Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ho (7.751-7.775)


  1.      slum  -a [slám] m (ȃ) zlasti v zahodnih deželah mestna četrt, v kateri živi revno prebivalstvo: naraščanje prestopništva v slumih ♪
  2.      slúšati  -am nedov. (ú) star. poslušati: radi slušamo lepo petje / mati je tiho slušala njegove proseče besede / slušal je očetov nasvet / slušati starše, učitelje / slušaj, dečko, resno mislim ♪
  3.      slúšen  -šna -o prid. (ū) nanašajoč se na sluh: slušni dražljaj; slušne okvare; slušne zaznave; slušna in govorna prizadetost / slušni živec / slušni tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar sliši / slušna igra radijska igra ♦ anat. slušne koščice koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v notranje uho; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; med. slušni aparat majhna elektronska naprava, ki naglušnim okrepi zvočne dražljaje; psiht. slušna halucinacija slúšno prisl.: slušno prizadet otrok ♪
  4.      slút  -a m (ȗ) star. 1. slutnja: obšel ga je slut, da bo kmalu umrl 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov; čut: imeti slut za lepoto ♪
  5.      slútenjski  -a -o [tǝn] prid. (ū) nanašajoč se na slutnjo: slutenjsko dojemanje; imeti slutenjske sposobnosti / Cankarjev slutenjski svet slútenjsko prisl.: pesnik je slutenjsko, skoraj preroško govoril o prihodnosti svojega naroda; slikar je bistvo portretiranca občutil slutenjsko intuitivno ♪
  6.      slutíti  in slútiti -im nedov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres // na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili ♪
  7.      slútnja  -e ž (ū) 1. navadno s prilastkom nedoločen občutek, nedoločna misel, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: mučijo me hude slutnje; obšla me je slutnja, da mi nekaj prikrivajo; ekspr. prevzele so ga črne slutnje; ni se mogel znebiti neprijetnih slutenj; slutnja smrti / pesn. slutnja prihodnje sreče / s slutnjo, da se ne bosta nikoli več videla, se je poslavljal 2. ekspr. pojavitev, začetek česa v majhni stopnji: topel vetrič vzbuja spomladanske slutnje; delo izraža šele slutnje socialne revolucije ● ekspr. niti najmanjše slutnje nimam, kako naj to uredim ne morem si predstavljati, ne vem ♪
  8.      služábnik  -a m (ȃ) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: imeti, najeti služabnike; grajski služabniki; stregel je livriran služabnik 2. ekspr., s prilastkom kdor vneto, prizadevno dela, deluje za kaj: zvest služabnik gledališča, medicine / biti služabnik lepe besede ● star. služabnik božji duhovnik; star. cesarski služabnik državni uradnik; star. to so satanovi služabniki hudobni, zlobni ljudje; star. služabnik pravice stražnik, orožnik ♪
  9.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  10.      slúžnost  -i ž (ú) 1. jur. pravica do delnega omejevanja lastnika pri razpolaganju s svojo lastnino ali do delne uporabe tuje lastnine: pridobiti služnost / osebna služnost pravica do uživanja, rabe tuje stvari in stanovanja; vodna služnost pravica zajemanja vode na tujem zemljišču; služnost poti pravica prehoda čez tuje zemljišče 2. knjiž. podrejenost, odvisnost: upreti se služnosti čemurkoli / prizadevanja, da bi ne bila nobena družbena skupina v služnosti v podrejenem položaju ♪
  11.      sméh  -a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh; ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil; ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja; izzvati smeh pri poslušalcih; premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh; glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh; histeričen, hudomušen, porogljiv smeh; narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh; smeh iz zadrege; napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal ∙ ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo // glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh ♪
  12.      smejáti se  sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko / otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca / kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala ● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha smejé: smeje je odšel iz sobe smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci ♪
  13.      smér  -í ž, daj., mest. ed. sméri (ẹ̑) 1. kar določa gibanje, lego glede na določeno umišljeno črto: določiti smer; druga, ista, nasprotna smer; navpična, poševna smer; smer hoje, leta, plovbe; ugotavljati smer vetra; z roko nakazati spremembo smeri; poslopje stoji v smeri vzhod-zahod / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni // kar določa gibanje proti določenemu kraju, točki: vlak je odpeljal v drugo smer; ladje vozijo v vse smeri; smer Ljubljana—Kranj / prezrl je znak: obvezna smer; plezalna smer / peljati v smer Kamnik; letel je v smeri proti Bledu proti Bledu 2. navadno s prilastkom kar določa potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: odkar prevladuje v kolektivu ta smer, dosegamo velike uspehe; smer političnega delovanja; smer razvoja / v to smer nisem razmišljal; nadaljuj raziskave v tej smeri; publ. narediti ustrezne korake v smeri izboljšanja odnosov za izboljšanje 3. navadno s prilastkom kar določa izobraževanje, šolanje glede na učni smoter, učne predmete in tvori zaključeno celoto: vpisati se na drugo smer; študijska smer / naravoslovno-matematična smer 4. navadno s prilastkom kar določa kako dejavnost glede na sredstva, ideje, ki tvorijo poseben sistem: filozofska, literarna, umetnostna smer; obtoženci pripadajo različnim političnim smerem / v slikarstvu se je uveljavila realistična smer ● spremenili so smer pogovora začeli so govoriti o čem drugem; pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški ◊ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; opraviti ponovitev smeri; fiz. gibanje v negativni smeri v nasprotni smeri od dane; geom. diagonalna smer; šol. pedagoška smer študija ki usposablja za pedagoško delo; teh. aksialna smer ♪
  14.      smérnik  -a m (ẹ̑) 1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik 2. redko tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik 3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik ● knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik ◊ grad. opečni zidak, podolžno položen v zid ♪
  15.      sméšen  -šna -o prid., sméšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki vzbuja smeh: na glavi ima smešen klobuk; smešen klovn; pred seboj je zagledal zelo smešen prizor; na pogled je smešen; njegovo vedenje je smešno / znašel se je v smešnem položaju 2. ekspr. neprimeren, neustrezen: postavili so neko smešno vprašanje / ima precej smešne navade / njihov strah se mi zdi smešen neupravičen / kupiti za smešno ceno poceni sméšno 1. prislov od smešen: smešno govoriti; smešno se oblačiti / v povedni rabi to je preveč smešno 2. ekspr. poudarja pomen pridevnika, na katerega se veže: smešno nizka cena; predstavo si je ogledalo smešno malo obiskovalcev sméšni -a -o sam.: rad je povedal kako smešno; izmislil si je nekaj smešnega ♪
  16.      smétana  -e ž (ẹ́) 1. gostejši masten sloj, ki se nabira na površini mleka: posneti, stepsti smetano; predelovati smetano v maslo; izboljšati okus jedi s smetano / kisla, sladka smetana; stepena smetana; kava s smetano ♦ agr. pasterizirati smetano 2. ekspr. posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti: na sprejemu se je zbrala vsa smetana; ljubljanska smetana; smetana meščanske družbe ● ekspr. v življenju pobira samo smetano se mu vedno dobro godi; ekspr. pri tem je hotel vso smetano sam posneti imeti vso korist, vse ugodnosti ♪
  17.      sméti  smém nedov. (ẹ́ ẹ̑) z nedoločnikom 1. izraža dovoljenje, soglasje: smem iti na izlet; smel je obiskati otroka v bolnici; smel si je ogledati njihovo novo hišo; elipt. zdravnik mu je obljubil, da bo smel čez nekaj dni domov // v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: smem kupiti sladoled; (ali) te smem spremiti / v vljudnostnem vprašanju: s čim vam smem postreči; ali vas smem prositi za časopis // izraža utemeljenost, upravičenost: mislim, da smemo biti ponosni na naš uspeh 2. v zvezi s če izraža prošnjo za dopustitev, dovolitev: s tem se ne strinjam, če smem pripomniti; imel je, če smem tako reči, precej nenavadne želje; kaj pa si slišal, če smem vprašati 3. z nikalnico izraža prepoved: ni se smel igrati s sosedovimi otroki; poškodovane roke ne smete premikati / človek ne sme obsojati drugih // izraža nedovoljenost, neprimernost česa zaradi neprijetnih posledic: obleka ne sme biti preozka; otroka ne smete pustiti samega 4. izraža podkrepitev trditve: sme se reči, da je izpolnil prav vse, kar so mu naročili; to so ljudje, ki jim smemo verjeti ● ali smem že čestitati ali se je pričakovano že zgodilo; ekspr. na to še zdaj ne smem niti pomisliti še zdaj sem prizadet zaradi tega; ekspr. nikdar več mi ne smeš pred oči nočem te več videti ♪
  18.      smícati  -am nedov. (ȋ ȋ) nar. vzhodnoštajersko zbadati, pikati: strnišče smica smícati se smukati se: smical se je okoli matere ♪
  19.      smíla  -e ž (ȋ) nar. vzhodnoštajersko usmiljenje: pri njih ni našel smile / dati kaj iz smile ♪
  20.      smílečen  -čna -o prid. (ȋ) nar. vzhodnoštajersko usmiljen: biti s kom smilečen ♪
  21.      smísel  -sla [ǝu̯] m (ȋ) 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja / ta človek nima smisla za humor // posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih ◊ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel ♪
  22.      smôla  -e ž (ó) 1. lepljiv rumenkasto rjav izcedek iz nekaterih dreves, zlasti iglavcev: smreke izločajo smolo; nabirati smolo; duh po smoli / drevesna smola // snov, pridobljena s kuhanjem tega izcedka: kuhal je smolo in jo prodajal; mazati s smolo / cepilna smola mazilo iz smole, voska, terpentina, ki se uporablja pri cepljenju ali za premaz drevesnih ran; čevljarska smola mazilo iz smole, kolofonije za smoljenje drete // navadno v zvezi umetna smola tej snovi podobna umetna snov: pridobivati umetno smolo; proizvodnja umetnih smol; izdelki iz umetne smole 2. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na neugoden izid, potek česa: celo pot jih je spremljala smola; zaradi smole ni dosegel prvega mesta ● smola se ga drži, ima smolo vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; preg. kdor za smolo prime, se osmoli ◊ kem. alkidna smola umetna snov, kondenzat večvalentnih alkoholov in večbaznih kislin, za izdelavo lakov, lepil; epoksi smola umetna smola za proizvajanje lakov, lepil; fenolna smola; katranska smola ostanek pri destilaciji premogovega katrana in nafte; polikondenzacijske umetne smole ki nastanejo pri polikondenzaciji ♪
  23.      smolenják  -a m (á) nar. vzhodno smolnat borov štor: razklati smolenjak ♪
  24.      smolíti  -ím nedov. (ȋ í) prepajati, mazati s smolo: smoliti nit / smoliti ladjo ◊ agr. izcejati smolo smolíti se ekspr., navadno v zvezi z okoli, okrog biti, zadrževati se kje z določenim namenom: smolil se je okoli matere, da bi dobil denar / maček se ji je smolil okrog nog ● ekspr. smoliti se okrog deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost ♪
  25.      smolník  -a m (í) 1. smolnata bakla: svetiti s smolniki // nekdaj smolnata borova trska za razsvetljavo: prižgati smolnik 2. nar. vzhodno smolnat borov štor: sekati smolnike ◊ petr. steklasta predornina s smolastim leskom ♪

   7.626 7.651 7.676 7.701 7.726 7.751 7.776 7.801 7.826 7.851  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA