Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ho (8.926-8.950)


  1.      urbanístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na urbanizem: urbanistični strokovnjak; urbanistični zavod / urbanistični razvoj mesta; urbanistične enote / urbanistično načrtovanje, urejanje ♦ jur. urbanistična zakonodaja; urb. urbanistični načrt načrt, ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo ♪
  2.      urbár  -ja m (á) zgod. knjiga s seznamom dohodkov zemljiškega gospoda od podložnikov: v urbarju zapisane dajatve; urbarji kočevskega zemljiškega gospostva / sestaviti urbar / prenovljeni ali reformirani urbarji sestavljeni na osnovi temeljnih urbarjev z vpisanimi spremembami; rektificirani urbarji sredi 18. stoletja popravljeni in uradno potrjeni urbarji; temeljni urbarji uporabljani daljše časovno obdobje ♪
  3.      urêči  urêčem dov., urêci urecíte; urékel urêkla (é) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo / ureči z besedo, s pogledom // z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: ureči koga v gos, skalo 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: gledal je zveri v oči, da bi jo urekel ● redko zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila urečèn -êna -o 1. deležnik od ureči: urečen človek; krava je urečena 2. zastar. dogovorjen, domenjen: urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti ♪
  4.      uredíti  -ím dov., urédil (ȋ í) 1. narediti, da pride kaj v določen red: urediti gradivo, znamke; urediti glede na vrednost; urediti po abecedi, velikosti / urediti arhiv ♦ mat. urediti enačbo narediti, da si sledijo členi enačbe po določenem redu // v zvezi z v narediti, da pride kaj v določen red tako, da nastane, kar izraža dopolnilo: urediti besede v stavke, pesmi v zbirko / urediti ljudi v vrste; urediti se v kolone / urediti cvetje v šopek 2. narediti, da pride kaj v stanje a) ki ustreza lepotnim, higienskim zahtevam, željam: urediti grobove; urediti zanemarjen park; urediti si lase, obleko; zgodaj je vstal, se uredil in odšel; elegantno se urediti / urediti sobo po lastnem okusu b) ki ustreza zahtevam glede na uporabo, potrebe: urediti zemljišče za gradnjo / urediti hudournik, da ne poplavlja / urediti dotekanje in odtekanje vode c) ki ustreza potrebam, predpisom: urediti uradne knjige, sezname 3. narediti, da nastane, kar izraža dopolnilo: v naši ulici so uredili novo trgovino; urediti si stanovanje na podstrešju / urediti nekdanji hlev v delavnico preurediti 4. narediti, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev: urediti poročilo, spis / urediti knjigo, revijo, zbornik / jezikovno, tehnično urediti 5. narediti, da pride kaj v stanje, skladno s pravili, zahtevami: urediti gospodarstvo, družbene razmere / urediti medsebojne odnose // z določitvijo pravil narediti, da pride kaj v določen red: urediti koledar; urediti pisavo, pravopis 6. narediti, da kaj poteka v skladu z določenimi pravili: urediti dostavo pošte, redno plačevanje stanarine / urediti s predpisom, z zakonom 7. ekspr. narediti, da postane kaj ločeno, jasno, sledeče si po določenem redu: urediti svoja čustva, misli; vtisov s potovanja si še nisem uredil 8. narediti, da pride kaj v stanje, kot se želi, mora biti: stvar, zadevo je treba urediti; urediti vse glede prenočišča, v zvezi s potovanjem / urediti medsebojne obveznosti, ekspr. račune; urediti spor, vprašanje rešiti, odpraviti / glede plačila uredi z blagajnikom; koliko sem dolžen? Bova že uredila bova že poravnala, boš že plačal / urediti formalnosti opraviti // narediti, kar je potrebno, da se lahko uresniči, kar izraža dopolnilo: uredi, da se bova lahko mirno pogovorila / urediti vse za beg, poroko uredíti se priti v stanje, skladno s pravili, zahtevami: razmere v državi, gospodarstvu so se uredile / njihovi medsebojni odnosi so se uredili // priti v stanje, kot se želi, mora biti: zadeva se je uredila / nesoglasja so se uredila; vprašanje njegove pokojnine se še ni uredilo ● vreme se je uredilo izboljšalo in ustalilo; ekspr. rad bi se uredil, pa ga razganja sla po življenju rad bi zaživel v skladu z družbenimi, moralnimi pravili; knjiž. v stari hiši sta se kar udobno uredila namestila urejèn -êna -o 1. deležnik od urediti: lepo urejen park; živeti v skromnih, a urejenih razmerah; ne skrbi, stvar je urejena; abecedno, časovno urejen; urbanistično urejen kraj ∙ vojaščino imam urejeno v zvezi z njo nimam obveznosti ♦ mat. urejena množica 2. ki se drži določenega reda, pravil: urejen človek; idejno, moralno urejen; prisl.: urejeno izgledati ♪
  5.      urejeválnik  -a m (ȃ) elektr. računalniški program za postavljanje, oblikovanje in popravljanje datotek pred njihovo dokončno uporabo: grafični urejevalnik; urejevalnik besedil ♪
  6.      úren 2 -rna -o prid., úrnejši (ú ū) ki zaradi gibčnosti, spretnosti lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času: uren natakar; brat je urnejši od mene; res si uren, da si že nazaj; biti uren pri delu; uren kot blisk, podlasica / bodi uren, toda ne površen / imeti urne prste / star. uren potok hitro tekoč // ki ima veliko hitrost; hiter: urna hoja / iti z urnimi koraki / udarci so postajali vse urnejši pogostejši ● ekspr. biti urnih nog, imeti urne noge hitro hoditi; znati hitro hoditi; star. biti urne pameti, imeti urno pamet biti bister, domiseln; ekspr. rešile so ga urne pete s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. pri tem delu bi potrebovali urne roke pridne, spretne delavce úrno 1. prislov od uren: urno hoditi, se obračati; le urno, do tja je še daleč 2. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; hitro: urno odgovoriti, oditi; zaklical je: urno vsi ven ♪
  7.      uresničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj, kar obstaja v mislih, postaja resničnost: uresničevati načrte, zamisli; ekspr. njihove sanje so se začele uresničevati / človek uresničuje svoje bistvo z dejanji, odločitvami // izpolnjevati: uresničevati grožnje, obljube; te besede se že uresničujejo // uveljavljati: uresničevati svoje pravice, zahteve // knjiž. ustvarjati: uresničevati pravično družbo 2. knjiž. delati, da določeno bistvo, zmožnost koga postaja zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničevati samega sebe; uresničevati se v dejanjih, z dejanji; uresničevati se kot Slovenec, voditelj / delo se uresničuje v izdelku postaja zaznavno, predmetno obstoječe uresničujóč -a -e: uresničujoč ta načrt, so morali rešiti več problemov; uresničujoči se človek uresničeván -a -o: predpis je dosledno uresničevan; uresničevana zamisel ♪
  8.      úrh  -a m (ȗ) zool. brezrepa dvoživka z rumeno lisastim trebuhom in bradavičasto kožo na hrbtu, Bombina: opazovati urhe v mlaki / gorski, nižinski urh / oglašanje, petje urhov samcev te dvoživke ♪
  9.      úrica  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) nav. ekspr. manjšalnica od ura: ta urica bo hitro minila; prej kot v eni urici bom nazaj; hodili so kakšne četrt urice; boš že našel urico časa; ko bi imel vsaj urico miru / živi urico hoda od tukaj / uric, namenjenih fiziki, so se zmeraj veselili / igre za proste, samotne urice; nepozabne urice sreče / pogledala je na urico / ročna, zlata, ženska urica ∙ ekspr. urice so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. zdaj imaš urice imaš primeren, ugoden čas; ekspr. naviti otroku urico kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; ekspr. odbila mu je zadnja urica umrl je ♪
  10.      urinírati  -am nedov. in dov. (ȋ) med. izpraznjevati sečni mehur: bolnik težko urinira / urinirati v posteljo nehotno, bolezensko izpraznjevati mehur v spanju // knjiž. opravljati malo potrebo, mokriti: urinirati kar pred vrati ♪
  11.      urologíja  -e ž (ȋ) veda o mokrilih pri moških in ženskah in o spolovilih pri moških ter o njihovem zdravljenju ♪
  12.      usahníti  in usáhniti -em dov. (ȋ á) 1. postati suh, brez vode: jezero vsako leto enkrat usahne; mlake so usahnile / ta studenec nikoli ne usahne; pren., ekspr. naravni dotok prebivalcev je usahnil; vir dohodkov mu je usahnil // izginiti, zlasti zaradi suše: voda v potoku je usahnila 2. zaradi suše prenehati rasti, odmreti: drevo je usahnilo; od vročine je trava usahnila 3. ekspr. izginiti, izgubiti se: misel na to ni nikoli usahnila; njegovo znanje je hitro usahnilo / glas je usahnil v bučanju vetra; beseda mu je usahnila v grlu nenadoma je umolknil // miniti, prenehati: njena ljubezen je usahnila; prijateljstvo do smrti ni usahnilo / bolečina je usahnila / družabno življenje v kraju je usahnilo ● ekspr. dekle je od žalosti usahnilo oslabelo, shiralo; ekspr. mleko ji je usahnilo nima več mleka; ekspr. z njegovo smrtjo je njihov rod usahnil izumrl; ekspr. solze so ji usahnile prenehala je jokati; prim. usahel ♪
  13.      usájati se  -am se nedov. (á) ekspr. jeziti se, hudovati se: gospodar se je usajal, ker so hodili po travi; za vsako besedo se usaja; usajati se nad kom; glasno, po nepotrebnem se usajati ♪
  14.      uscanè  -éta m (ȅ ẹ́) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: s takimi uscaneti nočem imeti opravka ♪
  15.      uscanè  -éta s (ȅ ẹ́) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: kaj bo naredilo to uscane ♪
  16.      usedlína  -e ž (í) 1. kar se usede, nabere na dnu, navadno v tekočini: usedlina v skodelici se je posušila; odliti bistro tekočino z usedline; kavna usedlina; usedlina v vinu / krvna, sečna usedlina; pren. čustvene, duhovne, kulturnozgodovinske usedline; usedline mladostnih doživetij 2. geol. kamnina, nastala iz naplavin odmrlih mikroorganizmov v morju ali jezeru: usedline se nabirajo, usedajo; ostanke živali so prekrile usedline; preiskovati usedline iz ledene dobe / jezerske, morske, rečne usedline; kemične, organogene usedline ♪
  17.      usékati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. pri sekanju raniti, poškodovati: malo je manjkalo, da ga ni usekal; pazi, da se ne usekaš; usekati se v roko; usekati se s sekiro; zelo se usekati // ekspr. raniti, poškodovati s čim ostrim: ptič ga je usekal s kljunom / modras ga je usekal pičil; pren. usekati koga z opazko, vprašanjem 2. s sekanjem narediti: usekati prehod 3. star. odsekati: usekati vejo 4. ekspr. udariti, navadno hitro, sunkovito: usekati psa; usekati po glavi, za uho; usekati s palico, z roko / jezno je usekal po vratih / konj je divje usekal z nogama brcnil / zobje so usekali v prazno 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti; udariti: usekali so iz zasede; usekati s strojnicami / usekati po sovražniku 6. ekspr. ostro, nenadoma se zaslišati: v tišino so usekali kriki, streli 7. ekspr. rezko, odločno reči: brez uvoda je usekal; brezobzirno, naravnost usekati / kaj si pa ti naredil, je usekal nazaj 8. pog., v zvezi z mimo ne zadeti bistva: usekati mimo pri oceni; v napovedi, razpravi je usekal mimo 9. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, oditi: usekati jo proti domu; usekal jo je čez gmajno ● ekspr. njegove besede so jo usekale zelo prizadele; ekspr. trobente so usekale budnico zaigrale; ekspr. strela je usekala v stolp udarila usékati se ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se usekata; vsak dan se s kom useka // spopasti se: študenti so se usekali s policijo ● pog. usekati se pri štetju zmotiti se usékan -a -o 1. deležnik od usekati: usekana roka ga boli 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: lepa je res, vendar usekana / vsak je po svoje usekan 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: usekan je na delo, ples; biti usekan na meso / usekana je nanj zelo ga ima rada ♪
  18.      usíhanje  -a s (ȋ) glagolnik od usihati: usihanje jezera / usihanje dohodkov / usihanje trave / usihanje zagnanosti za delo / usihanje kulturnega življenja ♦ med. usihanje hrbtnega mozga tabes dorsalis ♪
  19.      uskočíti  uskóčim dov. (ȋ ọ̑) knjiž. pobegniti: posrečilo se mu je uskočiti iz ječe; po tem dogodku je uskočil čez mejo // prestopiti v drugo skupino, stranko: uskočiti k sovražniku; pozneje je uskočil nazaj na njihovo stran, v njihovo stranko ♪
  20.      uslúga  -e ž (ȗ) 1. kar se naredi za koga iz prijaznosti, naklonjenosti, ustrežljivosti: narediti komu uslugo; odkloniti, poplačati uslugo; prositi koga za uslugo; drobna, majhna, prijateljska, velika usluga / biti komu na uslugo pripravljen mu ustreči, pomagati / kot vljudnostna fraza na uslugo (sem vam) ∙ ekspr. narediti komu medvedjo, slabo uslugo narediti komu kaj, kar mu bolj škoduje, kot koristi 2. publ. storitev: podjetje opravlja različne usluge; plačati, zaračunati usluge; davek na usluge / gostinske, hotelske, komunalne, obrtne, poštne usluge; tehnične usluge ♪
  21.      uslúžbenka  -e ž (ȗ) ženska oblika od uslužbenec: zaposliti nove uslužbenke / hotelska, poštna uslužbenka ♪
  22.      usmerítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od usmeriti: usmeritev svetlobnega curka / usmeritev v središče; usmeritev dela, igre / usmeritev gospodarstva na mednarodna tržišča, v izvoz 2. navadno s prilastkom kar vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: pesnikova duhovna, filozofska usmeritev / miselna, slogovna usmeritev romana; idejna usmeritev pouka / gospodarska, politična usmeritev države 3. navadno s prilastkom področje kake dejavnosti: proizvodne usmeritve; uvesti nove študijske usmeritve / maturanti jezikoslovne, matematične, pedagoške usmeritve ♪
  23.      usmériti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop; usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; promet usmeriti po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev // narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno 2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo; usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj // določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj // narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo 3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga 4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike; usmeriti ženske k družbenemu delu ● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domov usmérjen -a -o 1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo 2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju ◊ agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki ♪
  24.      usmérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati, da dobi, ima kaj določeno smer: priprava, ki usmerja tok dima; usmerjati vozilo / usmerjati promet / usmerjati ladjo z lučmi; svojo pot je usmerjal po zvezdah // delati, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmerjati anteno; usmerjati luči naravnost / usmerjati pogled kam 2. delati, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: usmerjati gospodarstvo, politiko; načrtno usmerjati / usmerjati šolski sistem / njegovo pozornost je usmerjala proč od otroka // določati potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmerjati delo, igro; pogovor je usmerjal, kamor je sam hotel; računalniško usmerjati delovni postopek / usmerjati razvoj / naloge, ki usmerjajo vsakdanje življenje / usmerjati mišljenje koga // delati, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmerjati prodajo na tuja tržišča; usmerjati se v izvoz 3. delati, povzročati, da kdo misli, ravna na določen način: to usmerja in sili kmeta, da je stvaren; filozofsko, idejno usmerjati koga / revijo usmerjajo mladi izobraženci 4. povzročati zanimanje za določeno dejavnost: usmerjati ljudi h gojitvi športa; usmerjati učence v študij jezikov / poklicno usmerjati usmérjan -a -o: strokovno usmerjano zdravstvo ♪
  25.      usmérjenost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost usmerjenega: usmerjenost zračnega toka / usmerjenost žarometov na stolp / izvozna, tržna usmerjenost gospodarstva / prometna usmerjenost k središču; usmerjenost na zunanje tržišče / pesnikova duhovna usmerjenost; programska, vsebinska usmerjenost revije / po svoji življenjski usmerjenosti je optimist ♪

   8.801 8.826 8.851 8.876 8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA