Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

hr (1.876-1.900)


  1.      nakána  -e ž (ȃ) knjiž. namen, načrt, navadno slab, skriven: opustiti, priznati svojo nakano; podtikajo mu hudobne nakane; sovražne nakane proti državi; zahrbtne nakane / delati nakane / nakana, da bi zbežal iz taborišča, se ni posrečila / star. ob vinu je pozabil na vse dobre nakane namene ♪
  2.      nakàr  vez. (ȁ) knjiž., v vezalnem priredju potem, nato: izpraznil je kozarec, nakar je spregovoril / publ. izpil je čaj in si napravil posteljo. Nakar je legel in zaspal / kolovoz pelje mimo štirih hiš, nakar zavije v hrib ♪
  3.      nakáznica  -e ž (ȃ) 1. obrazec, s katerim se nakazuje denar po pošti ali banki: izpolniti, kupiti nakaznico; sporočilo naslovniku na hrbtni strani nakaznice / denarna nakaznica / izplačati (denarno) nakaznico; poslati denar po nakaznici ♦ ptt brzojavna, poštna nakaznica 2. navadno s prilastkom, zlasti v vojnem času dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi določeno količino kakega blaga: razdeljevati nakaznice; blago se je dobilo samo na nakaznice / krušne, živilske nakaznice ♪
  4.      naklánjati  -am nedov. (ȃ) 1. knjiž. podarjati, poklanjati: naklanjati bogata darila / gospe mu naklanjajo prijazne nasmeške / naklanja jim veliko ljubezen, pozornost izkazuje, posveča // preskrbovati, omogočati: zaslužek naklanjajo rajši tujcem kot domačinom 2. star. nagibati, siliti: ljubezen do otrok ga naklanja k takim dejanjem / k ljubezni do svojcev človeka naklanja narava naklánjati se star. sklanjati se, nagibati se: za njegovim hrbtom se je naklanjal k njej / drevesa se naklanjajo nizko nad pot // bližati se čemu, končevati se: dan se že naklanja k večeru ♪
  5.      naklatíti  in naklátiti -im, tudi naklátiti -im dov. (ȋ á; á) 1. s klatenjem priti do določene količine česa: naklatiti košaro hrušk, sliv 2. slabš. reči, povedati: naklatil jim je vseh mogočih neumnosti naklatíti se in naklátiti se, tudi naklátiti se ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po potepanju, pohajkovanju: ko se je naklatil po gozdu, je odšel še na polje / dovolj si se že naklatil po svetu ● ekspr. naklatili so se od vseh strani so prišli ♪
  6.      nakŕmiti  -im dov., tudi nakrmíte; tudi nakrmíla (ŕ) s krmljenjem nasititi: nakrmiti kokoši, konje // ekspr. nahraniti: dobro so ga nakrmili; nakrmiti s slaščicami ♪
  7.      naláganje  -a s (ȃ) glagolnik od nalágati: pomagati pri nalaganju opeke, sena; nalaganje tovora na ladjo / nalaganje ladje / javil se je za nalaganje peči / nalaganje denarja, prihrankov v banko ♪
  8.      nalágati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: nalagati deske, živino; nalagati na mulo, nosila, voz; nalagati si drv v naročje / nalagati ladjo, vagon ∙ slabš. družba se je ravno nalagala v avto vstopala // delati, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige nalaga kar na mizo in na tla / nalagati hrano na krožnik / ekspr. slikar je temperamentno nalagal barve drugo poleg druge / nalagati drva v skladovnico zlagati // delati, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: premalo premoga nalaga, zato je hladno / nalagati na ogenj; nalagati v peč; ne nalagaj več 2. uporabljati denar za povečanje premoženja: nalagati denar v vrednostne papirje; varno nalagati kapital / nalagati denar v banko, na sinovo ime // ekon. uporabljati del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: nalagati denar v industrijo, trgovino 3. nav. ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: nalagati komu delo, dolžnosti; to jim nalaga veliko odgovornost / nalagati podjetjem težka bremena ♪
  9.      naletéti  -ím dov., nalêtel (ẹ́ í) 1. v zvezi z na nehote, navadno nepričakovano srečati, najti koga: v mestu je naletel na prijatelja; celo tam smo naleteli na Slovenca / na take ljudi še nisem naletel // nehote, navadno nepričakovano priti do česa, najti kaj: po dolgi hoji naletijo na sončno jaso; pod hribom je naletel na mlin, zastar. mlin / pred mestom so naleteli na zasedo / ladja je naletela na čeri; vlak je naletel na mino zadel, zapeljal / v knjigi včasih naleti tudi na črke, ki jih ne pozna 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: naleteti na ovire, težave / naleteli so na močen odpor sovražnika; naleteti na dober, lep sprejem biti dobro, lepo sprejet / povsod so naleteli na razumevanje in podporo; publ. resolucija je naletela na širok odmev 3. avt., žel. trčiti, zaleteti se z vozečim vozilom v vozilo, ki stoji ali vozi v isti smeri: kljub zaviranju je naletel na vozilo pred seboj / vlak je naletel / avtomobil je naletel na drog ● star. take te še nisem naletel videl, našel; na hrustanec naletimo na mnogih delih telesa hrustanec je; ekspr. hotel ga je ogoljufati, prestrašiti, pa ni naletel na pravega ni se mu posrečilo; ekspr. danes boš pri direktorju slabo naletel ne boš dosegel tega, kar hočeš, pričakuješ naletéti se 1. z letenjem, premikanjem po zraku priti kam v velikem številu: na gnojne kraste so se naletele muhe; okrog luči se je naletelo veliko vešč 2. s padanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: s pobočja, sten se naletijo kupi kamenja; s stropa se naletijo na tla koščki ometa in prah 3. pog., ekspr. s tekom, hitenjem priti kam, pojaviti se kje v velikem številu: v hipu se je na kraj nesreče naletelo polno ljudi / vojaki, ki so se naleteli v jarek, so začeli streljati ♪
  10.      nalovíti  -ím dov., nalóvil (ȋ í) z lovljenjem priti do določene količine česa: naloviti veliko divjadi, rib; za hrano si krt nalovi črvov in žuželk ● ekspr. spotoma je nalovil to in ono izvedel; komaj je nalovil dovolj sape, zraka je nadihal ♪
  11.      naložíti  -ím dov., nalóžil (ȋ í) 1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti // napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / redko naložiti ogenj podkuriti, zakuriti 2. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na hranilno knjižico, v banko vložiti // ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko 3. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih / pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali ● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil naložèn -êna -o: tovornjak, naložen z zaboji; odslužiti naloženo kazen; odboru je naložena skrb za proslavo ♪
  12.      naméček  -čka m (ẹ̑) ekspr. kar se doda k določeni, dogovorjeni količini: menjam, če daste kaj namečka; pri vsakem sodu je zahteval pet litrov namečka / dajal mu je hrano, stanovanje in še kak nameček v denarju // v prislovni rabi, v zvezi z za izraža dodajanje, stopnjevanje: lepo ga je pogostil, za nameček pa mu je dal stotak / nevljuden je, za nameček pa še len; še pil boš za nameček, a ♪
  13.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  14.      namežikováti  -újem nedov. (á ȗ) pomežikovati, mežikati: ženski sta si pomenljivo namežikovali za njegovim hrbtom / rad namežikuje dekletom / pes leno namežikuje na pragu mežika ♪
  15.      napásti  -pádem dov., stil. napàl napála (á ā) 1. narediti oboroženo vojaško akcijo z namenom uničiti, onesposobiti nasprotnikove sile: sovražnik je napadel ob peti uri; napasti z vsemi silami / letala so napadla mesto / bočno napasti; napasti iz zasede; napasti v hrbet / napasti brez vojne napovedi 2. narediti nenadno nasilno dejanje, s katerim se hoče kaj pridobiti, doseči ali komu škodovati: nekdo ga je napadel; napadli so jih z orožjem / napasti banko / fizično napasti 3. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: s to izjavo je napadel mene; napasti koga v javnosti, tisku; uradno so ga napadli 4. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nagel nastop stanja, kot ga določa samostalnik: napadla ga je bolezen, slabost; zaspanost ga napade / napadel jo je hud kašelj / nemir ga napade / jabolka je napadla plesen 5. šport. začeti fazo športne igre, ko si eden od nasprotnikov prizadeva izboljšati rezultat: ko so dobili žogo, so napadli / napadel je s hitrimi udarci 6. redko zapasti: napadlo je pol metra snega ● ekspr. napadel me je, naj mu posodim tisočak prosil; ekspr. z velikim tekom je napadla zrezek ga je začela jesti napáden -a -o: napaden človek; napadena postojanka; sam.: napadenega so odpeljali v bolnico ♪
  16.      napásti  -pásem dov. (á) 1. s pašo, pasenjem nasititi: preden gre v šolo, mora še kravo napasti; živina se je dobro napasla / v gozdu se prašiči napasejo žira in želoda 2. ekspr. nahraniti: goste so dobro napasli in napojili; pojdi v kuhinjo, da te napasejo 3. ekspr. potešiti, zadovoljiti: pritekla je na prag, da napase svojo radovednost / napasel je svojo strast ∙ ekspr. rad bi se napasel ob njenih solzah užival ob njenem trpljenju, solzah // v zvezi z oči nagledati se: otroci so si napasli oči nad bleščečimi izložbami napásen -a -o: konji so napaseni; napasena častihlepnost ♪
  17.      napénjati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin ● ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati ◊ anat. napenjati glasilke napénjati se ekspr. 1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove // redko vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg 2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja // truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril 3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je napenjajóč -a -e: obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma ♪
  18.      napériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. obrniti orožje proti komu z namenom zagroziti, zapretiti: naperiti bajonete proti demonstrantom; naperil je puško vanj / ekspr. naperiti ogenj na sovražnikovo patruljo začeti streljati; pren., ekspr. puščico svoje satire je naperil proti lizunstvu in podkupljivosti 2. knjiž. naravnati, usmeriti: daljnogled je naperil proti hribom / ekspr.: govor je naperil proti svojim nasprotnikom; svojo kritično misel je naperil proti individualističnim težnjam posameznikov / ekspr., z oslabljenim pomenom: naperil je korak proti njemu; pogled je naperila naravnost vanj; naperiti očitke, tožbo proti komu napérjen -a -o: napad v časopisu je bil naperjen nanj; vstopil je z naperjeno brzostrelko; proti frazarjenju naperjena komedija ♪
  19.      napéti  -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho // s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih // nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren ● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega ◊ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile napéti se 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave // redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil // uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi napét -a -o 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega ♪
  20.      napítati  -am dov. (ȋ) s pitanjem nasititi: napitala je gosi in vrgla kokošim zrnje // slabš. nahraniti, nasititi sploh: napitali so ga in oblekli; pren., ekspr. napital ga je z lažmi in obljubami ♪
  21.      naplétati  -am nedov. (ẹ̑) ekspr. 1. naskrivaj pripravljati, delati komu navadno kaj neprijetnega: nekaj hudega mu napletajo; zanimalo ga je, kaj napletajo proti njemu / le kaj napletajo s tem upornikom nameravajo storiti // z oslabljenim pomenom delati, da se uresniči, kar določa samostalnik: napletal je prijateljstvo z njo; napletati spletke / vsak dan je napletal pot k njim je hodil 2. govoriti, pripovedovati, navadno kaj izmišljenega, neresničnega: ne verjame mu vsega, kar napleta; znova je nekaj napletala o njem / večkrat je napletala pri njem sebi v korist govorila / napletati besedo, pogovor na politiko usmerjati, obračati 3. tepsti, pretepati: napletal je konja z bičem; napletali so ga po hrbtu ● star. vztrajno ga je napletala pregovarjala, prepričevala ♪
  22.      napòj  -ôja m (ȍ ó) v srednjem veku čudodelna, zdravilna pijača: variti napoj / ljubezenski napoj; življenjski napoj s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. iskati v knjigah življenjski napoj // knjiž. napitek, pijača sploh: izpiti, naliti napoj; kozarec hladnega napoja ◊ vet. krepilna tekoča hrana za bolno ali oslabelo živino ♪
  23.      napojíti  -ím dov., napójil (ȋ í) 1. dati živali vodo: hitro je napojil konja; živino je treba še napojiti; jelen se ob jezeru napoji in napase; pren., ekspr. njegove besede so ji napojile srce s pelinom 2. nav. ekspr. v veliki količini dati piti (alkoholno pijačo): napojila ga je z vinom; preveč so ga napojili / svoje goste hočejo kar najbolje nahraniti in napojiti 3. nav. ekspr. dati, dovesti čemu vodo: glino najprej napojijo, da postane mehka / dež je napojil suho zemljo / deske so se napojile z vlago napojèn -êna -o: živina je že napojena ♪
  24.      napolníti  in napólniti -im [u̯n] dov. (ȋ ọ́) 1. dati v kaj v tolikšni meri, da postane polno: napolniti košaro z jabolki; napolniti sode z vinom, steklenico z vodo; s plinom napolniti; s silo napolniti kaj / napolnil si je pipo in kadil // narediti, da pride kaj kam: vsak teden napolni vaze s cvetjem / ekspr. v hribih si je napolnil pljuča s svežim zrakom / napolniti program s kvalitetnimi deli / napolniti orožje z naboji nabiti 2. povzročiti, da postane kak kraj, prostor poln, zaseden: študentje so napolnili predavalnico; množica je napolnila trg 3. nav. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je napolnil oster krik; prostor je napolnila močna svetloba // z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnil molk; hrup je napolnil vse mesto / pesn. srce ji je napolnila žalost ● ekspr. afera je napolnila stolpce časopisov veliko so pisali o njej; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto; ekspr. lica so se mu napolnila postala so okrogla; zredil se je; ekspr. pošteno si je napolnil želodec zelo se je najedel ◊ elektr. napolniti akumulator, baterijo narediti, da pride v akumulator, baterijo toliko električne energije, kolikor je lahko sprejme; napolniti kondenzator narediti, da pride v kondenzator toliko elektrine, kolikor je lahko sprejme napolníti se in napólniti se postati poln: zaradi deževja so se struge napolnile do vrha / soba se je v trenutku napolnila / ekspr. oči so se ji napolnile s solzami; pren., ekspr. mera trpljenja se je napolnila napólnjen -a -o: s plinom napolnjen balon; napolnjena dvorana; do polovice napolnjena vreča ♪
  25.      napóti  prisl. (ọ́) v povedni rabi izraža, da je kaj, kdo ovira pri gibanju: umakni se od vrat, da ne boš napoti; pri plezanju mu je nahrbtnik napoti / ekspr. toliko nas je v hiši, da smo drug drugemu napoti zelo veliko nas je; pren., ekspr. uničil je vsakogar, ki mu je bil, stal napoti ∙ ekspr. včasih sem sam sebi napoti slabe volje, nerazpoložen; star. zelo mu bo napoti, če vas bo srečal neprijetno, neljubo ♪

   1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA