Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ho (4.768-4.792)


  1.      obráten 2 -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obrat ali obratovanje: obratni prostori / obratni čas / obratni stroški; obratno dovoljenje / obratna nesreča / obratni inženir inženir, ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja; obratni knjigovodja, zdravnik; obratna ambulanta ♦ ekon. obratni kapital kapital, potreben za obratovanje; obratni kredit kredit za nakup obratnih sredstev; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje; fin. obratna proračunska glavnica glavnica, potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki ♪
  2.      obráti  obêrem dov., stil. oberó; obrál (á é) 1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline: obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili // odstraniti nepotrebne mladike, stare liste: obrati pesi zunanje liste // s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obrati drevo, jablano; obrati vinograd 2. odstraniti, spraviti s česa: obrati gosenice z zelja; obrati si uši // z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti: obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr. piščanca je kar sam obral pojedel 3. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: družba ga je popolnoma obrala; sproti me obere za vsak dinar; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč // izropati, oropati: vlomili so v trgovino in jo obrali 4. ekspr. obiti, obhoditi: na poti domov je obral vse gostilne; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas ● ekspr. soseda obere vsakega človeka pove o njem veliko slabega; ekspr. obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali obrán -a -o: obran sadovnjak; obrana kost; obrana jabolka ♪
  3.      obratovánje  -a s (ȃ) glagolnik od obratovati: zagotoviti tovarni nemoteno obratovanje; prenehati z obratovanjem; neprekinjeno, poskusno obratovanje; obratovanje hidrocentrale; čas, stroški obratovanja / spraviti stroj v obratovanje / publ. izročiti novi hotel obratovanju / redno obratovanje letala ♪
  4.      obratováti  -újem nedov. (á ȗ) biti s svojimi napravami v delovnem stanju: nova elektrarna že obratuje; tovarna obratuje neprekinjeno; obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / redko stroj je prenehal obratovati delati, delovati // publ., s prislovnim določilom izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo: ladja obratuje na progi Reka-Dubrovnik; letalo obratuje redno, sezonsko / v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije so odprti; avtobusna proga Ljubljana—Split obratuje od začetka julija do konca avgusta avtobusi vozijo na tej progi obratujóč -a -e: obratujoča elektrarna ♪
  5.      obravnávanje  -a s (ȃ) glagolnik od obravnavati: obravnavanje podatkov, problemov / obravnavanje učne snovi / neenako obravnavanje kupcev; psihološko obravnavanje otroka ♪
  6.      obravnávati  -am nedov. (ȃ) 1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje; obravnavati prošnjo, pritožbo; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja; zadevo so vsestransko obravnavali; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda // reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike 2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva; več člankov obravnava jezikovna vprašanja // načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko; obravnavati predpisano učno snov; pri slovenščini so obravnavali glagol 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce; enakopravno obravnavati koga; po mačehovsko ga obravnavajo; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki // publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico ● zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih; žarg. na sestanku so ga obravnavali kritično, odklonilno govorili o njem, o njegovem delu; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih obravnávan -a -o: obravnavan problem; obravnavana učna snov; domovinska pesem je v zbirki obravnavana s posebno pozornostjo; teze so bile javno obravnavane ♪
  7.      obràz  -áza m (ȁ á) 1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je // nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni, brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški 2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz jugoslovanskega filma 3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost 4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi ● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je ♪
  8.      obrèd  -éda m (ȅ ẹ́) navadno s prilastkom 1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena; poročni obred na magistratu; to so bili stari pravni obredi; obred promocije // javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev ♦ etn. pomladanski obredi; ženitovanjski obred // ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: v pravoslavni cerkvi se uporablja vzhodni obred; katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred 2. nav. šalj. dejanje, opravilo: večerja je pri nas družinski obred; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja ♪
  9.      obrésten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na obresti: obrestni obroki; obrestni znesek ◊ fin. obrestni kredit kredit, pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti; efektivna obrestna mera obrestna mera, ki izhaja iz obrestnoobrestnega zneska in glavnice; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; obrestne obresti obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti; obrestne tablice tabela z izračunanimi obrestnimi zneski; mat. obrestni račun račun, ki obravnava navadne obresti ♪
  10.      obrêsti  obrêdem dov., obrêdel in obrédel obrêdla, stil. obrèl obrêla (é) ekspr. obiti, obhoditi: deželo je obredel podolgem in počez // obiskati: vse prijatelje je obredel; na poti domov so obredli več znanih gostiln ♪
  11.      obrezáč  -a m (á) nar. vzhodno kdor obrezuje peso, repo: pogovori, smeh obrezačev ◊ agr., zool. hrošček s kratkim rilčkom, Rhynchites coeruleus ♪
  12.      obrezuspéšiti  -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž. narediti brezuspešno: s tem so hoteli obrezuspešiti njegovo delo; obrezuspešiti prizadevanja ♪
  13.      obrísati  obríšem dov., tudi obrisála (í ȋ) narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo; obrisati se z brisačo; obrisati si nos; obrisati si čevlje ob travo; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega // odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati prah; obrisati si solze; obrisati si pot s čela / evfem. obriši si nos usekni se; pren. burja je obrisala sneg ● ekspr. daj, obriši ga po nosu udari ga; ekspr. nebo se je obrisalo zjasnilo; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega; ekspr. ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj zelo malo, nič; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš je brez vrednosti, pomena obrísan -a -o: obrisana posoda ♪
  14.      obrníti  in obŕniti -em dov. (ȋ ŕ) 1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja; obrniti ladjo, voz; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj // navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer; obrniti obraz proti soncu; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna; obrniti se na levo, proti hiši; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel 2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku; obrniti stikalo; obrniti volan / obrniti bolnika na bok; obrniti se na hrbet 3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi // narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico; obrniti vrečko / obrniti žep; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven 4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari; obrniti pogovor drugam; obrniti kaj na bolje, v dobro; obrniti kaj na smešno stran; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja // narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje ● pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen; ekspr. hči ga je obrnila za sto dinarjev ogoljufala; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ◊ ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru obrníti se in obŕniti se 1. navadno s prislovnim določilom izraža prehod v novo stanje, dogajanje, kot ga nakazuje določilo: naključje se je obrnilo nam v prid; potek vojne se je obrnil v korist zaveznikov / položaj se je popolnoma obrnil; knjiž. spletka, ki so jo pripravljali, se je obrnila proti njim samim je zadela njih same, škodovala njim samim; vreme se bo obrnilo spremenilo; pren. umetnost se je obrnila k resničnosti 2. v zvezi z na izraža, da osebek pride s kom v stik z določenim namenom: obrniti se na koga za nasvet, v potrebi, s prošnjo; javno se obrniti na koga s pozivom / pismeno se obrniti na sodišče 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža način ravnanja, kot ga določa sobesedilo: pri delu se zna hitro obrniti; če se boste znali prav obrniti, si boste nabrali precej denarja / potrebujem človeka, ki se zna obrniti spretnega, iznajdljivega; mlad je, ne zna se še prav obrniti ukrepati, delati / obrni se že, kaj mečkaš ● ekspr. kamor se obrnem, povsod sam nered kamor pogledam, stopim; pog. leto se je hitro obrnilo je hitro minilo; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. še želodec se mi bo obrnil, ko to gledam slabo mi je, na bruhanje mi gre; ekspr. ljudstvo se je obrnilo od svojega voditelja ni mu več naklonjeno, ne zaupa mu več; knjiž. s hvaležnim pogledom se je obrnil k njej hvaležno jo je pogledal; publ. obrniti se k resničnim problemom začeti se ukvarjati z njimi, zanimati se zanje; ekspr. obrnil si se na napačen naslov v tej zadevi ti ne bom pomagal, ustregel; obrnilo se mu je na bolje počuti se bolj zdravega ◊ fin. denar se ni niti enkrat obrnil obrnívši zastar.: obrnivši ladjo, so zajadrali na odprto morje obŕnjen -a -o: narobe obrnjen kožuh; balkon je obrnjen na cesto; moža sta obrnjena drug proti drugemu; obrnjena slika predmeta; navzdol obrnjene veje drevesa; obrnjeno zaporedje dogodkov; okno je obrnjeno na sever ∙ ekspr. fant je preveč obrnjen vase zanima se zlasti za svoj notranji svet ♦ fiz. obrnjena slika slika, usmerjena nasprotno kot predmet; lingv. obrnjena stava ne navaden, spremenjen vrstni red sintaktičnih enot v stavku ♪
  15.      obŕnjenost  -i ž (ŕ) knjiž. lastnost, stanje človeka glede na njegovo duševno usmerjenost: ugotoviti je hotel njegovo obrnjenost; obrnjenost k sebi, vase; obrnjenost navznoter, navzven / obrnjenost podjetja k trgu ♪
  16.      obrobíti  in obróbiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti rob: obrobiti krilo, prt; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino 2. redko obkrožiti, obstopiti: vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot ● z rdečo črto obrobiti članek občrtati; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil obróbljen -a -o: rdeče obrobljen cvet; s svilo obrobljen ovratnik ∙ ruta še ni obrobljena zarobljena ♦ zool. obrobljeni kozak hrošč s črnim, rumeno obrobljenim telesom, živeč v stoječih vodah, Dytiscus marginalis ♪
  17.      obróbje  -a s (ọ̑) navadno s prilastkom obrobni, zunanji del: iti po obrobju (gozda), poraslem z macesni; zahodno obrobje Alp; obrobje Panonskega nižavja / preseliti se na obrobje (mesta) / plitvo obrobje oceana / ekspr. ta misel mu je bila nekje v obrobju zavesti; pren. pesnik je ostal na obrobju literarnega dogajanja // knjiž. nižji, revnejši del družbe: otrok družbenega obrobja ♪
  18.      obróčkati  -am nedov. (ọ̑) zool. označevati ptice z obročkom na nogi, zlasti za ugotavljanje njihovih selitev: obročkati golobe / obročkati perutnino ◊ gozd. odstraniti skorjo, lubje z debla, veje v obliki obročka obróčkan -a -o: obročkane ptice ♪
  19.      obróčnica  -e ž (ọ̑) knjiž., redko krinolina: ženska v obročnici ◊ bot. (navadna) obročnica rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia; les. obročnica palica, veja za obročne vitre ♪
  20.      obrómati  -am dov. (ọ̑) ekspr. obhoditi, prepotovati: v dobrem tednu je obromal vso deželo / novica je hitro obromala mesto / v poletju je obromala skoraj vse cerkve v bližnji okolici ♪
  21.      obsedéti  -ím dov. (ẹ́ í) ostati v sedečem položaju: pri pozdravljanju je kar obsedel; ni se ulegel, obsedel je na robu postelje; obsedel je kot kip, kot pribit / vrabček je priletel in obsedel na veji // nav. ekspr. ostati sploh: ob nedeljah popoldne je obsedela doma; v gostilni so obsedeli do pozne ure ● ekspr. njegove hčere so obsedele ostale samske; žarg., šol. v četrtem razredu je obsedel ga ni uspešno končal; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene ♪
  22.      obsijáti  -síjem dov., obsijál (á ȋ) obdati s svetlobo: sonce je obsijalo vinske gorice; večerna zarja obsije vrhove; žarometi obsijejo okna; pren., ekspr. nasmeh ji je obsijal obraz; ob teh besedah ga je obsijalo upanje ∙ ekspr. ni vreden, da ga sonce obsije slab, ničvreden je obsiján -a -o: od sonca obsijani hribi; z mesečino obsijan obraz ♪
  23.      obsíniti  -em dov. (í ȋ) knjiž. obsijati: blisk, plamen obsine notranjost hiše; sonce je obsinilo vrhove / nasmeh mu je obsinil obraz ♪
  24.      obskurántstvo  -a s (ā) knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo: ni maral njihovega obskurantstva ♪
  25.      obsodíti  in obsóditi -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za izdajalca, sleparja; obsodili so ga za neumnega 2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje / okupator je narod obsodil na smrt 4. jur. s sodbo določiti kazen zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca; obsoditi na denarno kazen, smrt; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti; obsoditi nepogojno, pogojno ● zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal; zastar. obsoditi k smrti na smrt; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji obsójen -a -o: obsojen je zaradi izdaje; vsi smo obsojeni na čakanje; obsojen je na več let zapora; obsojena je na životarjenje ∙ ekspr. stavba je že obsojena podrli jo bodo; obsojen na publ. prizadevanje je obsojeno na neuspeh že vnaprej se ve, da ne bo uspešno; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. zaradi poklica sem obsojen na zgodnje vstajanje moram zgodaj vstajati; sam.: na smrt obsojeni je pobegnil iz zapora ♪

   4.643 4.668 4.693 4.718 4.743 4.768 4.793 4.818 4.843 4.868  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA