Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

hi (1.032-1.056)


  1.      čávs  in čàvs medm. (ȃ; ȁ) izraža hiter prijem z zobmi, s kljunom: lisica se priplazi do zajčka — in čavs po njem ♪
  2.      čávsati  -am nedov. (ȃ) hitro, sunkovito približevati se čemu s kljunom: koklja jezno čavsa po hrošču ♪
  3.      čávsniti  -em dov. (á ȃ) 1. hitro, sunkovito približati se čemu s kljunom: čaplja je zdaj pa zdaj čavsnila po ribi 2. hitro, nepričakovano zgrabiti z zobmi, s kljunom; šavsniti: pes jo je čavsnil v roko ♪
  4.      če  vez. 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si ∙ ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo // navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem! 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res // za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če! ♪
  5.      čebljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. živahno in brezskrbno govoriti: venomer čeblja in skače po hiši; rada čeblja o otrocih in domu; čebljati po francosko; deklice čebljajo kot jata ptic / otroci čebljajo z učiteljico 2. oglašati se s kratkimi, nerazločnimi glasovi: lastovke, račke čebljajo / otročiček že čeblja čebljajóč -a -e: živahno čebljajoča skupinica ♪
  6.      čebúlast  -a -o [tudi čǝb] prid. (ú) po obliki podoben čebuli: velika čebulasta ura; čebulasta vaza ♦ arhit. čebulasta kupola ♪
  7.      čéditi  -im nedov., čéden in čéjen (ẹ́ ẹ̄) raba peša čistiti, snažiti: čediti hlev in živino; čediti po hiši / čediti drevje trebiti čéditi se 1. redko lepšati se, lepotičiti se: po celo uro se čedi pred ogledalom 2. ekspr. iztrebljati se: čedit se hodijo kar za grm ♪
  8.      čédnost  -i ž (ẹ́) 1. raba peša dobra lastnost, krepost: bila je znana po čednosti in poštenosti; vsi so ga spoštovali zaradi njegovih čednosti; ekspr. hinavščino zavija v plašč čednosti ∙ preg. skromnost je lepa čednost // star. poštenost, neoporečnost: vsem je znana čednost njegovih poslov 2. star. odlika, vrlina: izvirnost je poglavitna čednost pisatelja 3. zastar. čistoča: zelo skrbijo za čednost v hiši ♪
  9.      čèh  čêha m (ȅ é) nar. vzhodno fant, deček: puže in čehi se že zbirajo ♪
  10.      čekíst  -a m (ȋ) pripadnik čeke: hišo so zastražili čekisti ♪
  11.      čêlen  -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika ♪
  12.      čêlo  -a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn. jasno, mračno čelo obraz, obličje 2. sprednji, začetni del a) skupine ljudi, živali: čelo kolone, sovražnikove vojske; čelo sprevoda / biti, hoditi na čelu pred skupino b) predmeta, stvari: posadijo ga na čelo mize; veter piha v čelo ladje; čelo zibelke / hiša je obrnjena s čelom proti ulici s pročeljem; zastar. na čelu knjige je bilo zapisano: za prosto ljudstvo 3. manjša, končna ravna ploskev podolgovatega orodja: čelo kladiva, sekire, zagozde 4. navadno v zvezi z biti, postaviti se, stopiti na prvo, vodilno mesto ali položaj: postaviti se, stopiti na čelo delavskega gibanja; stati na čelu organizacije; delavski razred s komunistično partijo na čelu ● gleda ga izpod čela grdo, jezno; pogledoval ga je izpod čela plašno, skrivaj; med tekmovanjem je bil ves čas na čelu prvi; star. saj nima na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi ◊ arhit. čelo trikotni vrh stene pod streho; geogr. čelo ledenika spodnji konec; čelo strmo se dvigajoči del pobočja gore ali stene; les. čelo čelna ploskev lesa ali lesnih izdelkov; mont. čelo stena odkopnega prostora, iz katere se koplje ruda; um. nadvratno čelo ploskev med preklado in lokom nad portalom; timpanon ♪
  13.      čemériti se  -im se tudi čmériti se -im se [prva oblika čǝm in čem] nedov. (ẹ́ ẹ̑) čemerno se držati, biti čemeren: vsi v hiši se čemerijo; kaj bi se čemerili, raje zapojmo ♪
  14.      čeméti  -ím [čǝm] nedov., čemì (ẹ́ í) 1. negibno, tiho sedeti: vojaki čemijo ob ognju / čez dan čemi sova v duplini; ekspr. kar naprej čemi v svoji sobi; pren. nizke hiše čemijo med drevjem // nepremično, duševno odsotno gledati: tiho je čemel predse 2. biti napol buden: ležali so na pogradih in čemeli v temi ♪
  15.      čemú  prisl. (ū) 1. vprašuje po namenu: čemu ti bo knjiga, če ne znaš brati? čemu ste prišli sem? čemu še živeti? 2. neustalj. vprašuje po vzroku; zakaj: čemu naj bi me bilo strah? povej, čemu se nisi oženil ♪
  16.      čépica  -e ž (ẹ̄) pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico; nočna čepica; operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica; norčevska čepica s kraguljčki; čepica s ščitkom / baskovska čepica ◊ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča ♪
  17.      čéški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Čehe ali Češko: češki jezik; češka literatura; češko-slovenski slovar / češki granat, porcelan ◊ arhit. češka kapa plitev obok, sestavljen iz delov, ki se bočijo nad vsako posamezno steno; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem ♪
  18.      čéšnja  -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje; saditi zgodnje češnje; cvetoča češnja; cepiti divjo češnjo; prve češnje; zardela je kot češnja; kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa ● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka ◊ bot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi ♪
  19.      čéšplja  -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov modri jajčasti koščičasti sad; sliva: otresti češpljo; zasaditi mejo s češpljami; izkoščičene češplje; kompot iz suhih češpelj ♪
  20.      čéšpljevec  -vca m (ẹ́) 1. slivovka: dišeč in piten češpljevec // češpljev kompot: češpljevec iz suhih češpelj 2. pog., ekspr. bojazljiv, neodločen človek: vsi ste sami češpljevci ♪
  21.      četŕt  prisl. (ȓ) 1. izraža del na štiri enake dele razdeljene a) merske enote: naročil je četrt litra vina, spil ga je le četrtino; kupiti tri četrt metra blaga; elipt., pog. četrt kruha, prosim b) časovne enote: čaka že kake tri četrt ure; avtobus odpelje vsake četrt ure; pri napovedovanju časa se ura izpušča: osem in četrt 815; četrt (manjka) do petih 445; četrt čez deset(o) 1015; četrt čez šest, četrt na sedem 615; tri četrt na sedem 645 2. izraža del na štiri enake dele razdeljene celote: dogradili so tri četrt hiše; minilo je četrt stoletja; dobre tri četrt prebivalstva se je odselilo ♪
  22.      četvérček  -čka m (ẹ̑) 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: rodila je četverčke 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: zidati dvojčke in četverčke ♪
  23.      četverokápnica  -e ž (ȃ) arhit. streha s štirimi nagnjenimi ploskvami za odtok vode ♪
  24.      četveroškŕgar  -ja m (ȓ) nav. mn., zool. glavonožci z dvema paroma škrg, Tetrabranchiata ♪
  25.      četvórček  -čka m (ọ̑) 1. nav. mn. vsak od štirih pri enem porodu rojenih otrok: trojčki in četvorčki 2. hiša s štirimi popolnoma ločenimi stanovanji: stanuje v četvorčku ◊ filat. štiri znamke, iztrgane iz pole v obliki pravokotnika; min. skupina štirih kristalov iste rudnine ♪

   907 932 957 982 1.007 1.032 1.057 1.082 1.107 1.132  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA