Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

hukati (5)

1.      húkati  -am nedov. (ȗ) 1. izdihavati zrak in z njim kaj ogrevati: hukati v roke; hukati si v premrle prste; otroci hukajo v zaledenelo šipo 2. oglašati se z glasom hu: čuk, sova huka / parniki so monotono hukali ♪
2.      nahúkati  -am dov. (ȗ) s hukanjem ogreti: nahukati premrle prste ∙ ekspr. dosti se je nahukal to zimo velikokrat ga je zeblo ♪
3.      zahúkati  -am dov. (ȗ) oglasiti se z glasom hu: čuk, sova zahuka ♪
4.      húkanje  -a s (ȗ) glagolnik od hukati: s hukanjem si je grel roke / hukanje sov in čukov ♪
5.      skovíkati  -am nedov. (ȋ) oglašati se z glasom skovik: v gozdu skovika čuk; hukati in skovikati ∙ sova je več večerov skovikala njegovo smrt po ljudskem verovanju s skovikanjem naznanjala skovikajóč -a -e: skovikajoč glas, smeh ♪