Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ho (3.043-3.067)


  1.      klapoúšiti  -im nedov. (ú ȗ) ekspr. 1. migati s (klapastimi) ušesi: mladi voli so se slinili, stezali vrat in klapoušili 2. potrto, pobito hoditi: kakor bolan maček je klapoušil okoli hiše ♪
  2.      klásičen  -čna -o prid. (á) 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture / ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture / ženska klasične lepote // redko klasicističen: pravila klasične estetike 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča / publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična ◊ grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje klásično prisl.: je klasično izobražena; klasično krojen kostim; sam.: pog. hodi na klasično klasično gimnazijo ♪
  3.      klasíranje  -a s (ȋ) glagolnik od klasirati: stroj za klasiranje ♦ mont. mokro v tekočinah, suho klasiranje premoga v zraku ♪
  4.      klátenje  -a s (á) glagolnik od klatiti: klatenje orehov / dosti je bilo klatenja po svetu ♪
  5.      klativíteštvo  -a s (ȋ) v srednjem veku pojavljanje klativitezov in njihova dejavnost: klativiteštvo Erazma Predjamskega ♪
  6.      klávnica  -e ž (ȃ) stavba, prostor za klanje živali: stanuje zraven klavnice; gnati, peljati živino v klavnico / perutninska klavnica; pren., ekspr. strahotna vojna klavnica ♦ agr. industrijska klavnica v kateri se meso zaklanih živali predeluje v mesne izdelke ♪
  7.      klávski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na klavce ali klanje: ni hotel več opravljati svojega klavskega posla / klavski nož ♪
  8.      klécati  -am nedov. (ẹ̄) nehote, sunkovito upogibati nogo v kolenu, zlasti med hojo: ves čas je klecal / ekspr. klecati od utrujenosti biti zelo utrujen / noge so nam klecale // ekspr. počasi, okorno stopati: rudarji so trudni klecali iz jam; po cesti kleca tovorna živina klecajóč -a -e: stopati s klecajočimi koraki; klecajoča hoja ♪
  9.      klécniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. nehote, sunkovito upogniti nogo v kolenu, zlasti med hojo: ni padel, le klecnil je / noge so ji klecnile // v meščanskem okolju, nekdaj napraviti majhen poklek, navadno pri pozdravu: služinčad je klecnila pred gospodinjo / klecniti s kolenom 2. ekspr. pasti, zgruditi se: kar klecnili so od strahu / klecnila je na kolena, tla ♪
  10.      klék  -a m (ẹ̑) bot. zimzeleno drevo ali grm s ploščatimi poganjki in majhnimi olesenelimi storžki, Thuja: ameriški, vzhodni klek ♪
  11.      kléntati  -am in klentáti -ám nedov. (ẹ̑; á ȃ) nar. težko hoditi, šepati: ob palici je klental za njim ♪
  12.      klepánje  -a s (ȃ) glagolnik od klepati: klepanje kose / poslušal je enakomerno klepanje kladiv / klepanje divjega petelina ♦ vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja ♪
  13.      klepèt  -éta in -êta m (ȅ ẹ́, é) nav. ekspr. živahen, sproščen pogovor o nepomembnih stvareh: za klepet vedno najde čas / iz sobe je bilo slišati klepet govorjenje, pogovarjanje // v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor: pridi popoldne na klepet ◊ vet. udarjanje zadnjih kopit, podkev ob sprednje pri hitrejši hoji konja zaradi nepravilnega podkovanja ♪
  14.      klêr  -a m (ȇ) knjiž. duhovniki, duhovščina: akcijo je podprl tudi katoliški kler; kler ljubljanske nadškofije; vpliv klera / nižji, visoki kler ♪
  15.      klêrik  -a m (ȇ) rel. pripravnik za duhovniški poklic ali duhovnik: kleriki in laiki // nekdaj pripravnik za duhovniški poklic, na najnižji stopnji: posvetitev klerikov ♪
  16.      klesánje  -a s (ȃ) glagolnik od klesati: ukvarja se s klesanjem / klesanje kamna / klesanje kipov / gre za klesanje njihovih značajev ♪
  17.      klét  -í ž, daj., mest. ed. kléti (ẹ̑) 1. del stavbe od pritličja navzdol, navadno v zemlji: klet je hladna, vlažna; obokana klet; šel je v klet po drva / dati jabolka, ozimnico v klet / pog. stanuje v kleti v kletnem stanovanju // navadno v zvezi vinska klet stavba, prostor za predelovanje, hranjenje vina: zgradili so novo vinsko klet 2. nar. vzhodno manjša stavba v vinogradu za stiskanje, hranjenje vina; zidanica: iz kleti se je slišalo petje ♪
  18.      klíc  -a m (ȋ) 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje / glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu // redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev // nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja 2. glasno izražena želja, zahteva po a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so vsi prihiteli b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente // ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi ◊ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic ♪
  19.      klícanje  in klicánje -a s (í; ȃ) glagolnik od klicati: njegovega klicanja ni slišal / klicanju h kosilu se ni odzval / klicanje na pomoč / klicanje na odgovornost / klicanje k uporu / klicanje duhov / klicanje petelinov oglašanje, petje ♪
  20.      klícati  klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali: dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih 3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje: klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
  21.      kliènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. oseba v odnosu do svojega rednega pravnega zastopnika, stranka: bil je klient znanega odvetnika; ta odvetnik ima mnogo klientov / je slab klient od katerega ni mnogo gmotnih koristi ♦ zgod. klient pri starih Rimljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo varuje, ščiti patricij // nav. ekspr. oseba v odnosu do osebe, ki ji redno opravlja določene storitve; (stalna) stranka: že več let je njihov klient; trgovec s svojimi klienti 2. ekspr. moški v odnosu do prostitutke: po stopnicah so se sprehajale prostitutke s svojimi klienti ♪
  22.      klíka  -e ž (ȋ) slabš. navadno manjša skupina ljudi v kaki skupnosti, ki se hoče okoristiti, uveljaviti na škodo drugih: nastajanje klik v podjetjih / fašistična klika; politična, vojaška klika ♪
  23.      klíma  -e ž (ȋ) 1. navadno s prilastkom povprečne vremenske razmere, značilne za določen kraj ali področje, podnebje: nezdrava klima; kraj ima ugodno klimo / priporočajo mu spremembo klime / alpska, gorska, morska, tropska klima; suha, vlažna, zmerna klima / umetna klima ♦ geogr. kontinentalna klima z ostro zimo in vročim poletjem; sredozemska klima subtropska klima z milo, deževno zimo in suhim, vročim poletjem; subtropska klima // publ. duhovno ozračje, vzdušje: družbena klima; ti dogodki so povzročili težko politično klimo; ustvarjanje neznosne klime v delovnem kolektivu 2. žarg., teh. klimatska naprava: klima ni delovala ♪
  24.      klimát  -a m (ȃ) knjiž. klima, podnebje: za ta klimat so značilne mile zime / razvoj civilizacije v toplih klimatih // redko duhovno ozračje, vzdušje: s tem ustvarja svojstven klimat smrti ♪
  25.      klíničen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na kliniko: klinični pregled; klinične preiskave / klinični oddelek za nalezljive bolezni; klinična bolnica bolnica, ki združuje več klinik/ ekspr. značaje je opisoval s klinično natančnostjo z veliko ♦ med. klinična diagnoza; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; psiht. klinična psihologija psihologija, ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi klínično prisl.: pacient je bil klinično že mrtev ♪

   2.918 2.943 2.968 2.993 3.018 3.043 3.068 3.093 3.118 3.143  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA