Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ho (7.001-7.025)


  1.      púh 1 -a m (ȗ) mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih: v gnezdu so čivkali s puhom pokriti mladiči; lahek, rahel kot puh / gosji puh / blazina, pernica, napolnjena s puhom // nav. ekspr. mlade, mehke dlake, iz katerih se razvijejo brada, brki: pod nosom mu poganja prvi puh; obriti si puh // kar je podobno perju, mehki dlaki sploh: deblo in listi so porasli s puhom ● ekspr. vse je le pih in puh brez vrednosti, cene ♪
  2.      pùh  medm. (ȕ) 1. posnema puhanje: puh, se je oddihoval / puh, puh, puh, je sopla lokomotiva v breg 2. izraža zoprnost: puh, kakšna vročina ♪
  3.      púhati  -am nedov. (ū) 1. v sunkih dajati, oddajati hiter, močen tok zraka, dima: meh je puhal ves dan; vlak puha in bruha iskre / puhati oblake dima // pojavljati se, nastopati v sunkih: iz vseh odprtin puha dušeča para / ekspr. vetrovi ledeno puhajo čez vrhove // ekspr. puhajoč se premikati: ladja je že ob svitu puhala iz zaliva 2. izdihavati zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odpirajo: med igro glasno puhajo in pihajo / vola sta puhala vanj toplo sapo / ekspr. puhal je modre dime iz pipe in počasi pripovedoval; star. puhati cigarete, tobak kaditi / ekspr. od jeze je kar puhal 3. s sunkovitim izdihavanjem izražati nezadovoljstvo, sovražnost: mačka puha proti psu; medvedka je jezno puhala; ženska je puhala kot mačka // ekspr. puhajoč jezno govoriti: ti že pokažem, kaj se sme, je puhala in ga tepla puháje: počasi vstane, puhaje dim iz pipe; živali so se puhaje pognale iz votline puhajóč -a -e: črn dim puhajoč dimnik; puhajoča zver ♪
  4.      púhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (ú) 1. ki je zaradi motenj v rasti redek, prazen: puhla kolerabica, repa / puhlo seme nekalivo 2. ekspr. ki ni dovolj gost, trdno sprijet: puhel sneg; zemlja je puhla 3. ekspr. notranje, duhovno prazen: puhle šale; tako življenje je puhlo / puhle besede / puhli formalisti ● ekspr. človek puhle glave človek, ki zelo malo ali nič ne ve ♪
  5.      púhlež  -a m (ȗ) ekspr. notranje, duhovno prazen človek: bil je pravi puhlež ♪
  6.      púhniti  -em dov. (ú ȗ) 1. v sunku dati, oddati hiter, močen tok zraka, dima: meh je samo nekajkrat puhnil / puhniti dim, vroč zrak // pojaviti se, nastopiti v sunku: para puhne iz lonca; iz peči je puhnila vročina / ekspr. burja je mrzlo puhnila po dolini / v obraz mu je puhnil soparen zrak 2. izdihniti zrak tako, da se zaprte ustnice hitro, sunkovito odprejo: namesto da bi puhnil, je pihnil / puhniti v koga cigaretni dim 3. s sunkovitim izdihom izraziti nezadovoljstvo, sovražnost: mačka puhne proti psu in zbeži; medvedka jezno puhne / ekspr. ženska ni nič odgovorila, samo jezno je puhnila 4. ekspr. zdrveti, skočiti, da nastane močen, sunkovit premik zraka: mimo je puhnil avtomobil / žabe so puhnile v vodo ♪
  7.      puhtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dvigovati se in zaradi razširjanja v zraku navadno izginjati: megla puhti iz jezera; ekspr. oblaki puhtijo v nebo / dim puhti iz njegove pipe / ekspr. rahel veter puhti po jezeru pihlja, se premika; pren. vroče želje puhtijo k njej 2. razširjati se in biti zato zaznaven z vohom: duh po morju, potu puhti od njih; iz prepada puhti smrad / brezoseb. od lipe puhti po medu / puhteti po naftalinu, znoju dišati 3. zaradi velike razgretosti oddajati toploto: peč, žerjavica puhti 4. ekspr. kazati se, širiti se: iz pesmi puhti ljubezen puhtèč -éča -e: puhteča peč ♪
  8.      púnkt  -a m (ȗ) žarg., navadno s prilastkom kraj, prostor, za katerega je značilno določeno dogajanje, dejstvo, točka: mladi imajo svoje punkte / kopalni, oskrbovalni, prometni punkt ∙ star. gostilna je na dobrem punktu na primernem kraju // med narodnoosvobodilnim bojem stalno mesto za sestajanje obveščevalcev in njihovih sodelavcev: v tej hiši so imeli partizani svoj punkt / določiti nov punkt ♪
