Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ho (10.243-10.267)


  1.      žlobúdra  -e ž (ȗ) 1. slabš. kdor govori mnogo in nepomembne stvari: ne zmeni se za to žlobudro; on je prava žlobudra 2. slabš. nerazumljiva govorica, nerazumljivo govorjenje: vpili so v žlobudri, ki jo je komaj razumel / ta jezik je zame prava žlobudra 3. slabš. gosta, tekoča zmes: jama je bila polna glinaste žlobudre / izbruhana žlobudra 4. slaba pijača; čobodra: ponujali so jim rjavo žlobudro, ki ji pravijo kava 5. ekspr. vodén, shojen sneg; plundra: gaziti po žlobudri ♪
  2.      žlobudráti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. hitro in nerazločno govoriti: opotekal se je in nekaj žlobudral; ne vem, o čem žlobudrajo / žlobudrati po arabsko, v ljubljanščini 2. govoriti mnogo in nepomembne stvari: sploh ne zna biti tiho, kar naprej žlobudra; žlobudrala sta o vsakdanjih stvareh // slabš. govoriti, klepetati: najbrž je spet žlobudrala, zato ni nič slišala 3. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju: otrok v prvih mesecih žlobudra; žlobudrati v sanjah / ptice so žlobudrale 4. dajati kratke, votle glasove, navadno pri prehajanju čez kako oviro: izvirek žlobudra; voda žlobudra v žlebovih // dajati temu podobne glasove: klopotci žlobudrajo v vinogradih / kotel nad ognjiščem že žlobudra voda v njem je že začela vreti žlobudrajóč -a -e: veselo žlobudrajoči tujci ♪
  3.      žlót  -í ž (ọ̑) nar. ničvredni, malovredni ljudje: Ti, ubogi kmet, pa redi potem vso to žlot (Prežihov) ♪
  4.      žmèk  žméka m (ȅ ẹ́) nar. vzhodnoštajersko lesena matica, pretaknjena skozi luknjo v tramu na vrhu stiskalnice ♪
  5.      žméten  -tna -o prid. (ẹ̄) nar. vzhodno težek: žmeten predmet / žmetno delo / žmetno življenje žmétno prisl.: žmetno delati; žmetno živeti / v povedni rabi z njim je žmetno ♪
  6.      žmíc  -a m (ȋ) nar. vzhodno končni del biča iz vlaken lanu, konoplje, ki omogoča pokanje; pokec: bič z žmicem ♪
  7.      žmíkati  -am nedov. (ȋ) 1. ožemati: perice žmikajo perilo / žmikati sir / žmikati ustnice stiskati // nar. vzhodno mečkati, tolči: žmikati repo, krompir za prašiče 2. dajati kratke, tleskajoče glasove: bil je premočen, v čevljih mu je žmikala voda / brezoseb. od vode mu žmika v škornjih ● star. žmikati suh kruh s težavo jesti; star. sedi v gostilni in žmika vrček piva počasi pije ♪
  8.      žógati se  -am se nedov. (ọ̄) igrati se z metanjem in lovljenjem žoge: otroci se žogajo; žogati se z novo žogo // igrati se z metanjem in lovljenjem česa sploh: žogati se s knjigami, kostanji; pren., ekspr. njihove misli so se žogale z zvezdami ♪
  9.      žonglírati  -am nedov. (ȋ) 1. z izredno spretnostjo istočasno metati v zrak več predmetov in jih loviti: vrvohodec je stoje na eni nogi še žongliral; žonglirati s krožniki, z žogami 2. ekspr., v zvezi s s, z spretno ravnati s čim: natakar je žongliral s kozarci / žonglirati z ljudmi; pren. žonglirati z besedami, s podatki žonglirajóč -a -e: žonglirajoč z izrazi dokazovati ♪
  10.      žórgati  -am nedov. (ọ̑) nar. vzhodno cmokati, čofotati: v slabih čevljih ji je žorgala voda žorgajóč -a -e: žorgajoča brozga ♪
  11.      žréc  -a m (ẹ̑) knjiž. svečenik: žrec polaga darove na žrtvenik; za ogenj v svetišču so skrbeli žreci / veliki žrec / poganski žreci // vrač, vedež: žreci so z zagovori odganjali bolezni in duhove; žrec prerokuje iz drobovine ubite živali; pren. žreci znanosti ♪
  12.      žréti  žrèm nedov., žŕl (ẹ́ ȅ) 1. ekspr. hlastno jesti: krave žrejo deteljo; eden od mladičev je zbolel in nehal žreti; pujski radi žrejo // nizko jesti sploh, zlasti pretirano: kar sam to žri; žreti na tuj račun; žre kot volk / žreti tablete proti glavobolu jemati, uživati // pog., v zvezi z ga veliko piti (alkoholne pijače): kadar je slabe volje, ga žre; cel teden smo ga žrli 2. ekspr. z grizenjem uničevati: gosenice žrejo zelje / bolhe, uši so ga žrle pikale // uničevati: rak žre njegov organizem / jetika ga žre zaradi jetike vse bolj hujša / ogenj žre že streho / vojna žre ljudi 3. ekspr. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati: rja žre železo / ličilo žre kožo // s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: valovi žrejo skale; voda žre strugo 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: skrb, žalost ga žre; kaj te tako žre; nikar se tako ne žri, vse se bo uredilo 5. pog. s pretiranimi zahtevami povzročati komu neprijetnosti, slabo voljo: žena ga neprestano žre; nehaj me še ti žreti 6. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: ta avtomobil žre veliko bencina; gradnja žre na tone cementa; lokomotiva žre veliko premoga // zmanjševati količino česa: obresti žrejo njegovo premoženje / tožarjenje žre grunt ● ekspr. žreti knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. žreti komu živce duševno koga uničevati; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše žréti se pog. prepirati se, prerekati se: sosedje se žrejo zaradi meje; še včeraj so se žrli, danes so pa že prijatelji ♪
  13.      žŕtev  -tve ž (ȓ) 1. v različnih religijah žival, človek, ki se da, ponudi božanstvu v čast za pridobitev njegove naklonjenosti, navadno s posebnim obredom: položiti žrtev na žrtvenik; sežgati, zaklati žrtev; žrtvovati žrtev / žgalna žrtev žgalni dar / obredna žrtev // star. žrtvovanje, darovanje: v zgodovini verstev so znane različne oblike žrtev; opravljati žrtve bogovom / spravna žrtev spravna daritev 2. boleča odpoved čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: naša žrtev ni bila zaman; ne bojijo se žrtev, če je treba komu pomagati; to je žrtev, ki jo zahteva od vas čast; biti pripravljen na žrtev // kar se da, čemur se odpove za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: uspeh je glede na žrtve majhen; gmotne žrtve / naš narod je dal, publ. doprinesel velike žrtve v boju za svobodo ♦ šah. črni ne sprejme ponudene žrtve belega kmeta // kdor se odpove čemu za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: biti žrtev po svoji, tuji volji; sprejeti vlogo žrtve / zmeraj se čuti žrtev; imeti se za žrtev 3. kdor je poškodovan, umre a) zaradi napada, nasilja koga: morilec je pustil žrtev izkrvaveti; večina žrtev je bila ubita s strelom v hrbet; vojne žrtve; žrtev atentata, nasilja; imena, število žrtev b) zaradi nepričakovanega, nepredvidenega dogajanja, pojava: v požaru je zgorela hiša, žrtev pa ni bilo / človeške žrtve; nesreča je zahtevala osem smrtnih žrtev 4. kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi delovanja česa negativnega na njegovo telo: žrtev mamil, sevanja / žrtve Černobila // kdor propade, je deležen hudih posledic zaradi nanj ne ozirajočega se negativnega ravnanja, dejanja koga drugega: otroci so pogosto žrtve alkoholizma staršev / žrtev razmer 5. ekspr. kdor propade, je deležen negativnih posledic zaradi česa, kar se zdi komu drugemu pomembno, vredno uveljaviti: žrtev kake ideologije; cele generacije so žrtve takega šolskega sistema 6. ekspr. oseba, na katero je usmerjeno kako negativno dejanje: žeparji so iskali svoje žrtve / biti žrtev dovtipov, posmeha; žrtev laži, spletk / pajek preži na svojo žrtev ● ekspr. največja žrtev zanj je, če mora zgodaj vstati najbolj neprijetno, težko; šalj. iskati žrtev, ki bi pomila posodo osebo, ki bi pomila posodo; šalj. profesor je odprl redovalnico in izbiral naslednjo žrtev naslednjega, ki bo vprašan; knjiž., ekspr. cerkev je postala žrtev granat cerkev so poškodovale, uničile granate; knjiž., ekspr. ponuditi v žrtev svoje življenje biti pripravljen umreti za kaj ♪
  14.      žrtvovánec  -nca m (á) 1. v različnih religijah kdor se žrtvuje, daruje božanstvu: v templju so bile zložene lobanje žrtvovancev 2. knjiž. kdor zaradi hotenja drugega umre, je deležen česa negativnega za kaj, kar se ima za pomembno, vredno: žrtvovanci veliki ideji; sprejeti vlogo žrtvovancev ♪
  15.      žúgati  -am nedov. (ū) 1. zamahovati z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: jezno, skrivaj mu je žugal / žugati s stisnjenimi pestmi, prstom 2. ekspr. groziti, pretiti: žugal je sestri, da mora oditi od hiše; oče je žugal s kaznijo / plaz žuga podreti hišo žugáje: govorila je, žugaje s prstom žugajóč -a -e: odšel je, žugajoč nam s pestjo; žugajoč prst ♪
  16.      župníjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na župnijo: župnijski urad; župnijska cerkev / župnijski svet / župnijska šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje cerkev, navadno župnija ♦ rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo ♪
  17.      žúpnikov  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na župnika, duhovnika: župnikova pridiga / župnikov pomočnik ♪
  18.      žúren  -rna -o prid. (ū) zastar. hiter, uren: žurna hoja žúrno prisl.: žurno delati ♪
  19.      žužnjáti  -ám nedov. (á ȃ) ekspr. 1. oglašati se z neizrazitimi, ž-ju podobnimi glasovi: na travniku žužnjajo žuželke // dajati tem glasovom podoben glas: kolovrat žužnja / voda v potoku žužnja 2. nerazločno govoriti: v sobi so žužnjali otroci // vsebinsko prazno govoriti: kar naprej je nekaj žužnjal / kaj žužnjaš, tiho bodi ♪
  20.      žvenkljáti  -ám nedov. (á ȃ) narahlo žvenketati: drobiž mu je pri hoji žvenkljal v žepu / kraguljčki so veselo žvenkljali zvončkljali žvenkljajóč -a -e: žvenkljajoči kovanci ♪
  21.      žveplenjáča  -e ž (á) bot., v zvezi navadna žveplenjača strupena goba z žvepleno rumenim klobukom in dolgim rumenim betom, Hypholoma fasciculare ♪
  22.      žvêplov  -a -o prid. (é) nanašajoč se na žveplo: žveplov prah; žveplove pare / žveplove spojine ♦ agr. žveplov trak trak iz v ognju obstojnega materiala, na katerega je naneseno žveplo za suho žveplanje lesene vinske posode; kem. žveplov dioksid brezbarven plin z ostrim vonjem, ki nastaja pri gorenju žvepla na zraku; žveplova kislina brezbarvna oljnata tekočina, ki je osnovna surovina v kemični industriji; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic ♪
  23.      žvižgáč  -a m (á) kdor žvižga: žvižgače težko posluša; predirljivi žvižgi objestnih žvižgačev ◊ zool. pritlikavi ali mali žvižgač majhen sivo rjav stepski zajec z belo obrobljenimi ušesi, Ochotona pusilla ♪
  24.      žvížgati  -am nedov. (í) 1. s pihanjem skozi odprtino med ustnicami povzročati visoke, ostre glasove: naučil se je žvižgati; šel je po cesti in žvižgal; tiho, veselo žvižgati / žvižgati znano pesem / žvižgati na piščalko; žvižgati skozi prste 2. z žvižganjem dajati znamenja: žvižgati prijatelju, psu; sošolec žvižga pod oknom / žvižgati za dekleti 3. dajati visoke, ostre glasove: lokomotiva, piščalka žvižga; brezoseb. v sapniku mu je žvižgalo piskalo // oglašati se s takimi glasovi: gamsi žvižgajo; v grmovju je žvižgal kos 4. ekspr. dajati žvižganju podobne glasove: ostra burja je žvižgala okoli vogalov; zunaj žvižga veter / bič je žvižgal skozi zrak; krogle so žvižgale nad njihovimi glavami // povzročati žvižganju podobne glasove: žvižgati s šibo po zraku 5. ekspr. z žvižganjem izražati nezadovoljstvo, zlasti nad gledališko, filmsko predstavo: gledalci so začeli žvižgati; žvižgati govorniku ● ekspr. tako boste plesali, kot bom jaz žvižgal tako boste delali, ravnali, kot bom jaz hotel; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat (in ribam gost) je bilo zaman, brez uspeha; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat (in ribam gost) bi umrli, se ubili; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni žvížgati se pog., s smiselnim osebkom v dajalniku (ne) biti mar: služba se mu žvižga; žvižga se mu, kaj bodo rekli žvižgáje: granate so žvižgaje udarjale v zemljo žvižgajóč -a -e: šel je naprej, žvižgajoč svojo pesem; žvižgajoči udarci bičev ♪
  25.      žvókno  -a s (ọ́) nar. zahodno odprtina pred kuriščem kmečke peči: lonce so z burklami potiskali skozi žvokno v peč ♪

   10.018 10.043 10.068 10.093 10.118 10.143 10.168 10.193 10.218 10.243



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA