Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ideal (9-33)

9.      idealízem  -zma m (ȋ) 1. navdušenje za ideale in ravnanje po njih: to je bridko razočaralo njegov idealizem; goreč idealizem; ekspr. kačurjevski idealizem; ob ustanovitvi je bilo treba mnogo idealizma / narediti kaj iz idealizma 2. filozofska smer, ki izhaja iz nauka o primarnosti duha, ideje: pristaš idealizma; idealizem in materializem ◊ filoz. objektivni idealizem ki trdi, da se svet idej da spoznati; subjektivni idealizem ki trdi, da se svet idej ne da spoznati; um. idealizem umetnostno načelo, ki poudarja predvsem idejo ♪
10.      idealizíranje  -a s (ȋ) glagolnik od idealizirati: kmeta opisuje pisatelj brez idealiziranja / lažno idealiziranje slovanske zgodovine ♪
11.      idealizírati  -am nedov. in dov. (ȋ) delati, prikazovati kaj boljše in lepše, kot je: svoje dekle preveč idealizira; slikar je model precej idealiziral / idealizirati stare čase; idealizirati resnico; romantiki so radi idealizirali srednji vek idealizíran -a -o: portret je idealiziran ♪
12.      ideálnež  -a m (ȃ) ekspr. kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih; idealist: pesniki, umetniki in podobni idealneži ♪
13.      ideálnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost idealnega človeka: idealnost in požrtvovalnost zdravnikov; poln idealnosti; človek brez idealnosti / idealnost njegovega ravnanja ♪
14.      preideálen  -lna -o prid. (ȃ) preveč idealen: preidealno dekle je, da bi lahko to storilo ♪
15.      zidealizírati  -am dov. (ȋ) narediti, prikazati kaj boljše in lepše, kot je: pisatelj je zidealiziral svoje junake / zidealizirati resničnost zidealizíran -a -o: zidealizirano kmečko življenje ♪
16.      antíka  -e ž (ȋ) 1. obdobje stare grške in rimske kulture: pozna antika; ideali antike; navdušenje za antiko 2. predmet starinske vrednosti, starina: zbiralec antik ♪
17.      ávstroslavízem  -zma m (ȃ-ȋ) v stari Avstriji nazor, ki mu je bil ideal avstrijska država, v kateri bi bili Slovani enakopravni: ideolog avstroslavizma ♪
18.      bergsonízem  -zma m (ȋ) filoz. filozofska smer francoskega idealističnega filozofa Bergsona: vpliv bergsonizma ♪
19.      blížati se  -am se nedov. (ȋ) 1. prihajati bližje v prostoru: nekdo se bliža hiši; boječe se bližati / koraki se bližajo 2. prihajati časovno bližje: bliža se božič, rešitev, večer ∙ bliža se mi konec, zadnja ura kmalu bom umrl; ženska se že bliža tridesetim kmalu bo stara trideset let // navadno v zvezi s konec, kraj končevati se, zaključevati se: ciklus predavanj se bliža (h) koncu; dan se bliža (h) koncu; setev se bliža kraju; sezona se bliža vrhuncu 3. knjiž., z dajalnikom postajati kakorkoli podoben, soroden: bližati se idealu; počasi se je bližal njihovemu pojmovanju umetnosti; njegov članek se nevarno bliža prazni polemiki / novim sošolcem se je le počasi bližal navezoval stike z njimi blížati igr., šport. primikati igrski pripomoček k cilju: ali naj bližam ali zbijam? bližajóč se -a -e: bližajoči se jubilej; bližajoči se koraki; bližajoča se nevarnost, noč / jamice na licih so naznanjale bližajoči se smeh ♪
20.      bóg  -á m, daj. ed. stil. bogú; mn. bogóvi; im., tož. dv. bogóva in bogá (ọ̑) 1. ed., v enoboštvu nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj: častiti, moliti boga; klicati boga na pomoč; prositi boga za zdravje; verovati v boga; prisegati pred bogom; kot boga te prosim / v krščanstvu pravični, večni, vsemogočni Bog; gospod Bog; Bog oče; vznes. Bog ga je poklical, vzel k sebi umrl je; pred smrtjo se je spravil z Bogom prejel je zakrament za umirajoče // v mnogoboštvu vsako od človeku nadrejenih bitij: Homerjevi bogovi in junaki; Perun, bog starih Slovanov; sončni bog; bog vojske; bogovi na Olimpu; živi ko mali bog zelo dobro, v izobilju / ekspr. to ti je bil prizor za bogove imeniten, čudovit, zabaven 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža a) začudenje, navdušenje: bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: kaj pa govoriš, bog te je dal; pojdi že, bog te nesi; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad; bog nebeški, kaj sem jaz kriv; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega; pustite me pri miru, za bóga svetega c) strah, vznemirjenje, obup: o bog, kaj bo iz tega; moj bog, kako smo nesrečni; o ti moj bog, saj ne bom zdržal č) dvom, negotovost, upanje: sam bog ve, če je res; bog vedi, kod hodi; če bog da, se bomo kmalu videli d) svarilo, prepoved, opozorilo: bog ne daj, samo tega ne; bog varuj, da bi kaj takega storil; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas e) hvaležnost, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu; bog plačaj za dar hvala; elipt. vzemi ga, še bog če te mara; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo f) najboljšo željo, naklonjenost: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res; bog (te) živi! / ob spominu na umrle Bog ji daj dobro, nebesa g) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober večer bog daj; »Dober večer!« »Bog daj! ali Bog ga daj!«; vznes., ob slovesu bog s tabo h) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj; o njej ne vem nič slabega, bog varuj; bog mi je priča, da ne lažem; pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; to je gotovo kakor bog v nebesih 3. ekspr. človek, ki ima veliko veljavo: ta otrok je bog v družini; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga zelo ga je občudovala, oboževala // najvišji vzor, ideal: njegov bog je denar ● ekspr. najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi privoščim ji; šalj. ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí v gostilni; bog ga tepe nesreče ga zadevajo; naj gre, bog z njim ni mi žal; bibl. dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega vsakemu svoje; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. bogu čas krasti lenariti; drži se ko lipov bog je neroden, molčeč; to je pa narejeno, da se bog usmili, star. da se bogu smili zelo slabo; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase bóže ekspr.: bože, kako hladne roke imaš; kaj bo, če zamudim, bože mili; prim. bogami, bogdaj, bogpomagaj, bogsigavedi, bogvaruj, bogve, bogvedi, bogzna ipd. ♪
21.      bukólika  -e ž (ọ́) lit. pesem, poezija, ki prikazuje idealizirano pastirsko življenje: stihi Vergilovih bukolik ♪
22.      célosten  -tna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na celost: ustvarjanje je celostna dejavnost / uresničiti ideal celostne umetnine; človek kot celostna osebnost celovita ♦ šol. celostni pouk pouk, ki ni razdeljen po predmetih; celostna metoda metoda pri pouku branja, po kateri se izhaja iz besed in stavkov, ne iz zlogov célostno prisl.: celostno osvetliti pojav ♪
23.      celovít  -a -o prid., celovítejši (ȋ) knjiž. ki obsega vse sestavne dele, združene v skladno celoto: humanistični ideal celovitega človeka; njegov nazor je oprt na celovit filozofski sistem; celovita osebnost celovíto prisl.: problematiko je treba obravnavati celovito ♪
24.      centrírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. teh. naravnati na skupno središčno os: centrirati kolo; centrirati mikroskop, lečo 2. šport. podati žogo proti sredini igrišča: igralec je idealno centriral centríran -a -o: slika na zaslonu ni centrirana ♪
25.      demiúrg  -a m (ȗ) v idealističnih filozofijah počelo, stvarnik sveta: za Hegla je proces mišljenja demiurg resničnosti // publ. tvorec, oblikovalec sploh: človek je demiurg zgodovine ♪
26.      disharmoníja  -e ž (ȋ) neskladnost, neubranost: disharmonija med idealom in resničnostjo; disharmonija med obliko in vsebino; ta ureditev je v disharmoniji s splošno strukturo političnega sistema / v pisateljevem delu je čutiti disharmonijo, skepso in resignacijo; ta novela ustvarja oblikovno in vsebinsko disharmonijo v knjigi; odhajal je z disharmonijo v duši ♪
27.      dohrepenéti  -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. prenehati hrepeneti: srce je dohrepenelo dohrepenéti se s hrepenenjem doseči kaj: nobeden od njiju se ni dohrepenel do ideala ♪
28.      donkihótski  -a -o prid. (ọ̑) ekspr. tak kot pri don Kihotu: v njegovem delu je precej donkihotskega idealizma / njegova donkihotska postava visoka, suha ♪
29.      dosèg  -éga m (ȅ ẹ́) 1. oddaljenost, v kateri se da z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: žival se mu je približala na doseg; knjiga je na dosegu / ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu // oddaljenost, v katero sega delovanje česa: oddahnili so se, ko so začutili, da so iz dosega strelov; priti v doseg sovražnika; biti v dosegu strojnic / domišljija se izmakne dosegu razuma 2. razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje: povečati doseg radijskega oddajnika; doseg radarja, svetilnika / doseg balističnih raket domet // aer. največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka: letalo z dosegom pet tisoč kilometrov 3. dosežek, uspeh: prejel je nagrado za dosege v režiji / doseg idealov doseganje, dosega ♪
30.      dúh  -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba ♪
31.      duhóvnost  -i ž (ọ́) knjiž. 1. usmerjenost k nematerialnim vrednotam: pesem razodeva pesnikovo izrazito duhovnost; duhovnost umetnine // duševno, duhovno življenje človeka: pisatelj se je poglobil v človeka in njegovo duhovnost 2. v idealističnih filozofijah od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva: duhovnost in materialnost človeka ♪
32.      dúša  -e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv // knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju ● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi ♪
33.      eksplícite  prisl. (ȋ) knjiž. vsebovano in tudi izraženo: avtor romana eksplicite ali implicite ohranja humanistične ideale / to sem eksplicite poudaril izrecno ♪

   1 9 34 59 84 109 134