Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ho (4.143-4.167)



  1.      nadobúden  -dna -o prid. (ú ū) knjiž. nadarjen, veliko obetajoč: umrl je mlad, nadobuden umetnik / ekspr.: v zibelki se je na vse grlo drl njun nadobudni potomec; njihov nadobudni sinko je pri izpitu spet padel; pren., ekspr. nadobudno pomladansko sonce
  2.      nadojíti  -ím dov., nadójil ( í) 1. z dojenjem nahraniti: otroka je previla in nadojila 2. nar. vzhodno namolsti: nadojiti veliko mleka
  3.      nadomestílo  -a s (í) 1. kar prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: najti, poiskati si nadomestilo; lepota je slabo nadomestilo poštenosti / zabava ne more biti nadomestilo za ustvarjalno življenje / ekspr. kar hitro je našel nadomestilo za pobeglo ženo / to ji je dal v nadomestilo za storjeno škodo / delati poskuse z nadomestilom z nadomestki 2. znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: nadomestilo znaša pet tisoč dinarjev; izplačati nadomestilo; nadomestilo v obliki kredita / denarno, finančno nadomestilo ◊ jur. nadomestilo za osebni dohodek znesek, ki se dobi za čas bolezenskega, letnega dopusta, začasne brezposelnosti; nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec
  4.      nàdrealízem  -zma m (-) umetnostna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki teži k preseganju resničnega in logično-razumskega s pomočjo vizij, halucinacij in nehotnih asociacij: ta slikarska tehnika se je pojavila v dadaizmu in nadrealizmu; poetični nadrealizem; ekspresionizem in nadrealizem
  5.      nàdstávba  -e ž (-) knjiž. nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: proučevati ekonomsko podlago in njeno nadstavbo / duhovna, ideološka, kulturna, politična nadstavba družbe; idejna nadstavba umetniškega dela ♦ soc. družbena nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
  6.      nadstréšek  -ška m (ẹ̑) streha nad kakim delom stavbe ali pred njim, navadno manjša: postaviti, zgraditi nadstrešek; stati pod nadstreškom; lesen, železen nadstrešek / balkonski, vhodni nadstrešek // redko streha nad čim sploh: krmišče je pokrito z nadstreškom; nadstrešek nad kipom
  7.      nadstréšje  -a s (ẹ̑) knjiž. 1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe; napušč: hiša ima slamnato streho s širokim nadstrešjem / zložiti deske pod nadstrešje 2. redko streha, ostrešje: zgraditi nadstrešje nad zidovi / nadstrešje nad parkirnim prostorom
  8.      nadstréšnica  -e ž (ẹ̑) grad. na vse strani odprt prostor s streho na opornikih, nosilcih: graditi, postaviti nadstrešnico; zastekliti nadstrešnico / nadstrešnica za kolesa, mopede
  9.      nàdsvetlôba  -e ž (-ó) arhit. 1. odprtina nad vrati, navadno zastekljena: hodnik je osvetljen skozi nadsvetlobo; vrata z nadsvetlobo // odprtina v strehi, navadno zastekljena, skozi katero prihaja svetloba: nadsvetlobe v hali; cerkvena ladja z nadsvetlobo po vsej dolžini 2. zgornji del okna, ki se odpira posebej na vodoravni osi: odpreti nadsvetlobo; zračiti sobo skozi nadsvetlobo
  10.      nadúha  -e ž () bolezen z napadi krčevitega dušenja: naduha ga muči; ima hudo naduho / napad naduhe ♦ med. srčna naduha
  11.      nadúšljiv  -a -o prid. () ki ima naduho: nadušljiv človek; nadušljiv konj / nadušljiv glas, kašelj; pren., ekspr. nadušljiv vlak; nadušljive orgle nadúšljivo prisl.: nadušljivo dihati
  12.      nadúšljivec  -vca m () kdor ima naduho: nadušljivci se hitro zasopejo / ekspr. pusti pri miru te stare nadušljivce
  13.      nadútost  -i ž () lastnost nadutega človeka: ne marajo ga zaradi njegove nadutosti in oholosti
  14.      nàdvárstven  -a -o prid. (-) jur., v zvezi nadvarstveno sodišče, nekdaj sodišče, ki nadzoruje izpolnjevanje dolžnosti varuhov, skrbnikov
  15.      nadvòz  -ôza m ( ó) mostu podoben objekt za prehod vozil nad cesto, železniško progo: graditi nadvoze in podvoze; čakal ga je pod železniškim nadvozom / ustavili so se na širokem nadvozu pred tovarno
  16.      nadzidáva  -e ž () glagolnik od nadzidati: predvidena je nadzidava hotela; na izbiro imajo dozidavo ali nadzidavo
  17.      nadzorováti  -újem nedov.) 1. sistematično pregledovati, spremljati potek ali razvoj česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorovati delo, poslovanje; izvajanje sanitarnih in tržnih predpisov so strogo nadzorovali / nadzorovati stroje // z opazovanjem, pregledovanjem ugotavljati položaj, stanje česa: nadzorovati mejo; cesto nadzorujejo z letali 2. prizadevati si skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo koga: nadzorovati učence, uslužbence; strogo nadzorovati / pri učenju ga je treba še vedno nadzorovati 3. publ. obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital nadzoruje precejšen del industrije // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: sovražne čete še vedno nadzorujejo velik del ozemlja nadzorován -a -o: učenci so v domu strogo nadzorovani; nadzorovano ozemlje
  18.      nàdzvóčen  -čna -o prid. (-ọ̄ -ọ̑) 1. ki ima večjo hitrost kot zvok: nadzvočna hitrost / nadzvočna letala 2. fiz. ki ima tako visoko frekvenco, da ni zaznaven s sluhom: netopir ustvarja v grlu močne nadzvočne glasove / nadzvočna frekvenca
  19.      nafrkóčiti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) nar. vzhodno nakodrati, naviti: nafrkočiti lase; danes se je lepo nafrkočila
  20.      nág  -a -o stil.prid. ( á) ki je brez obleke: nag kopalec, otrok; biti nag // ekspr. gol, nepokrit: naga roka / do pasu nag; hodi napol nag; pren. nag pas zemlje ∙ knjiž., redko od nagih strasti razbrazdan obraz telesnih, nasladnih nági -a -o sam.: nagi in oblečeni; ekspr. po nagi ga je našeškal po goli zadnjici; ekspr. do nagega jih je razkrinkal popolnoma, čisto; sleči se do nagega
  21.      nagajívka  -e ž () 1. ženska, ki (rada) povzroča neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajivka ni mogla mirovati, molčati; mala nagajivka se je prisrčno zasmejala / ekspr. njihova papiga je velika nagajivka 2. knjiž. pesem nagajive, šaljive vsebine, navadno kratka: napisati, povedati nagajivko; ljubezenska nagajivka; nagajivke in zbadljivke
  22.      nágel  -gla -o [ǝ] prid., náglejši (á) 1. ki lahko opravi kako pot ali delo v kratkem času; hiter: ta konj je nagel; nagel kot blisk, kot misel // ki ima veliko hitrost: nagla hoja, ježa / star. iti naglih korakov mimo; z naglim korakom vstopiti / biti nagel v kretnjah / industrijski razvoj ni dovolj nagel / nagel tempo; publ. nagla pot k splošnemu napredku je odprta / nagla jetika hitra jetika 2. opravljen v krajšem času, kot je običajen za določeno delo, opravilo; hiter: nagla peka 3. nav. ekspr. ki nastopi v razmeroma kratkem času; hiter: želi si nagle obogatitve; nagla zaostritev spora / potrebna je nagla odločitev, rešitev / nagla odjuga je povzročila poplavo / njegov nagli odhod je vse presenetil nepričakovani, nenadni / nagla smrt 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki reagira hitro in navadno nepremišljeno: potrpi z njim, saj veš, kako nagel človek je; trmast in nagel / nagel v sodbi / ne zamerite vsake nagle besede nepremišljene, izrečene v razburjenjupog. je nagle jeze se hitro razjezi, razburi; ekspr. samo nagle pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešiljur. naglo sodišče izredno sodišče v času vojne, nemirov, ki navadno izreka smrtno kazen ali oprostitev náglo 1. prislov od nagel: čas naglo beži; naglo govoriti, stopati; izvoz naglo narašča; naglo se razvijati, spreminjati / pobočja se naglo spuščajo v dolino strmo, na kratki razdalji 2. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja; hitro: odgovarjati morate naglo, toda točno; naglo pokličite zdravnika, sicer bo umrl; naglo, naglo, da ne bo prepozno // izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: ko se vrne oče, bo tega naglo konec; ogenj so naglo pogasili; ne misli se še tako naglo umakniti v pokoj; njemu ne zmanjka tako naglo besed / naglo odskočiti, ustaviti, se zgoditi; sam.: umreti na naglem nahitro; prim. nanaglo
  23.      nagíbati  -am in -ljem nedov. () 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla // spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal / ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu // nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobitiekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj nagibati se 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno 2. v zvezi s k izražati, kazati a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav // imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo ● ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla
  24.      naglás  in na glás prisl. () zelo dobro slišno: naglas peti, se zasmejati, zavpiti; povej naglas, da te vsi slišijo; govori bolj naglas, ne tako tiho // slišno sploh: naglas brati ● naglas misliti govoriti sam s seboj; ekspr. svojega mnenja si ne upa naglas povedati pred drugimi, javno
  25.      naglaševáti  -újem nedov.) 1. izgovarjati izrazito, z naglasom: naglaševati samoglasnike, zloge; pravilno naglaševati / jezno, odločno naglaševati svoje besede ♦ lingv. tonemsko naglaševati izgovarjati s tonemskim naglasom 2. publ. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost; poudarjati: naglaševati načelo enakosti; večkrat je naglaševal, kako važno je sodelovanje / tudi to dejanje je naglaševalo njihovo odločnost naglašujóč -a -e: govoril je počasi, naglašujoč vsako besedo naglaševán -a -o: tolikokrat naglaševana lepota je ni prevzela

   4.018 4.043 4.068 4.093 4.118 4.143 4.168 4.193 4.218 4.243  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA