Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

hr (826-850)


  1.      držáva  -e ž (ȃ) 1. organizirana politična skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast: država je ohranila samostojnost; predstavljati, ustanoviti, voditi državo; publ. obravnavali so vprašanja, ki zanimajo obe državi; agrarna, industrijska država; kontinentalna, pomorska država; kapitalistična, socialistična država; latinskoameriške države; nevtralna država; pripadnik, šef države; zveza držav; veda o državi; koeksistenca med državami z različnimi družbenimi ureditvami / knjiž. aliirane države; federativna, zvezna država; neuvrščene ali nevezane države ki niso vključene v politične ali vojaške bloke; pren. država mravelj // ozemlje, ki pripada tej skupnosti: prepotoval je že skoraj vse evropske države; vest se je hitro razširila po vsej državi; majhna, velika država 2. politična sila, ki predstavlja, vodi, upravlja to skupnost: vloga države v življenju družbe; ločitev cerkve od države; absolutistična, demokratična država / Osvobodilna fronta je postala država v državi // pog. državni aparat: država je razpisala splošno ljudsko posojilo; država ga štipendira ◊ polit. država politična organizacija, ki zahteva in uveljavlja monopol zakonitega družbenega prisiljevanja na določenem ozemlju; odmiranje države proces, v katerem država izgublja značilnosti politične sile nad družbo; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto ♪
  2.      dúlar  -ja m (ȗ) zastar. votlina, navadno v skalah: ptiči so se poskrili po dularjih in gošči ◊ zool. črni dular srednje velika ptica selivka, po hrbtu črne, po trebuhu bele barve, Squatarola squatarola; severni dular gorska ptica selivka, po hrbtu rjavkaste, po trebuhu bele barve, Charadrius morinellus ♪
  3.      dúplja  -e ž (ū) star. votlina, duplina: nastanil se je v vlažni, temni duplji; srečala sta se pred vhodom v skalno dupljo / duplja v stari hruški / skozi duplje v strehi so prodirali posamezni sončni žarki odprtine, luknje ♪
  4.      dúšati se  -am se nedov. (ū) ekspr. 1. hrupno zagotavljati, zatrjevati: kar naprej se duša, da ni nikomur nič dolžen; dušal se je in prisegal, da se kaj takšnega ne bo več zgodilo 2. pridušati se, preklinjati: dušal se je, da je bilo več kletvic kot pa besed ♪
  5.      dušéven  -vna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na duša 2: proučevanje duševnih procesov; duševni razvoj, ustroj otroka; duševne bolezni, motnje; duševna zaostalost / odločil se je po težkih duševnih bojih; duševna bolečina, stiska; duševna sorodnost; opisovanje duševnega življenja / duševno bogastvo // nanašajoč se na umsko dejavnost: za to delo je potreben velik duševni napor; duševna lenoba / duševni in ročni delavci ● ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost; gledati kaj z duševnimi očmi intuitivno spoznavati kaj ◊ med. duševna higiena skrb za ohranitev zdravih duševnih funkcij; psih. duševna starost otroka povprečna duševna zmogljivost otroka glede na druge otroke dušévno prisl.: biti duševno bolan; duševno nerazvit, neuravnovešen; duševno odsotno gledati; duševno prizadeti, zaostali otroci; telesno in duševno zrel ♪
  6.      dušíčnat  -a -o prid. (ȋ) ki vsebuje dušik: dušičnate hranilne snovi; dušičnata umetna gnojila ♦ bot. dušičnate bakterije dušikove bakterije ♪
  7.      dúšiti se  -im se nedov. (ú ū) redko hrupno zagotavljati, zatrjevati: dušil se je, da bo vse izdal, če mu ne ustrežejo ♪
  8.      dvigátelj  -a m (ȃ) kdor sprejema pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigatelj se mora v banki izkazati z osebno izkaznico ♪
  9.      dvígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati // spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi ● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek dvígati se 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu ● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju ♪
  10.      dvígniti  -em dov. (í ȋ) 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne / da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali / dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla / priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven // spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga // dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli / dvigniti ljudi k uporu, v upor 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo ● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga ◊ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča dvígniti se 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar ● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena ♪
  11.      dvógrebénast  -a -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva grebena: dvogrebenast hrib ♦ arheol. dvogrebenasta čelada ♪
  12.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  13.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
  14.      dvóvŕsten  -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) 1. postavljen v dveh vrstah: dvovrstna razporeditev čete / dvovrstni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah ♦ agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik 2. ki je dveh ali več različnih vrst: dvovrstna prehrana ♪
  15.      džúmbus  -a m (ȗ) nižje pog., ekspr. hrup, trušč, vpitje: v razredu je bil strašanski džumbus / to bi bil džumbus, če bi prišlo do vojne velika zmeda ♪
  16.      edíni  -a -o prid. (ȋ) 1. ki obstaja v enem primerku: to je edini izhod iz dvorane; bila je njegov edini otrok; dal mu je edino hčer za ženo / edini izhod iz stiske; to je še edina možnost, da bi preprečili nesrečo; edino upanje / ekspr. edina sreča, da si prišel 2. ki je omejen samo na navedeno: edina izvoda dragocene knjige hrani naša knjižnica; to so bile edine besede, ki jih je spregovoril // ekspr., v prislovni rabi, zapostavljen poudarja omejenost na navedeno: on edini je prišel na cilj; vi edini mi morete pomagati; vznes. ljubezen edina prenese take težave / enega edinega človeka poznam, ki to ve; sam.: mi nismo edini, ki vam ne verjamemo ♪
  17.      eksemplár  -ja m (ā) vsaka od več istovrstnih stvari; primerek, vzorec: zbirka metuljev ima več lepih, redkih eksemplarjev / muzejski eksemplar / od te knjige se je ohranil samo en eksemplar; pren., ekspr. bil je res pravi eksemplar ♪
  18.      eksikátor  -ja m (ȃ) kem. steklena posoda, ki se da neprodušno zapreti, za sušenje in shranjevanje snovi pri normalni temperaturi: hraniti v eksikatorju ♪
  19.      ekskremènt  -ênta m (ȅ é) nav. mn., biol. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, iztrebki: ekskrementi in urin ♪
  20.      ekspedicíjski  in ekspedícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na ekspedicijo: ekspedicijska oprema, prehrana / ekspedicijska skupina / pomembna vloga ekspedicijskega korpusa ♪
  21.      eksplícite  prisl. (ȋ) knjiž. vsebovano in tudi izraženo: avtor romana eksplicite ali implicite ohranja humanistične ideale / to sem eksplicite poudaril izrecno ♪
  22.      eksplozíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. ki (rad) eksplodira: eksplozivni plini; bencinski hlapi so zelo eksplozivni; eksplozivne snovi / eksplozivni naboj eksploziv, ki se pri rušenju polaga v minske vrtine ali komore; pren. bil je hrupen in eksploziven; publ. položaj v tej državi je zelo eksploziven ♦ avt. eksplozivni vžig pojav, da zmes goriva in zraka v bencinskem motorju prehitro zgori 2. nav. ekspr. močen, silovit: eksplozivni vulkanski izbruhi; eksploziven udarec / eksploziven izbruh epidemije; eksploziven tehnični razvoj ♪
  23.      ekspozitúra  -e ž (ȗ) 1. manjša enota zunaj sedeža organizacije, podjetja, za katero opravlja določene posle; predstavništvo, izpostava: hranilnica ustanavlja svoje ekspoziture v vseh večjih krajih; ekspozitura politične stranke; ekspozitura socialnega zavarovanja 2. teritorialna enota katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji: prevzeti ekspozituro ♪
  24.      elástičen  -čna -o prid., elástičnejši (á) 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko; prožen: elastičen les; elastične stene balona; tla v telovadnici morajo biti elastična ♦ strojn. elastična pritrditev pritrditev, ki omogoča rahlo premikanje glede na podlago // ki se razteguje podobno kot gumi, raztegljiv: elastično blago / elastične smučarske hlače; elastične nogavice 2. lahkoten, gibčen: pri vajah je elastičen in uren; elastični koraki; elastična postava 3. sposoben prilagajati se času, razmeram: elastičen sistem izobraževanja; elastična politika; elastično stališče / elastičen človek ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi; tudi naša trgovina je premalo elastična se ne prilagaja potrebam trga ● ekspr. on ima elastično hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami elástično prisl.: elastično hoditi; elastično uporabljati odredbe ♪
  25.      eléktričen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na elektriko: a) električni aparati, stroji; električni bojler, štedilnik, zvonec; električni motor; električna ključavnica, ura; električna svetilka; električna cestna železnica / električni stol v Združenih državah Amerike naprava za usmrčevanje obsojencev z električnim tokom; električna blazina blazina z električnim gretjem b) stroji na električni pogon; električni vžig; električna razsvetljava; električno ogrevanje, varjenje c) električni generator; električni števec; električni vod; električna napeljava; električno omrežje, stikalo; pog. električna centrala elektrarna č) električni pojavi, učinki; električna iskra / električni tok; električna energija, napetost 2. naelektren: če steklo drgnemo, postane električno ◊ agr. električni pastir žična ograja okoli pašnika, v kateri je električni tok; elektr. električni krog sklenjena pot, po kateri teče električni tok; električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu; električni potencial potencial v električnem polju; električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka; električno polje polje, v katerem delujejo električne sile; muz. električni instrumenti instrumenti, pri katerih se toni proizvajajo s pomočjo električnih naprav; strojn. dizel-električna lokomotiva lokomotiva z dizel generatorjem in elektromotorji na pogonskih oseh; dizel električna vleka; zool. električni skati s hrbtne strani sploščene morske ribe, ki proizvajajo električno napetost, Torpedinidae eléktrično prisl.: električno negativen, pozitiven; električno poganjan, zvarjen; ta prostor je mogoče ogrevati edinole električno; sam.: pog. v službo se vozi z električno s tramvajem ♪

   701 726 751 776 801 826 851 876 901 926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA