Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ho (4.168-4.192)


  1.      naglavíčki  prisl. (ȋ) nar. vzhodno z glavo navzdol, na glavo: naglavički pasti, zvrniti se ♪
  2.      náglost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost naglega; hitrost: naglost njihovega razvoja je presenetljiva / grajal je njihovo nedoslednost in naglost / potrebna je večja naglost v delovanju // star., v prislovni rabi, s predlogom naglo: z naglostjo se obleči / v naglosti je pozabil tudi klobuk v naglici 2. redko hitrost, brzina: sto kilometrov na uro je kar precejšnja naglost ♪
  3.      naglúšen  -šna -o prid. (ú ū) nekoliko gluh: star je že in naglušen; precej naglušna ženska / naglušno uho ♪
  4.      nagnáti  -žênem dov., stil. naženó (á é) narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: oče ga je nagnal iz hiše, od doma; kmalu so jih nagnali / nagnali so jo z brcami in zmerjanjem / psa naženi s palico b) da kdo kam gre, pride: otroke so nagnali domov / nagnati ovce v stajo / ni hotel iti, morali so ga nagnati c) da kdo kaj stori: ne bi se učil, če ga oče ne bi nagnal; ekspr. k pisanju ga je nagnala notranja stiska / nagnati koga delat, spat ● ekspr. nagnali so ga iz službe odpovedali so mu službo; ekspr. ženo in sina je nagnal dosegel je, da sta ga zapustila, se odselila; ekspr. to mu je nagnalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. nagnal ga je z nevednežem rekel mu je, da je nevednež ◊ med. bolnika je nagnalo na blato, vodo moral si je izprazniti črevesje, mehur ♪
  5.      nagnéčen  -a -o prid. (ẹ̑) zastar. nagneten, natlačen: stali so nagnečeni na hodniku ♪
  6.      nagníti  in nágniti -em, tudi nágniti -em dov. (ȋ á; á) 1. spraviti kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nevarno nagnil ladjo; izpodžagano drevo se je zelo nagnilo / nagniti na bok, naprej, nazaj / mož je nagnil kozarec in pil; v zadregi je nagnila glavo sklonila // spraviti kaj iz vodoravne lege v poševno: nagnil je mizo tako, da so se kozarci prevrnili; zaradi dodane uteži se je tehtnica nagnila / pod težo snega so se veje nagnile upognile 2. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: kaj te je nagnilo k tej odločitvi; take misli so me nagnile, da sem se lotil pisanja; sočutje ga je nagnilo, da je poskrbel za sirote // knjiž. nagovoriti, pregovoriti: nagni svojega prijatelja, da vabilo sprejme nagníti se in nágniti se, tudi nágniti se 1. skloniti se: nagnila se je k bolnikovemu licu; nagnil se je nad vodo; nagniti se skozi okno 2. ekspr. približati se koncu: dan se je že nagnil / poletje se hitro nagne v jesen / sonce se je nagnilo h goram kmalu bo zašlo ● ekspr. tehtnico bo spet nagnil sebi v prid naredil bo tako, da bo zanj dobro, koristno; vznes. nagni svoje uho k našim prošnjam dobrohotno sprejmi naše prošnje; ekspr. na žalost in jezo sta nagnila še enkrat (iz)pila (alkoholno pijačo); ekspr. krivulja njegove slave se je nagnila ni več tako slaven; ekspr. tehtnica se še ni nagnila ni še jasno, odločeno; evfem. nagnil se je v prerani grob umrl je nágnjen -a -o 1. deležnik od nagniti: nagnjen stolp; tam je svet nekoliko nagnjen; ladja je bila nagnjena na bok; nagnjen naprej, nazaj 2. v povedni rabi, v zvezi s k izraža a) z glagolskim samostalnikom hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagnjen je k branju, filozofiranju, lenarjenju / ekspr. k pijači je nagnjen že od mladega / nagnjena je k ljubosumnosti je ljubosumna b) možnost hitrejšega, pogostnejšega obolenja: nagnjen je k angini, pljučnici / h kapi nagnjeni ljudje ♪
  7.      nágnjenje  -a s (á) 1. duševna lastnost, značilnost, zaradi katere razmeroma lahko, hitro nastopi kako duševno ali telesno stanje: to nagnjenje je podedovala po očetu; dedno nagnjenje k bolezni; nagnjenje k otožnosti / duševno, telesno nagnjenje // navadno s prilastkom duševna ali telesna lastnost, značilnost, ki določa, usmerja človekovo hotenje, voljo: kazati gospodovalna nagnjenja; obvladovati (svoja) slaba nagnjenja; ekspr. to so čisto človeška nagnjenja / erotično, samomorilsko, spolno nagnjenje 2. hotenje, volja do določenega dela, dejavnosti: čutiti, imeti nagnjenje do stroke; nagnjenje k branju, znanstvenemu delu, študiju / nagnjenje k pitju / nagnjenje k ljubosumnosti / knjiž. pisateljevo nagnjenje h groteski / imeti nagnjenje za glasbo dar, nadarjenost 3. naklonjenost, ljubezen: do nje čuti posebno nagnjenje; v dekletu je vzbudil globoko nagnjenje 4. publ. razmeroma velika možnost (česa): čez dan bo vreme lepo, zvečer nagnjenje h krajevnim ploham in nevihtam ♪
  8.      nagodíti  -ím dov., nagódil (ȋ í) zastar. narediti, povzročiti: nehote sem to nagodil / grdo so mu jo nagodili; v šoli večkrat kakšno nagodi nagodíti se nav. 3. os., redko zgoditi se, pripetiti se: marsikaj se lahko še nagodi ♪
  9.      nagòn  -ôna m (ȍ ó) 1. prirojeno, nehotno teženje človeka ali živali k določenemu ravnanju, stanju: obnašanje živali vodijo nagoni; predati, prepustiti se nagonu; živalski nagoni v človeku / plodilni, spolni nagon; živalski nagon po obrambi, samoohranitvi / narediti kaj po nagonu 2. knjiž. želja, sla: imeti morilski, razdiralni nagon; nagon uveljavljanja / vzbudil se mu je nagon po bogastvu / stvariteljski nagon / ljubezen mu je bila močen nagon gibalo ♪
  10.      nagornják  -a m (á) 1. nar. vzhodno lastnik vinograda, vinogradnik: bil je sin nagornjaka 2. zgod., v fevdalizmu zakupnik vinograda po gorskem pravu ♪
  11.      nagósti  -gódem dov., nam. nagóst in nagòst (ọ́) zagosti: hudo mu je nagodel; spet ti jo hoče nagosti ♪
  12.      nagôta  -e ž (ó) 1. lastnost, značilnost nagega: sramovati se nagote / nagota telesa / ekspr. nagota zemlje // ekspr. kar je nago, golo: zagrniti nagoto 2. knjiž. neprikritost, očitnost: v tem dogodku se kaže nagota njihove nezavednosti ● ekspr. videl je družbo v vsej njeni nagoti kot v resnici je ♪
  13.      nagráda  -e ž (ȃ) 1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi / za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago // kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi 2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar ♪
  14.      nagradíti  -ím dov., nagrádil (ȋ í) 1. dati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagraditi najzaslužnejše umetnike, znanstvenike; žirija ga je nagradila za odlično igro; rešitelja je bogato nagradil / nagraditi film, knjigo / nagradili so ga z dopustom / ekspr. nagraditi s ploskanjem // dati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagraditi izžrebane gledalce, kupce / nagraditi s knjigo, televizorjem / nagraditi z izletom, s pozornostjo 2. dati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagraditi dolgoletnega tajnika društva ● ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi nagrajèn -êna -o: nagrajeni umetnik; nagrajeno delo / ekspr. njegovi napori so bili nagrajeni z velikim uspehom ♪
  15.      nagróbnica  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. žalostinka: vojaki so umrlemu zapeli nagrobnico ∙ star. ko je duhovnik govoril nagrobnico, so ženske zajokale nagrobni govor 2. redko roža, rastlina, s katero se krasi grob: na grobovih so odcvetele nagrobnice ♪
  16.      nahraníti  in nahrániti -im, in nahrániti -im dov. (ȋ á ā; á ā) s hranjenjem napraviti koga sitega: mati je nahranila otroka; nahraniti lačnega; nahraniti se s kruhom, mlekom; pren., ekspr. nahraniti koga z obljubami ∙ knjiž., redko skrbeti mora za več ljudi, kakor jih morejo nahraniti njegove stare roke jih more preživljati, vzdrževati ♪
  17.      nahúkniti  -em dov. (ú ȗ) redko z izdihom zraka orositi, ovlažiti: nahukniti zrcalo ♪
  18.      naj  členek I. s povednim naklonom 1. 3. os. za izražanje a) želje, omiljenega ukaza: ime naj mu bo Janez; naj ga nikar več ne čaka; priče naj se javijo na milici; vse naj ostane, kakor je; dobitnik nagrade naj pošlje svoj naslov / ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja / kot kletvica vrag naj ga vzame b) ne popolnoma prostovoljne privolitve: pa naj bo po tvojem; naj gre, če že hoče / elipt. grdo te gledajo. Naj me c) nav. ekspr., v vprašalnih stavkih ugibanja, omahovanja: kaj naj naredimo; naj res verjamemo; kje naj vzamem denar / ali naj grem ali ne; kako naj vem, kaj namerava; zastar. kaj naj storiš 2. 1. os. za izražanje a) nujnosti, želje: to je potrebno, če naj se izognemo posledicam; naj ti povem, kako se je to zgodilo; publ. predvsem naj omenim pisateljevo doslednost b) publ., z oslabljenim pomenom pojasnila, utemeljitve: skakalec je padel. A naj povem, da je veter precej močen II. s pogojnim naklonom za izražanje a) želje, omiljenega ukaza: pokazal nam je pot, po kateri naj bi hodili; politiki naj bi uresničevali želje ljudstva; denar za vodovod naj bi zbrali uporabniki sami / šola naj bi začela delovati že jeseni; po tem sporazumu naj bi velesile zmanjšale oborožitev b) namena, namere: ustanovili so zvezo, ki naj bi dušila revolucionarna gibanja; ta šola naj bi vzgajala gradbene strokovnjake c) domneve: taka izjava naj bi bila dana na nekem sestanku; ta proces naj bi povzročale neke glivice ● ekspr. kaj, kar vsakega naj bi se bal izraža močno zanikanje; pog. no, naj grem, je rekla zdaj moram iti; ekspr. prav mu je, pa naj bi bil pazil izraža zadovoljstvo, privoščljivost; ekspr. kako naj bi ga poznal, ko ga še nisem nikoli videl izraža močno zanikanje; ekspr. naj le kdo kaj reče izraža močno zavrnitev; sam.: knjiž. nad vsakim prizadevanjem visi neki naj ♪
  19.      naj  vez. 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki z izražanjem želje ali zahteve dopolnjuje nadrednega a) glede na predmet: nagovarjajo me, naj se umaknem; pusti ga, naj vpije / mama pravi, (da) naj spotoma obiščem teto b) glede na prilastek: mnenja smo, naj odstopi; dal mi je znamenje, naj ga počakam 2. pog., v namernih odvisnih stavkih za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka; da: fanta skrij, naj ga nihče ne vidi; pojdi k sestri, naj ti zašije srajco 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: naj bo tako ali drugače, naprej moramo; naj se je tudi spozabil, jaz ga ne obsojam; kupil ga bom, naj stane, kar hoče; stori svojo dolžnost, pa naj se svet podre; naj bi me stokrat vprašal, ne bi mu povedal 4. ekspr., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka: naj le ona odide, brž bo vse drugače; naj te kdo sliši, pa bo zamera / naj bi meni to rekel, jaz bi mu že pokazal 5. v ločnem priredju za vezanje stavkov ali stavčnih členov, ki kažejo na možnost izbire: naj bo blago dobro ali slabo, kupil ga bom; prim. najsibo ♪
  20.      nàj...  tudi náj... predpona v sestavljenkah (ȁ; ȃ) za tvorbo presežnikov iz primernikov: najhitrejši konji; najlepše se ti zahvalim / zdaj je gozd najbolj zelen; postavil se je najbolj spredaj / izbrala je samo najlepše // ekspr., s pridevniškim ali prislovnim izrazom, ki nima primernika za izražanje najvišje stopnje: najprvi, najzadnji, najnazadnje; sam.: ekspr. hotela je imeti najdražje, najlepše obleke, vse samo naj, naj ♪
  21.      najáva  -e ž (ȃ) glagolnik od najaviti: priti brez predhodne najave / najave za nočne pristanke letal ♪
  22.      najáviti  -im dov. (á ȃ) narediti, da je prihod koga vnaprej znan: odprl je vrata in ga najavil; glasno najaviti gosta; najavil se mu je že teden dni prej // narediti, da postane kaj vnaprej znano: na seji je najavil svoj odstop; najaviti zanimivo predavanje najávljen -a -o: ni ga sprejel, ker ni bil najavljen ♪
  23.      najávljati  -am nedov. (á) delati, da postane prihod koga vnaprej znan: najprej so jih najavljali pri tajnici // delati, da postane kaj vnaprej znano: napovedovalec je najavljal spored; pren., knjiž. pomlad se je že najavljala ♪
  24.      nàjbrž  tudi nájbrž prisl. (ȁ; ȃ) 1. izraža precejšnjo verjetnost: pozvonilo je, najbrž je poštar; truden si in najbrž tudi lačen; podobnih primerov je najbrž še veliko; govoril je zmedeno, da najbrž sam ni vedel kaj / vrne se kmalu, če nocoj ne, pa jutri, najbrž // izraža približnost povedanega: do tja je najbrž tri ure vožnje 2. v medmetni rabi izraža (zadržano) pritrjevanje: boš prišel jutri? Najbrž; on bo opravil najboljše od vseh. Najbrž res 3. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo ustrahoval, najbrž ti, ki te nič ni ♪
  25.      najdenína  -e ž (í) 1. nagrada za najdeni in lastniku vrnjeni predmet: dati, izplačati najdenino 2. knjiž. najdba: o njihovem življenju sklepajo le po najdeninah / arheološke najdenine / redko dragoceno najdenino je vrnil lastniku ♪

   4.043 4.068 4.093 4.118 4.143 4.168 4.193 4.218 4.243 4.268  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA