nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a ● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse ◊ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3b á neskl. pril. prvi po vrsti: odstavek A; razdalja od točke A do B; v prvem členu pod točko a / 1. a razred / hotel A kategorije ◊ lingv. a-osnova ajevska osnova; med. krvna skupina A; vitamin A in A vitamin; muz. ton a ton na šesti stopnji C-durove lestvice; A-dur durov tonovski način s tremi višaji; a-mol izhodiščni molov tonovski način; šah. polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani ♪
  19.      á  in à medm. (ā; ȁ) 1. izraža začudenje, zavrnitev: a, ti si! a, beži, beži! a, kaj še! 2. izraža ugodje, domislek: sem te, a, sem te opeharil! a ja, že vem! a(aa), to se prileže! 3. izraža vprašanje: si razumel, a? nimaš jezika, a? / včasih izgovorjeno skozi nos A? je spet vprašal ♪
  20.      àbnormálen  -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki se razlikuje od navadnega, pravilnega; nenavaden, nepravilen: to so abnormalni pojavi / abnormalna rast; spolno abnormalen moški / abnormalen človek duševno neuravnovešen, defekten àbnormálno prisl.: otrok ima abnormalno veliko glavo ♪
  21.      abonènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor se vnaprej naroči na kaj; naročnik, naplačnik: biti abonent; abonenti imajo popust; sprejemati abonente; menza ima veliko abonentov ♦ gled. abonent reda B ♪
  22.      absénca  -e ž (ẹ̑) redko izostanek, odsotnost: dijak ima neopravičene absence ◊ med. krajša nezavest ♪
  23.      absolúten  -tna -o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega ♪
  24.      absolutíst  -a m (ȋ) 1. oblastnik, ki ima vso oblast: prosvetljeni absolutist // ekspr. oblasten, samovoljen človek: doma je bil pravi absolutist 2. pristaš absolutizma ♪
  25.      absolutízem  -zma m (ȋ) politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem; razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma ♪

   60 85 110 135 160 185 210 235 260 285  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA