Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
ho (2.393-2.417)
- grmljávica in gŕmljavica -e ž (ȃ; ȓ) 1. oddaljeno, komaj slišno grmenje: bliski in grmljavica / grmljavica topov 2. nar. vzhodno grmenje: bobneča grmljavica ♪
- grmóvje -a s (ọ̑) več grmov, grmi: strmino je poraslo grmovje; skril se je v grmovje; gosto, nizko grmovje; leskovo grmovje; zasadili so okrasno grmovje / hodili smo zdaj po planem, zdaj po grmovju po svetu, poraslem z grmovjem ♪
- grmúša -e ž (ú) zool. manjša ptica selivka z žvepleno rumenim trebuhom; vrtnik: grmuše in golobi ♪
- gròb grôba m, mest. ed. grôbu in gróbu; mn. grobóvi tudi grôbi, mest. mn. stil. grobéh (ȍ ó) prostor v zemlji za pokop mrliča: pokopati, položiti koga v grob; spustiti krsto v grob / pesn. črni, hladni grob; molči kot grob; bilo je tiho kakor v grobu / skupen grob / kopati grob / ekspr. le malo ljudi ga je spremilo do groba šlo za pogrebom; govoril je ob odprtem grobu // pokrit, zasut prostor, navadno jama, v katerem je kdo pokopan: vsak dan je nosila rože na njegov grob; oskrbovani, zapuščeni grobovi; njihov grob je čisto zarasel; grobovi talcev / grob neznanega junaka // ekspr. konec življenja, smrt: tako slab še nisem, da bi na grob mislil; vznes. bil ji je zvest do groba; prerani, prezgodnji grob / od zibelke do groba od rojstva do smrti; pren. revščina je grob ljubezni ● ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje;
ekspr. sin ga bo še v grob spravil povzročil njegovo smrt; vznes. skrivnost je nesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; ekspr. če bi oče to vedel, bi se v grobu obrnil bi se zelo razžalostil, razjezil; ekspr. ta človek je pobeljen grob se kaže boljšega, kot je ◊ arheol. žarni grob z žaro s pepelom mrliča; rel. božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike ♪
- grobár -ja m (á) 1. kdor koplje grobove: opravljal je službo grobarja; pren., knjiž. sam je bil grobar svoje časti 2. zool., v zvezi navadni grobar hrošč, ki leže jajčeca v mrtvo žival in jo potem zakoplje, Necrophorus vespillo ♪
- gróbljast -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na grobljo: tam je svet razdrapan in grobljast / hodila sta po strmem, grobljastem plazu ♪
- gróg -a m (ọ̑) vroča pijača iz alkohola, vode in sladkorja: piti grog; jajčni, vinski grog ♪
- grólika -e ž (ọ́) nar. vzhodno jagoda (na rožnem vencu): Spal sem v mali hiški, pri materi, in zaslišal, kako so potegnili molek in kako so začele grolike koščeno pošklepetavati (I. Potrč) ♪
- grômek -mka -o prid. (ó) ekspr. glasen, hrupen: gromek glas, smeh; pozdravili so ga z gromkim vzklikanjem // knjiž. zelo velik, ogromen: po gromkem uspehu je bil pozabljen grômko prisl.: zmaga je gromko odjeknila po vsem svetu; gromko se zakrohotati ♪
- gromoglásen -sna -o prid. (ā) knjiž., redko gromovit, gromek: slišal se je gromoglasen krohot ♪
- grózdje -a s (ọ́) več grozdov, grozdi: grozdje zori; mastiti, stiskati, trgati grozdje; suho grozdje / belo, črno grozdje; namizno grozdje ◊ zool. morsko grozdje vijoličasta jajčeca navadne sipe, obešena na morske rastline ♪
- grozíti -ím nedov. (ȋ í) 1. obljubljati, napovedovati komu kaj neprijetnega, hudega: rad grozi, ne naredi pa nič; vedno mu je grozil, da ga bo kaznoval; grozijo mu z dražbo; zastar. grozil se je, da nas bo tožil / hiša grozi, da se bo zrušila // zastrašujoče zamahovati s čim: že od daleč jim je grozil s palico, s pestjo 2. biti na tem, da nastopi: grozi epidemija kuge; grozi mu nevarnost; grozilo ji je, da se zaduši 3. nav. 3. os., knjiž. vzbujati, povzročati grozo, srh: vse to, kar se je dogodilo, me je grozilo; samota jo grozi; zastar. še danes se mi grozi, če se spomnim nazaj grozíti se zastar. 1. zgražati se, jeziti se: grozila se je nad njeno skopostjo; zdaj je prepozno groziti se 2. bati se, plašiti se: ni se grozil nočnega dela grozèč -éča -e: grozeč maha s palico; govorila je z grozečim glasom; grozeči oblaki; prisl.: grozeče pogledati,
zaklicati ♪
- gróznica tudi grozníca -e ž (ọ̑; í) 1. star. vročica, mrzlica: ima groznico; tresel se je v groznici; hodili so kakor v groznici 2. redko velika živčna napetost, vznemirjenje: ko je zaslišal streljanje, se ga je polotila groznica / stresala jo je neka sladka groznica drhtavica ♪
- grozovláda -e ž (ȃ) zastar. teror, strahovlada: bilo je konec grozovlade in nasilja ♪
- gŕškokatóliški -a -o (ȓ-ọ̑) pridevnik od grkokatolik: grškokatoliški duhovnik ♪
- grtánec -nca m (á) nar. goltanec: Soba se je napolnila s tleskanjem dlesni in goltanjem grtancev (Prežihov) ♪
- grúdje -a s (ȗ) nar. vzhodno več grud, grude: otroci so tolkli grudje ♪
- grúh -a m (ȗ) nar. zahodno grušč: z gruhom nasuta pot ♪
- gúbanje -a s (ū) glagolnik od gubati: razmišljanje mu ni šlo brez gubanja čela / gubanje obleke pri hoji ♦ geol. tektonski proces, pri katerem se zemeljski skladi valovito premaknejo ♪
- gubíti -ím nedov. (ȋ í) knjiž. izgubljati: gubi energijo; gubi veselje do življenja / korak se gubi po hodniku; cesta se je gubila v daljavi / ne gubi časa gubèč -éča -e: gledal je gozdove, gubeče se v daljavo; gubeči se kriki ♪
- gúč -a m (ȗ) nar. vzhodno govor: njegov guč je vse navdušil ♪
- gučáti -ím nedov. (á í) nar. zahodno hrumeti, bučati: tam daleč nekje je gučal vlak ♪
- gúgast -a -o prid. (ū) ki se guga: peljal ga je na gugastem vozičku / gugasta hoja ♪
- gúgati -am tudi -ljem nedov. (ū) premikati iz mirujočega položaja na eno in drugo stran ali navzgor in navzdol: valovi gugajo čolne; veter guga veje; pri hoji se guga; v pristanišču se gugajo jambori / gugala je v naročju otroka ujčkala, zibala / gugati se na gugalnici, na stolu / ekspr. počasi sta se gugala proti domu hodila ♦ navt. ladja se guga se premika navzgor in navzdol okrog prečne osi gúgati se ne stati trdno, biti majav: miza se guga, ne morem pisati na njej gugáje: gugaje zibko, je zaspala gugajóč -a -e: peljala sva se v počasnem, gugajočem se avtobusu ♪
- gúgav -a -o prid. (ū) ki se guga: padel je z gugavega voza / ima gugavo pisalno mizo gúgavo prisl.: gugavo hodi ♪
2.268 2.293 2.318 2.343 2.368 2.393 2.418 2.443 2.468 2.493