Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

hi (1.176-1.200)


  1.      dímnik  -a m (ȋ) kanal za odvajanje dima: očistiti, omesti dimnik; iz dimnika se vali gost dim / dimnik slabo vleče ne odvaja dobro dima / nad strehami se dvigajo počrneli dimniki; visoki tovarniški dimniki; dimnik lokomotive ● iron. to si lahko zapišete s (črno) kredo v dimnik ne bo upoštevano; se bo hitro pozabilo ♪
  2.      dimnjáča  -e ž (á) nekdaj glavni stanovanjski prostor z odprtim ognjiščem v koroški kmečki hiši; dimnica ♪
  3.      dinámičen  -čna -o prid. (á) 1. poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban, živahen: dinamičen človek; pesnik je bil po temperamentu bolj statičen kot dinamičen / pouk mora biti dinamičen; dinamična predstava; dinamična razprava med dramatikom in režiserjem; publ. dinamična pesem // ki se hitro spreminja pod vplivom razvojnih sil: nova tehnologija je sprožila dinamičen razvoj kmetijstva; dinamičen razvoj letalstva v zadnjih letih / dinamično pojmovanje dogajanja v svetu ki se prilagaja spremembam 2. nanašajoč se na dinamika 2-3: dinamične, optične in elektromagnetne priprave / dinamični in ritmični elementi; dinamične vaje ◊ fiz. dinamični pritisk pritisk, ki ga izvaja gibajoča se tekočina ali plin; meteor. dinamična meteorologija nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil; lingv. dinamični naglas; muz. dinamična označba označba za jakost izvajanja; strojn. dinamična obremenitev obremenitev, ki se s časom spreminja dinámično prisl.: dinamično gledati na gospodarstvo; kipar je želel s svetlobno igro figuro dinamično poudariti; partituro bi bilo treba dinamično predelati glede na dinamiko ♪
  4.      dinámika  -e ž (á) 1. spreminjanje kakega družbenega pojava pod vplivom razvojnih sil; razgibanost, gibanje: družbena dinamika; dinamika gospodarske rasti; dinamika zaposlovanja / življenje je večna dinamika; pesnik skuša zaobjeti življenje v vsej elementarni dinamiki / Krst pri Savici ima močno notranjo dinamiko; dinamika dejanja, filma // razmeroma hitro razvojno spreminjanje kakega družbenega pojava: podjetje si prizadeva za enakomernejšo proizvodno dinamiko; dinamika izvoza v zadnjih letih; visoka dinamika proizvodnje / ustvarjalna dinamika sedanjega časa 2. fiz. nauk o gibanju teles pod vplivom sil: statika in dinamika / dinamika plinov 3. muz. spreminjanje jakosti tonov pri izvajanju ♪
  5.      dioskúr  -a m (ȗ) nav. dv., knjiž. neločljiva tovariša: dioskura Goethe in Schiller ♪
  6.      diplóma  -e ž (ọ̑) 1. dokument o uspešni dovršitvi šolanja, navadno na višji ali visoki šoli: dobiti diplomo; izdati, preklicati diplomo; univerzitetna diploma; diploma filozofske fakultete; slovesna podelitev diplom / doktorska, mojstrska diploma ∙ žarg. ima diplomo v žepu je uspešno končal šolanje 2. zaključni izpit, navadno na višji ali visoki šoli: delati diplomo; pripravljati se na diplomo / čestitati za diplomo 3. dokument o priznanju za uspeh, o podelitvi kake časti: zmagovalcem so izročili diplome in darila; ta tovarna je prejela na razstavi največ medalj in diplom; sadjarska diploma; diploma častnega meščana ◊ zgod. diploma srednjeveška listina o podelitvi kake pravice, časti, naslova, posesti; oktobrska diploma listina avstrijskega cesarja z dne 20. oktobra 1860 o uvedbi ustavnega življenja v monarhiji ♪
  7.      diplomíranje  -a s (ȋ) glagolnik od diplomirati: prizadevajo si za učinkovitejši študij in hitrejše diplomiranje ♪
  8.      dír  -a m (ȋ) hiter tek: pognati konja v dir; otrok se je spustil v dir pred njim; isker, nagel dir; konj teče v lahnem diru / jezditi v diru; peljati se v diru ∙ ekspr. otroci, mir, če ne, bo dir! nehajte razgrajati, sicer boste kaznovani ♦ vet. zelo hiter tek v skokih ♪
  9.      díra  tudi déra -e ž (í; ẹ́) voz z ravno nakladalno ploskvijo: pohištvo so prepeljali na diri ♪
  10.      dirjáč  -a m (á) nav. ekspr. 1. konj, ki hitro teče: v kočijo so zapregli dirjača; prijezdil je na sivem dirjaču 2. dirkalni konj; dirkač: kupil je žlahtnega dirjača ♪
  11.      dírjati  -am nedov. (ȋ) 1. hitro teči: konji dirjajo skozi vas; vranec je dirjal v velikih skokih; dirjati kakor blisk, kakor vihar / dirjati na konju / ekspr. vlak dirja skozi noč; pren., ekspr. čas dirja kakor še nikoli 2. ekspr. zelo hitro se premikati: kaj pa tako dirjaš, saj te komaj dohajam; nervozno dirja po sobi / na vrat na nos je dirjal v mesto; toliko dela ima, da ves dan dirja sem ter tja ◊ vet. zelo hitro, skokoma teči dirjajóč -a -e: dirjajoč konj ♪
  12.      dírka  -e ž (ȋ) tekmovanje v hitrostni vožnji ali jahanju: prirediti dirko; trenira za jesenske dirke; staviti na dirkah; zmagal je na dirki za svetovno prvenstvo; avtomobilska, kolesarska dirka; cestne dirke avtomobilov in motorjev / kasaške, konjske dirke; pren. dirka cen in plač; dirka v oboroževanju ♦ šport. dirka na kronometer dirka, pri kateri tekmovalci startajo posamezno, v presledkih po eno ali več minut // ekspr. veliko prizadevanje za kaj: dirka za denar; dirka za filmsko nagrado ● pog., ekspr. čisto smo pozabili nanj, ker je bila taka dirka (s časom) hitenje, naglica ♪
  13.      dirkáč  -a m (á) 1. tekmovalec v hitrostni vožnji ali jahanju: dirkači vozijo letos po nekoliko spremenjeni progi; motociklistični dirkač; tekmovalec je rutiniran dirkač / dirkač je zadovoljno trepljal svojega konja 2. dirkalni konj: njegov konj je odličen dirkač ♪
  14.      dírkati  -am nedov. (ȋ) 1. tekmovati v hitrostni vožnji: letos bodo dirkali vsi najboljši predstavniki iz Evrope; lanski zmagovalec je prenehal dirkati / kobila Aurora je tudi letos dirkala 2. ekspr. zelo hitro se premikati: dirkali smo na vlak, ker smo bili že pozni / pog. ves dan sem dirkala iz trgovine v trgovino ♪
  15.      disciplína  -e ž (ȋ) 1. podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse člane kake skupnosti: v razredu mora biti disciplina; disciplina se krha, popusti; kršiti disciplino; utrditi disciplino; stroga, zavestna disciplina; delovna, poslovna disciplina; državljanska, partijska, prometna, vojaška disciplina; ekspr. vojaška, železna disciplina zelo stroga / žarg. ta profesor nima discipline; pren. pesniška disciplina; ustvarjalna disciplina arhitekta; disciplina mišljenja; disciplina v oblikovanju snovi 2. s prilastkom panoga, področje znanosti, umetnosti, športa: sintaksa je pomembna disciplina jezikoslovja; v zadnjem času so se močno razvile nekatere znanstvene discipline; naši tekmovalci so nastopili v treh disciplinah: v teku, metu diska in suvanju krogle; filozofske, naravoslovne, športne discipline ♪
  16.      dispanzêr  -ja m (ȇ) zdravstvena ustanova za preprečevanje, ugotavljanje in zdravljenje nekaterih bolezni: iti na pregled v dispanzer; ginekološki, otroški, protituberkulozni dispanzer; dispanzer za socialno in duševno higieno ♪
  17.      disponírati  -am nedov. in dov. (ȋ) imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj, razpolagati: disponirati s premoženjem; s temi sredstvi disponirajo zavarovalnice ◊ arhit. postaviti v določen red, sistem, razvrstiti disponíran -a -o 1. deležnik od disponirati: središčno disponirana stavba 2. v danem času pripravljen, sposoben za kaj, razpoložen: na premieri pevka ni bila disponirana; učenci niso bili disponirani za pouk / disponiran za bolezen nagnjen k njej, dovzeten zanjo ♪
  18.      distánčnik  -a m (ȃ) arhit. predmet, ki drži določen razmik med konstrukcijskima elementoma: distančniki med stropom in dekorativno ploščo ♪
  19.      dišáti  -ím nedov. (á í) 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih ∙ ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol ♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor ♪
  20.      dišáva  -e ž (ȃ) 1. snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: jedem dodajamo razne dišave 2. kozmetično sredstvo prijetnega vonja: uporabljati drage dišave 3. nav. mn. vonj, duh: iz kuhinje so se širile prijetne dišave; zastar. dišava planinskega cvetja ♪
  21.      dívan  -a m (ȋ) oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem: sesti na divan; ležati na divanu; v kuhinji je stal star, oguljen divan ♪
  22.      divják  -a m (á) 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki // samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo // ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu ♪
  23.      divjáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. divje, razposajeno tekati sem ter tja: ne divjaj, saj si že ves poten; otroci divjajo po sobi, za žogo; divjati gor in dol / krava divja po travniku / ekspr. pri delu kar divja zelo hitro dela // ekspr. zelo hitro se premikati: mudilo se mu je, da je kar divjal v mesto; kam divjaš? / divjati na konju; tako divja z motorjem, da se bo še ubil 2. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: burja silovito divja; morje divja in veter dviga valove čez krov ladje; na Dolenjskem je zjutraj divjalo neurje s točo; vihar divja že nekaj dni / v dolini so prav takrat divjali najhujši boji; v deželi že več let divja vojna; pren. v njem divja vihar strasti; v srcu mu je divjala jeza; brezoseb. strašno je divjalo v njem 3. v dejanju kazati svojo jezo, togoto: pijan je divjal nad otroki; divja kot obseden 4. ekspr. divje, nepravilno rasti: korenje divja, namesto da bi delalo koren; pren. zadnje čase cene kar divjajo divjajóč -a -e: divjajoč hudournik; divjajoča nevihta; divjajoča žival ♪
  24.      dívji  -a -e prid. (í) 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran / divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni // ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj // ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto // ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja / divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze / divji lovec, ribič ● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah ◊ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo ∙ ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi ♪
  25.      dizájn  -a m (ȃ) arhit. dajanje oblike predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom, (industrijsko) oblikovanje: ukvarjati se z dizajnom / razstava dizajna ♪

   1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA