Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ihte (77)

1.      íhten  -tna -o prid. (ȋ) redko ihtav: ta otrok je ihten ♪
2.      ihtênje  -a s (é) glagolnik od ihteti: iz sobe se je slišalo ihtenje / pridušeno, tiho ihtenje ♪
3.      ihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) močno, krčevito jokati: ves večer je neutolažljivo ihtela; samo ihti in stoka; ihtela je kot majhen otrok // knjiž. jokati: mati je tiho ihtela; pretresljivo ihteti ● knjiž. oče, ne bom več! je ihtel ihte govoril ihté: ihte govoriti ihtèč -éča -e: ihteč je zbežal; z ihtečim glasom je govorila ♪
4.      bríhten  -tna -o prid., bríhtnejši (í ȋ) pog. bistroumen, pameten: fant ni kdove kako brihten; ima zdrave, brihtne otroke; zelo brihtne glave je / ekspr. to je brihtna glavica bríhtno prisl.: brihtno govoriti; sam.: večkrat ugane kako brihtno ♪
5.      dihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) star. 1. težko dihati, sopsti: dihtel je od težke poti; dihti ko kovaški meh 2. zelo želeti, hrepeneti: ljudje so dihteli po takih zgodbah ♪
6.      izihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. ihte reči, povedati: otrok je izihtel svoje opravičilo izihtéti se prenehati ihteti: ko se je izihtela, je spregovorila ♪
7.      nevíhten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na nevihto: nevihtni pojavi / nevihten dan; letošnje poletje je bilo zelo nevihtno / nevihtno nebo ♦ meteor. nevihtni oblak; nevihtna fronta ♪
8.      poihtévati  -am nedov. (ẹ́) v presledkih ihteti: otrok je še v spanju poihteval; pridušeno je poihtevala in si brisala solze ♪
9.      ponevíhten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na čas po nevihti: ponevihtni zrak; na vrh Triglava so prišli v hladnem ponevihtnem jutru ♪
10.      šíhten  -tna -o prid. (ȋ) nižje pog. služben, deloven: šihtna halja, obleka ♪
11.      vihtênje  -a s (é) glagolnik od vihteti: vihtenje palice v roki / celodnevno vihtenje sekire ga je utrudilo ♪
12.      vihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi 2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je vihtel kladivo; vihteti kramp, sekiro; ritmično vihteti cepce // ekspr. opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: cel dan je vihtel kramp in lopato; zna vihteti koso kositi; vihteti pero pisati, pisateljevati ● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ekspr. vihteti orožje proti komu groziti mu vihtéti se z odrivanjem spravljati se na kaj: vihteti se na konja / vihtela sta se s skale na skalo skakala sta vihtèč -éča -e: vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom ♪
13.      zaihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) močno, krčevito zajokati: ko je to slišala, je zaihtela; zaihteti od bolečine; na ves glas zaihteti // knjiž. zajokati: tiho zaihteti ● knjiž. oprosti mi, je zaihtel ihte rekel ♪
14.      zavihtéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premakniti kaj v velikem loku: voznik zavihti bič; zavihteti kol, palico nad kom; zavihtel je vedro in izlil vodo; kramp si je s hitrim gibom zavihtel na ramo 2. ekspr. v velikem loku vreči: deček zavihti kamen v zrak / zavihteti napadalca proč od sebe 3. zamahniti pri delu s čim: zavihteti kladivo, motiko, sekiro // ekspr. začeti opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: pridno so zavihteli krampe / nasprotnika sta zavihtela meče zavihtéti se z odrivom spraviti se kam: zavihteti se na konja, v sedlo / zavihteti se čez ograjo zavihtèn -êna -o: žvižg zavihtenega biča ♪
15.      bíč ¹ in bìč bíča m (ȋ í; ȉ í) palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič; počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič ∙ ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena // ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča // ekspr., s prilastkom nasilje, sila, pritisk: lomi se pod bičem lastne krvi; bič javnega mnenja; bič usode / postal je bič svoje družine nadloga ◊ muz. bič glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča; zool. morski bič velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca ♪
16.      búkovka  -e ž (ú) palica iz bukovega lesa: zavihteti bukovko ♪
17.      búzdovan  -a m (ȗ) zlasti v turškem okolju, nekdaj kiju podobno leseno ali kovinsko orožje: vihteti buzdovan ♪
18.      cép  -a m, mn. tudi cepóvi, tož. mn. tudi cepé, im. dv. tudi cepá (ẹ̑) 1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / redko ves dan je vihtel cep cepec 2. redko enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov // cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih 3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi 4. ed., star. precep: ujeti gada v cep ● star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno ♪
19.      címraka  -e ž (í) nar. enoročna tesarska sekira z nesimetričnim kovinskim delom in nesimetričnim toporiščem; bradlja: petdeset let je vihtel cimrako in cepin ♪
20.      čúti ¹ čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič) ● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj ♪
21.      damaščánka  -e ž (ȃ) nekdaj zakrivljena sablja iz damaščanskega jekla: vihteti damaščanko; sablja damaščanka ♪
22.      dogovoríti  -ím dov., dogovóril; nam. dogovôrit in dogovorít (ȋ í) 1. končati govorjenje: ko je nazadnje dogovoril, so mu navdušeno ploskali / zaradi ihtenja ni mogla dogovoriti / komaj je dogovoril te besede; ustavil jo je, preden je dogovorila misel 2. zastar. dogovoriti se za kaj: dogovoriti sestanek / dogovorila bova novo pogodbo sklenila dogovoríti se z dogovorom doseči soglasje: velja, kakor sva se dogovorila; dogovorila sta se za sestanek; dogovoriti se o odškodnini; dogovoril sem se s predsednikom dogovorjèn -êna -o: upoštevati dogovorjeni rok; dogovorjene cene; kupčija je dogovorjena; sešla sta se na dogovorjenem mestu; oglasiti se na dogovorjeno znamenje; vse je bilo dogovorjeno ♪
23.      egída  -e ž (ȋ) v grški mitologiji ščit bogov, zlasti Zeusa in Atene: nositi, vihteti egido; pren. vera v napredek človeštva pod egido znanosti ♪
24.      gorjáča  -e ž (á) debela, grčava palica za udarjanje ali opiranje: zavihtel je gorjačo in ga udaril; hodil je z gorjačo v rokah; opira se na gorjačo; drenova, okovana gorjača; pren. besedna gorjača ♪
25.      gromozánski  -a -o prid. (ȃ) ekspr. 1. zelo velik, ogromen: na cesti je stal gromozanski avtomobil; vihtel je gromozansko sekiro / ponujali so mu gromozansko vsoto denarja / gromozanska pošast grozna, strašna 2. redko močen, silovit: slišalo se je gromozansko razbijanje po vratih gromozánsko prisl.: kaj se pa tako gromozansko derete ♪

1 26 51 76