Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ideologija (26-32)


  1.      sinkrétičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na sinkretizem: sinkretična ideologija / sinkretično povezovanje različnih pojmov ♪
  2.      sociálnodemokrátski  -a -o prid. (ȃ-ȃ) nanašajoč se na socialne demokrate ali socialno demokracijo: socialnodemokratska ideologija / socialnodemokratska stranka / socialnodemokratski minister / od 1896 do 1919 Jugoslovanska socialnodemokratska stranka ♪
  3.      últradesníčarski  -a -o prid. (ȗ-ȋ) polit. nanašajoč se na skrajno konservativno, nazadnjaško stranko ali tako skupino v stranki: ultradesničarska ideologija ♪
  4.      uráden  -dna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na urad ali uradovanje: uradni prostor; uradno poslopje / uradni dan dan, določen za uradovanje s strankami; uradni sluga nekdaj sluga na uradu, ki opravlja manj zahtevna uradna opravila / uradni stil 2. nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo državne oblasti: uradni popis prebivalstva / uradni list list, v katerem se objavljajo sprejeti pravni predpisi, razglasi in objave; uradne mere / uradni pogovori; uradni sprejem; uradni stiki; uradno spremstvo / publ. uradna Francija na te trditve še ni odgovorila / uradni organ // nanašajoč se na pristojni organ, pristojno osebo sploh: uradni dopis; uradna listina; uradno vabilo / uradna pošta pošta, katere naslovnik ali odpošiljatelj je pristojni organ, pristojna oseba / uradni popravek; uradno dejanje / uradni znak, žig / uradni naslov, naziv / imeti uradne opravke / sklep, odločitev ima uradno veljavo / uradni trening trening, ki ga organizira, vodi organizator; publ. zmagati v uradni konkurenci v konkurenci, v kateri je mogoče dobiti uradno priznanje; uradna skrivnost 3. ki veljavno predstavlja, zastopa kak organ, organizacijo ali posameznika: uradni predstavnik, zastopnik; uradna oseba / uradni krogi / uradni govornik 4. ki ga priznavajo, razglašajo organi oblasti, organizacije: uradni nauk; uradna ideologija, zgodovina / uradna veroizpoved 5. določen z veljavnimi predpisi: uradni postopek; urediti kaj po uradni poti; uraden in privaten / uradni sedež podjetja; uradna oblika imena / ravnati po uradni dolžnosti 6. ekspr., navadno v povedni rabi ki ravna po predpisih, formalnostih in ne kaže osebnega odnosa: postati uraden; ne bodi tako uraden // ki izraža, kaže tako ravnanje, tak odnos: reči z uradnim glasom / njegov odnos je bil zelo uraden ◊ fin. uradni tečaj dinarja, dolarja; jur. uradni jezik jezik, ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov; šport. uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba urádno prisl.: danes sicer delamo, uradno pa smo na dopustu; govoriti uradno; uradno potrditi, prepovedati; uradno napovedan obisk; sam.: izvedeti kaj uradnega ♪
  5.      vérski  -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na vero: verski pojmi / verski nauk; verski obredi, simboli / verski pouk; verski praznik; verska vzgoja / verski dvom; verske knjige / verska šola; verske vojne / verska enakopravnost, svoboda / verska sekta; verske skupnosti / verska blaznost duševna bolezen z blodnjami in halucinacijami verske vsebine ♦ rel. verska dogma; verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk; verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; zgod. verski sklad nekdaj iz premoženja konec 18. stoletja razpuščenih samostanov pridobljene nepremičnine in denar pod državno upravo, namenjen vzdrževanju duhovščine 2. nar., navadno v povedni rabi veren, pobožen: posebno verski ni bil, a je bil pošten vérsko prisl.: versko vzgajati otroke; versko nestrpna ideologija ♪
  6.      vsèzveličáven  -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) knjiž. ki velja, se šteje za edino pravilnega: vsezveličavna ideologija ♪
  7.      zanikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da kaj ni v skladu z resničnostjo: zanikovati nasprotnikove trditve; z glavo, s prstom je zanikovala, kar so govorili; vztrajno kaj zanikovati // nepreh. z besedo, kretnjo izražati, da v vprašanju povedano ni v skladu a) z resničnostjo: po vrsti so jih spraševali, če ga poznajo. Zanikovali so b) z željo, hotenjem: spraševali so jih, če hočejo z njimi, a so zanikovali 2. izražati mnenje, biti prepričan, da kaj ne obstaja: skušali so zanikovati dejstva / zanikovati pomen, veljavnost česa / ta filozofska smer zanikuje možnost spoznanja / zanikovati obstoj boga 3. izražati mnenje, da kaj ni pravilno, točno: zanikovati kak nauk / ta spoznanja zanikujejo njegovo teorijo 4. z besedo, s kretnjo izražati, da osebek ni storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je zanikoval vse obdolžitve 5. nav. ekspr. imeti, izražati negativen, odklonilen odnos do česa: ti ustvarjalci so zanikovali dotedanjo slovensko kulturo / zanikovati zasebno lastnino zanikováti se knjiž. nasprotovati si, izključevati se: ta dva umetnikova pola se zanikujeta zanikujóč -a -e 1. deležnik od zanikovati: ustvarjal je, zanikujoč vsako kritiko; vse drugačno zanikujoča ideologija; domovinska ljubezen, zanikujoča vse, kar je tujega 2. knjiž. negativen, odklonilen: imeti zanikujoč odnos do preteklosti; prisl.: zanikujoče odgovoriti ♪

   1 26



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA