Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ikone (6)

1.      vélikonémec  -mca m (ẹ̑-ẹ́) zgod., v prvi polovici 19. stoletja pristaš političnega gibanja za združitev vseh Nemcev: po prepričanju je bil velikonemec ♪
2.      vélikonémški  -a -o prid. (ẹ̑-ẹ́) zgod., v prvi polovici 19. stoletja nanašajoč se na politično gibanje za združitev vseh Nemcev: velikonemška stranka / velikonemške težnje ♪
3.      díkcija  -e ž (í) 1. način izgovarjanja besed ali stavkov, izreka: naša gledališka dikcija temelji na osrednjem govoru; ima dognano, lepo dikcijo; monotona dikcija 2. način izražanja, podajanja, slog: dikcija njegovih pesmi postaja vznesena; novi prijemi v dikciji in kompoziciji romana / omenjene ikone se po stilni dikciji že približujejo romanskemu občutju ♦ jur. dikcija zakona ne dopušča dvoma ♪
4.      ikóna  -e ž (ọ̑) v vzhodni cerkvi nabožna, sveta podoba: pred ikonami so gorele sveče; okajena, stara, zlata ikona; ruske ikone; ikona bogorodice ♪
5.      ikonopísec  -sca m (ȋ) um. kdor slika ikone: stari ruski ikonopisci ♪
6.      rúbikon  -óna in -a m (ȗ ọ̑; ȗ) publ. meja, mejnik: prekoračiti rubikon / vesoljci so leteli čez vse časovne rubikone ♪