  9.      púnktum  medm. (ȗ) knjiž., navadno v zvezi z in konec, pika: pisma hočem nazaj, in punktum; šolo mora končati. Punktum ♪
  10.      purán  -a m (ȃ) velika domača ptica z dolgim golim vratom in golo glavo: gojiti, krmiti purane / jesti pečenega purana // samec te živali: puran kavdra; puran in pura; napihnjen kot puran; rdeč kot puran zelo ∙ ekspr. puran vozi kočijo hodi s pahljačasto razprtim repom ♪
  11.      púst  -a m (ȗ) 1. dnevi pred pustnim torkom in ta dan sam: pust se bliža; ob pustu je bilo; še pred pustom se bosta poročila / praznovati pusta; našemiti se za pusta; oblekel se je kot za pusta neprimerno, smešno 2. etn. moška lutka iz slame, cunj, ki se v teh dneh ob norčijah vozi okoli: narediti pusta / pokopavati pusta šega, da se dan po pustnem torku taka lutka vozi v sprevodu in nato vrže v vodo, sežge 3. nar. maškara, pustna šema: po vasi hodijo pusti ● ekspr. pust ga je pobodel slabo se počuti zaradi nezmernega uživanja hrane, pijače ob pustu; drži se kot pust v pratiki čemerno ♪
  12.      pústa  -e ž (ū) 1. obširen travnat svet na Madžarskem: pasti konje na pusti, v pusti / obdelane, zasejane puste / madžarska pusta 2. knjiž. pust, odmaknjen kraj; pustota: ni hotel živeti v tej pusti ♪
  13.      pustôta  -e ž (ó) 1. pust, neobdelan svet: spremeniti pustoto v rodovitno polje; pustote in gmajne ♦ zgod. pustota v fevdalizmu opustela, neobdelana kmetija 2. ekspr. pust, odmaknjen kraj: ni hotel več živeti v tej pustoti 3. redko pustost: pustota pokrajine ♪
  14.      púšča  -e ž (ú) 1. pust, neobdelan svet: vse pušče hoče obdelati; njive, travniki in pušče / star.: puščati njive v puščo, v pušči neobdelane; dosti kmetij je v pušči neobdelanih, opuščenih 2. redko puščoba: pušča in dolgčas ● ekspr. nočem več živeti v tej pušči pustem, odmaknjenem kraju; knjiž., redko vihar v pušči v puščavi ♪
  15.      púščati  -am nedov. (ú) 1. s širokim pomenskim obsegom ne delati določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: obleko puščajo vsepovsod, jaz naj pa pospravljam / ne puščaj vrat odklenjenih / puščati kaj, koga na miru, pri miru; puščati vrt v plevelu / puščati kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; puščati koga v dvomih / misel na smrt ga je puščala hladnega 2. z nedoločnikom ne delati določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: puščati testo vzhajati; puščati si rasti brke b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: ob nedeljah so jih puščali spati; pušča otroke, da se po ves dan igrajo, sam pa gara / puščati komu govoriti, da govori; puščati se streči / straža naj nikogar ne pušča čez most 3. ne delati komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostaja: jemali so jim vse, samo obleko, ki so jo imeli na sebi, so jim puščali / puščati ujetnikom življenje 4. nezavedno ne delati določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabljati, kar izraža dopolnilo: svoj dežnik pušča kjerkoli 5. z določenim namenom delati, da je, ostaja kaj kje: puščati ključ na oknu / puščati komu, za koga pisma pri sosedu 6. delati, da ostaja kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: kadar je kupoval, je puščal psa pred trgovino / prijatelja ne moremo puščati samega 7. delati, povzročati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo: tatovi niso puščali sledov / take bolezni puščajo hude posledice / tkanina pušča barvo; sadje pušča madeže // s prislovnim določilom delati, povzročati, da ostaja zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupatorjeva vojska je puščala za seboj opustošenje / vojna pušča v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja prihajati glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: najboljši je začel puščati za seboj tekača za tekačem / pog. pri učenju ga pušča vse bolj zadaj 9. zapuščati: možje puščajo žene in se poročajo z drugimi / puščati potomcem hiše in zemljišča 10. nehavati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: vedno več ljudi pušča delo, kajenje; puščajo zemljo in odhajajo v tovarne / puščati delo drugemu prepuščati 11. nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi kaka snov: cev, lonec pušča; streha na več mestih pušča / okna ne puščajo v dvorano dovolj svetlobe 12. delati v kaj odprtino, da lahko gre določena snov iz česa: puščati gnojne bule / nekdaj ker je imel visok krvni pritisk, so mu puščali kri ● pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. ne puščaj ga izpred oči neprestano ga glej, nadzoruj puščajóč -a -e: hodil je, puščajoč za seboj blatne sledove; puščajoča posoda ♪
  16.      puščíca  in púščica -e ž (í; ȗ) 1. tanka, lahka palica, z navadno v obliki strešice okrepljeno konico na eni strani, za streljanje z lokom: puščica prileti, švigne, švistne; izstreliti puščico; prožiti puščice; zadeti s puščico; zastrupljena puščica; ekspr. oblak puščic; lok in puščice; švigniti kot puščica 2. taki palici podobno znamenje za označevanje smeri, mesta: puščice kažejo pot proti vrhu; puščice na sliki / smerne puščice / puščica v slovarju opozarja na boljšo, pogostejšo besedo 3. lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku; epigram: Prešernove puščice ● ekspr. te puščice letijo na vodstvo ostri, zbadljivi očitki; knjiž., ekspr. zadela ga je Amorjeva puščica zaljubil se je; ekspr. jezne puščice iz oči ostri pogledi ♪
  17.      púšeljc  -a [šǝl] m (ȗ) pog. šopek: narediti pušeljc; pušeljc rdečih nageljnov; dekle je lepo kot pušeljc ♦ tur. ribniški pušeljc šop suhorobarskih izdelkov kot spominek ♪
  18.      púšica  tudi púščica -e ž (ū; ȗ) 1. škatlica, posoda za hranjenje manjših predmetov: vzeti pero, svinčnik iz pušice; spraviti nakit v pušico; lesena pušica / pušica za igle 2. vrečica ali skrinjica za zbiranje denarja v cerkvi: dajati, metati denar v pušico ◊ bot. del sporofita pri mahovih, ki vsebuje trose ♪
  19.      púta 2 -e ž (ú) nar. vzhodno brenta: oprtati si puto; puta, polna grozdja ♪
  20.      pútar  -ja m (ȗ) nar. vzhodno brentač: putarji so odnašali grozdje ♪
  21.      pútka  -e ž (ū) 1. ljubk. kokoš: tri putke ji je odnesla lisica; spekla je mastno putko 2. ekspr. mirna, ponižna, navadno manj bistra ženska: spet pelje svoji dve putki na sprehod / ti si prava putka ♪
  22.      pútra  -e ž (ȗ) nar. vzhodno lončen vrč z ozkim vratom, zlasti za vodo, vino: napolniti putro ♪
  23.      rába  -e ž (á) 1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje / izročiti skakalnico v rabo; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo; ta zakon ni več v rabi v veljavi // v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno / ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno 2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni // lingv. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola; samostalniška raba pridevnika 3. s prilastkom, v zvezi z za potreba, namen: narediti violino za domačo rabo; prirediti knjigo za šolsko rabo; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere / publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo ● zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo ♪
  24.      rabíti  in rábiti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva ◊ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi rábljen -a -o 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka ♪
  25.      rábnost  -i ž (á) knjiž. uporabnost, primernost: preizkusiti rabnost novih strojev; stvari cenimo po njihovi rabnosti / človekova rabnost za delo ♪

   6.876 6.901 6.926 6.951 6.976 7.001 7.026 7.051 7.076 7.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA