Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

hlev (283)

1.      hlév  -a m (ẹ̄) stavba, prostor za bivanje domačih živali, zlasti večjih: spraviti živino v hlev / goveji, konjski, svinjski hlev; zadružni hlev / ekspr.: ves hlev je zamukal vsa živina v hlevu; hlev prinaša velik dobiček (goveja) živina / hlapec je spal v slami na hlevu ∙ ekspr. njegovo stanovanje je pravi hlev umazano, zanemarjeno; knjiž., ekspr. Avgijev hlev neurejen, umazan prostor; pri nas je kot v hlevu neurejeno, umazano ♦ agr. odprti hlev hlev brez ene ali dveh sten ♪
2.      hlévar  in hlevár -ja m (ẹ̑; á) hlapec, delavec, ki opravlja hlevska dela: hlevar je že navsezgodaj zapregel konje; kmetijski kombinat sprejme v službo hlevarja; vojno je preživel kot štabni hlevar ♪
3.      hlévarica  in hlevaríca -e ž (ẹ̑; í) 1. dekla, delavka, ki opravlja hlevska dela: služi za hlevarico 2. nar. krava, ki živi stalno v hlevu: Vojnac je redil .. dolgorogo hlevarico, ki je videla beli dan samo takrat, ko so jo gnali k biku (C. Kosmač) ♪
4.      hlevarína  -e ž (ȋ) plačilo za uporabo hleva: plačati hlevarino ♪
5.      hleváriti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. opravljati hlevska dela: vse življenje je hlevaril ♪
6.      hlévček  -čka m (ẹ̄) manjšalnica od hlev: kunčji hlevček; hlevček za gosi ♪
7.      hlévec  -vca m (ẹ̄) hlevček: če bi imel ovčko, bi ji napravil hlevec ♪
8.      hléven  -vna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na hlev: hlevna vrata / hlevna svetilka hlevska ♪
9.      hlévski  -a -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na hlev: pot vodi tik ob hlevskem zidu; hlevska vrata / hlevska metla, svetilka; opravljati hlevska dela / gnojiti s hlevskim gnojem / povečanje hlevskih zmogljivosti / zmagala sta konj Blisk in njegova hlevska vrstnica Vila / hlevska reja reja, pri kateri živina živi stalno v hlevu ♪
10.      péhlevi  -ja m (ẹ̑) lingv. narečje perzijščine od 3. stoletja pred našim štetjem do 10. stoletja našega štetja: pesem v pehleviju ♪
11.      pohléven  -vna -o prid., pohlévnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven // ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom; pohleven pogled 2. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav; krotek: pohleven konj, pes / pohlevna čreda ∙ ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padati je začel pohleven dež; pohleven ogenj 4. ekspr. majhen, skromen: pohlevne hiše na koncu vasi / bil je pohlevne postave majhne, drobne pohlévno prisl.: pohlevno ga gleda; pohlevno vprašati ♪
12.      pohlévnost  -i ž (ẹ́) lastnost pohlevnega človeka: prirojena pohlevnost in potrpežljivost ♪
13.      prepohléven  -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) preveč pohleven: prepohleven človek; ne upa se ugovarjati, je prepohlevna / ekspr. prepohlevna hiša premajhna, preskromna ♪
14.      uhléviti  -im dov. (ẹ̄) agr. narediti, da žival živi v hlevu: uhleviti konja uhlévljen -a -o: uhlevljena krava ♪
15.      vrhhléven  -vna -o prid. (ẹ̑) etn. postavljen, zgrajen vrh hleva: vrhhlevni skedenj; vrhhlevna hiša ♪
16.      Ávgijev  -a -o prid. (á) knjiž., ekspr., v zvezi Avgijev hlev neurejen, umazan prostor: očisti že enkrat ta svoj Avgijev hlev; pren. Avgijev hlev kulturnih razmer ♪
17.      bácek  -cka m (ȃ) 1. ljubk. mlad ovčji samec, jagnje: bacek meketa pred ograjo 2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: zakaj pa ste taki backi? ♪
18.      bikárna  -e ž (ȃ) hlev za bike: zadružna bikarna ♪
19.      blatíšče  -a s (í) agr. del hleva, kjer se živali iztrebljajo: stojišče v govejem hlevu je razdeljeno na ležišče in blatišče ♪
20.      bôlj  prisl., nàjbolj (ȍ) 1. stopnjuje a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi ∙ bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela); Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec) ♪
21.      bôžji  -a -e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega // namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša / božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake ● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja ◊ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja ♪
22.      búša  -e ž (ú) majhno, trebušasto govedo s kratkimi rogovi: v Bosni redijo buše; hrvaške buše // slabš. slabo raščena krava: v hlevu ima le tri buše; mršava buša ♪
23.      cúcek  -cka m (ȗ) 1. slabš. majhen, zanikrn pes: cucek bevska; garjav, pocesten cucek; moker kakor cucek zelo; stoji pred njim kakor polit cucek boječe, preplašeno; trese se kot cucek zelo / kot kletvica da bi te cucek! // pes sploh: nekega cucka je lovil 2. nizko pohleven, bojazljiv človek: dela z vami, kar hoče, ker ste taki cucki / kot psovka z besedo na dan, ti cucek ♪
24.      cvrkútati  -am nedov. (ū) 1. oglašati se z ostrimi, odsekanimi glasovi: kobilice, murni, ptiči cvrkutajo // dajati cvrkutanju podobne glasove: plamenček petrolejke cvrkuta; lesene stopnice so cvrkutale pod vsako stopinjo / ekspr. streli nepretrgoma cvrkutajo 2. ekspr. živahno in brezskrbno govoriti; čebljati: ta otrok venomer cvrkuta cvrkutáje: vrata so se cvrkutaje odprla; okrog hiš in hlevov so cvrkutaje švigale lastovice cvrkutajóč -a -e: stopati poleg cvrkutajočega voza ♪
25.      čéditi  -im nedov., čéden in čéjen (ẹ́ ẹ̄) raba peša čistiti, snažiti: čediti hlev in živino; čediti po hiši / čediti drevje trebiti čéditi se 1. redko lepšati se, lepotičiti se: po celo uro se čedi pred ogledalom 2. ekspr. iztrebljati se: čedit se hodijo kar za grm ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226