Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

hr (2.226-2.250)


  1.      olájšati  -am dov. (ȃ) 1. narediti kaj manj neprijetno, manj hudo: olajšati komu bolečine, trpljenje; olajšati položaj brezdomcev po potresu; olajšati si bridko usodo / to bo njegovo stališče olajšalo // narediti kaj manj naporno, težavno: olajšati prehod čez reko; udobni avtobusi so olajšali vožnjo; olajšati si delo s stroji // narediti kaj manj zapleteno: olajšati razvoj medsebojnih odnosov; zamrzniti viruse in s tem olajšati njihovo proučevanje; z novimi predpisi olajšati uvoz sadja 2. narediti manj težko: z izločitvijo nepotrebnih predmetov so zelo olajšali nahrbtnike; olajšati si tovor ● ekspr. avto mu je kar precej olajšal denarnico zanj je potrošil precej denarja; ekspr. v temni ulici so ga olajšali za denar so mu ga vzeli, so ga oropali; ekspr. znanci so ga olajšali za nekaj steklenic vina so mu jih popili; ekspr. olajšati si dušo, srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si zmanjšati duševno bolečino olájšati se ekspr. 1. rešiti se občutka krivde: s tem da je povedal resnico, se je zelo olajšal / olajšati si vest 2. pog. opraviti potrebo: šel je za plot, da bi se olajšal / olajšati si mehur opraviti malo potrebo olájšan -a -o: olajšan velike teže; obdelava zemlje je s stroji olajšana; prisl.: olajšano vzdihniti ♪
  2.      óljnik  -a m (ọ̑) knjiž. oljčni nasad: na pobočju hriba so se razprostirali oljniki ◊ strojn. oljnik priprava za mazanje z oljem, montirana pri ležaju; igelni oljnik pri katerem se uravnava dotok olja z iglo ♪
  3.      olupíti  in olúpiti -im dov. (ȋ ú) odstraniti lupino, kožo: olupiti jabolko, jajce; olupiti z nožem // odstraniti lubje: olupiti deblo olupíti se in olúpiti se navadno z zvezi s koža izgubiti zgornje, zunanje plasti: koža na hrbtu se mu je olupila / pog. nos se mu je olupil koža na nosu olúpljen -a -o: olupljen krompir; hrbet ima ves olupljen ♪
  4.      oluščíti  in olúščiti -im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrna iz luščine: oluščiti fižol // odstraniti luščino: oluščiti bučno seme 2. odstraniti zrna s storža: oluščiti koruzo 3. odstraniti v plasteh s površine: oluščiti blato s čevljev; s stene se je na več mestih oluščil omet odluščil oluščíti se in olúščiti se navadno v zvezi s koža izgubiti zgornje, zunanje plasti: koža na hrbtu se je oluščila olúščen -a -o: oluščen grah; hrbet ima ves oluščen ♪
  5.      omáka  -e ž (ȃ) gostljata jed iz različnih živil, ki se servira samostojno ali kot dodatek jedem: krompir preliti z omako / hrenova, paradižnikova, smetanova, vinska omaka; omaka iz kumar / ledvičke v omaki ♦ gastr. majonezna omaka iz majoneze, vina in juhe; tatarska omaka majonezna omaka s kislimi kumaricami, kaprami, peteršiljem in čebulo ♪
  6.      omákati  -am nedov. (ȃ) knjiž. namakati: studenec je omakal travnik; podnožje hriba se omaka v reki // pomakati: omakati prste v vodo ● ekspr. rad si je omakal grlo z dobro kapljico rad je pil ♪
  7.      omára  -e ž (ȃ) večji kos pohištva, ki se odpira na sprednji strani, za shranjevanje oblek ali drugih stvari: odpreti, zakleniti omaro; spraviti obleko, perilo v omaro; omara iz orehovega lesa; ključ od omare / dvokrilna omara; knjižna omara; kombinirana omara sestavljena iz delov, od katerih se eni zapirajo, drugi so odprti; tridelna ali trodelna omara s tremi (vratnimi) krili; zidna omara navadno manjša omara v zidni vdolbini // v kmečkem okolju nizka omara s policami za shranjevanje jedil: latvico mleka je postavila v omaro // s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: denar in dokumente je imel shranjene v železni omari / hladilna omara hladilnik, velik kot omara; zamrzovalna omara omari podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi ◊ arhit. vzidana omara z obdelano prednjo stranjo, pritrjena v niši; elektr. stikalna omara s stikalnimi aparati; muz. orgelska omara ohišje orgel; papir. sesalna omara naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja ♪
  8.      omedíti  -ím dov., omédil (ȋ í) povzročiti, da postane kaj medno, mehko: omediti sadje; te hruške se hitro omedijo; pren., ekspr. omedil se je in prišel ♪
  9.      omedlévati  -am [med in mǝd] nedov. (ẹ́) 1. prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja: od vročine so ljudje omedlevali 2. knjiž., redko izgubljati moč, slabeti: vojaki so vse bolj omedlevali; pren. njihovo navdušenje je začelo omedlevati 3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo; medleti: zarja že omedleva / ekspr. ulična svetilka omedleva slabo sveti 4. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: omedlevati po domačih krajih ♪
  10.      omejíti  -ím dov., oméjil (ȋ í) 1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav 2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum 3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor 4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje // preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor // narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo 5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost 6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani; omejiti se v jedi ● publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti omejíti se publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: člani so se omejili od predsednikove izjave; javno se omejiti omejèn -êna -o 1. deležnik od omejiti: imeti omejen delovni čas; požar je bil hitro omejen; hitrost je omejena; število udeležencev je omejeno; pojav je časovno omejen / z visokimi gorami omejeno jezero 2. publ. majhen, skromen: akcija je imela omejen učinek; imeti omejene možnosti za uspeh; razpolagati z omejenimi sredstvi 3. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: bil je dober, ampak omejen človek / duševno, nazorsko omejen / ekspr. ljudje omejene pameti // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: omejen obraz / omejena izjava; tako ravnanje se mi zdi omejeno ◊ geom. na obeh straneh omejena črta; z ravnimi ploskvami omejeno telo; jur. omejeno jamstvo jamstvo, ki sega le do določene vsote ali je vezano le na določeno premoženje; družba z omejenim jamstvom v kapitalistični ekonomiki družba, pri kateri jamčijo družabniki le s svojim deležem; mat. omejena množica množica, ki ne sega čez vse meje; omejeno zaporedje zaporedje, ki ima spodnjo in zgornjo mejo; šol. omejeni vpis številčna omejitev sprejema novih slušateljev ♪
  11.      omêlo  -a s (é) priprava za ometanje, pometanje, navadno iz šopov žime, ščetin z daljšim držajem: oviti mokro krpo na omelo; z omelom odstraniti pajčevino; shramba za metle in omela / pečno omelo; žično omelo; omelo iz bombažnih res ∙ ekspr. pod nosom ima prava omela zelo košate brke ♪
  12.      omladéti  -ím dov. (ẹ́ í) star. pomladiti se: med vnuki je omladel / drevje spomladi omladi ● star. ko hruška omladi, je prav okusna postane godna omladèl in omladél -éla -o: omladelo drevo ♪
  13.      omladíti  -ím dov., omládil (ȋ í) star. pomladiti: s kopelmi omladiti telo / vino je starca omladilo omladíti se pomladiti se: drevje se je spomladi omladilo ● star. hruške so se omladile in postale sladke so postale godne; star. luna se je omladila nastopil je prvi krajec ◊ agr. omladiti lan izgoditi omlajèn -êna -o: imeti omlajen obraz ♪
  14.      omotíti  in omótiti -im dov. (ȋ ọ́) knjiž. 1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet ∙ ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala 2. omamiti, ublažiti: omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi omóten stil. omóčen -a -o: omoten od dima, pijače ♪
  15.      òn  ôna -o stil. -ó zaim., ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ǝnj], če se predlog končuje na soglasnik; ž. njé, njéj tudi njèj tudi njì, njó, njéj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m.; s. ôna stil. oná dalje kakor m.; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. (ȍ ó) 1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji; voznik je v bolnici, onidve pa sta nepoškodovani; vendar ima prav on in ne ti; nihče ni tako močen kakor on; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal; kdo drug, če ne ona; elipt.: kdo je to rekel? Ona; on pa poštenjak, kje neki; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta; oni trije so mrtvi; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega; njemu verjameš; stori to njim na ljubo; kaj to njej mar; vprašaj njega, on vse ve; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj; ne poznam ga; koliko jih je; jih res ne poznaš; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli; pametnejša je od njiju; med njimi ni izdajalcev; raba narašča za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj; odšel je ponjo // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma; sanja se ji; zebe jih; z njim je drugače njegov položaj je drugačen; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti 2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti; lice se ji je zjasnilo; mati jima je hudo zbolela; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu; mladina, izročena njih varstvu njihovemu 3. v mnnožini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi; gospa, ali so oni pozabili torbico ● pog. on ima v hiši prvo besedo mož; pog. ona ga čaka pred gostilno žena; iron. kaj se repenči tole onó ta človek; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga, jih, jo ♪
  16.      onemévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ekspr. postajati zelo presenečen, začuden: ob teh dogodkih so ljudje kar onemevali 2. knjiž. postajati manj glasen, slišen: cestni hrup je čedalje bolj onemeval ♪
  17.      óni  -a -o zaim. (ọ̑) 1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu; ona stran hriba je porasla z gozdom b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne; z onim je hodila več let; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju // izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni 2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric; ono noč se je pripetila huda nesreča 3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj 4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil; opraviti imam še to in ono v mestu 5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti: oni tovariš, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest ● oni svet v različnih religijah kraj, prostor zunaj zemeljske stvarnosti; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; star. ona s koso smrt; prim. le členek ♪
  18.      opalíti  in opáliti -im, in opáliti -im dov. (ȋ á; á) star. 1. ožgati, osmoditi: ogenj je opalil drva; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde 2. udariti: molči, če ne te opalim; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot kletvica bes te opali opáljen -a -o: opaljen obraz; opaljen od sonca; od slane opaljena ajda ♪
  19.      opasováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati, nameščati komu pas: opasovati otroka; oblačil in opasoval se je kar med tekom // delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasovati meč; opasovati si predpasnik 2. knjiž. obdajati, obkrožati: okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik; hribovje v polkrogu opasuje ravnino ♪
  20.      opaževáti  -újem nedov. (á ȗ) nameščati, pritrjevati na določeno površino za zaščito, olepšanje: opaževati stene s hrastovim lesom ♪
  21.      opêči  opêčem dov., tudi opekó; opêci opecíte; opékel opêkla (é) 1. narediti, da je kaj na površini pečeno: meso opečemo, da dobi lepo skorjico; opeči papriko na štedilnikovi plošči; zrezke na hitro opeči / opeči kruhove rezine 2. nekoliko speči: meso je takoj opekla, da se ne bi pokvarilo 3. poškodovati kožo, tkivo z ognjem, električnim tokom, vročo ali jedko tekočino: po nesreči je opekla otroka; opeči s kropom, razbeljenim železom; brezoseb. mater je tako opeklo, da je umrla za ranami; opeči se z likalnikom; opeči si prste / koprive so jo opekle; sonce ga je opeklo ∙ pog., ekspr. pri tem si boš opekel prste doživel boš neuspeh 4. star. speči: za gostijo je opekel teleta opéči se pog., ekspr. postati deležen česa neprijetnega, neugodnega: pusti to stvar, da se ne opečeš; opeči se pri kupčiji; že več se jih je opeklo pri njej opečèn -êna -o: opečen hrbet; biti opečen po rokah; opečene kruhove rezine; lepo opečena teletina ♪
  22.      opéčnat  -a -o prid. (ẹ̑) 1. ki je iz opeke: zid je opečnat; opečnata hiša, streha; opečnata tla 2. po barvi podoben opeki: na hrbtu ima ta žival opečnate proge / opečnata barva opéčnato prisl.: opečnato rdeča obleka; opečnato rjava barva ♪
  23.      opéti  opnèm dov., opél; nam. opét in opèt (ẹ́ ȅ) 1. s pripenjanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje: opeti stene; opeti s tapetami / obleka je tesno opela njeno postavo 2. star. dati okrog telesa: opeti vitezu oklep opét -a -o: z usnjem opeta vrata; hrbtenica mora biti trdno opeta s kitami in mišicami ∙ star. nosi zelo opete hlače oprijete ♪
  24.      opírati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) navadno v zvezi z na 1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice; opirati komolce na mizo // delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati: ranjenca sta opirala dva borca; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz 2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje; opirati trditev na že znana dejstva; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič opírati se 1. držati se koga tako, da se ohrani pokončen položaj: vso pot se je opiral nanj // biti v takem položaju, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: stal je pri mizi in se z rokami opiral nanjo; opirati se na palico, ob palico 2. nav. ekspr. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim: zadnja stran hiše se opira na strmo pobočje 3. imeti, dobivati pomoč, podporo: tudi v nesreči se lahko opira nanj / opirati se na lastne sile, sposobnosti opiráje: sedel je, žalostno opiraje glavo v dlan; pisati o stvari, opiraje se na dejstva; stopal je počasi, opiraje se na palico opirajóč -a -e: stal je, opirajoč se na gorjačo; na poskuse opirajoče se raziskave ♪
  25.      oplát  -i ž (ȃ) knjiž., redko furnir: hrastova, orehova oplat ● zastar. dobiti jih po zadnji oplati po zadnjici ♪

   2.101 2.126 2.151 2.176 2.201 2.226 2.251 2.276 2.301 2.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA