Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

hal (26-50)


  1.      halogeníranje  -a s (ȋ) kem. nadomeščanje vodika v organskih spojinah s halogenom ♪
  2.      halogénski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na halogene: halogenski derivati ♦ teh. halogenska žarnica žarnica, v kateri seva svetlobo ionizirana jodova para; halogenska gasilna sredstva v ognju hlapljive negorljive organske tekočine za gašenje ♪
  3.      haloíd  -a m (ȋ) kem. halogenid ♪
  4.      háloški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na Haložane ali Haloze: haloški viničarji / haloško vino ♪
  5.      halóza  -e ž (ọ́) nar. vzhodno gost plevel, goščava: previdno se je plazil skozi halozo ♪
  6.      háložan  -a m (á) vino iz Haloz: izpiti kozarec haložana ♪
  7.      hálštatski  tudi hállstattski -a -o [halštat-] prid. (ȃ) arheol. nanašajoč se na starejše obdobje železne dobe: halštatska kultura / halštatska doba ♪
  8.      halucinácija  -e ž (á) psiht. zaznava, ki nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj: doživljati, imeti halucinacije; v halucinacijah je videla bele miške; slušna, vidna halucinacija / ni vedel, ali je halucinacija ali resnica ♪
  9.      halucinacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na halucinacijo: halucinacijski privid / halucinacijsko doživetje ♪
  10.      halucinánt  -a m (ā á) psiht. kdor ima halucinacije ♪
  11.      halucinánten  -tna -o prid. (ȃ) psiht. ki ima halucinacije: halucinanten človek ♪
  12.      halucinatóričen  -čna -o prid. (ọ́) psiht. ki temelji na halucinaciji: halucinatorična predstava; halucinatorično doživetje / halucinatoričen človek halucinanten ♪
  13.      halucinírati  -am nedov. (ȋ) psiht. imeti, doživljati halucinacije: bolnik halucinira ♪
  14.      halúga  -e ž (ú) nav. mn. morska alga rjave barve: velike površine morskega dna so pokrite s halugami ♦ bot. jadranska haluga manjša rjava alga, ki raste v Jadranskem morju, Fucus virsoides ♪
  15.      hálva  -e ž (ȃ) orientalsko pecivo iz moke, medu, sladkorja, orehov in beljakov ♪
  16.      bruhálen  -lna -o prid. (ȃ) ki povzroča bruhanje: bruhalna sredstva ♪
  17.      bruhálnik  -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) geogr. kraški izvir, ki ob visoki podzemni vodi bruha: bruhalniki in požiralniki ♪
  18.      brzokuhálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je za hitro kuhanje: brzokuhalna plošča električnega štedilnika / brzokuhalni lonec ekonom lonec ♪
  19.      brzokuhálnik  -a m (ȃ) električni kuhalnik za hitro kuhanje: skuhati kavo na brzokuhalniku ♪
  20.      čohálnik  -a [u̯n tudi ln] m (ȃ) 1. redko čohalo: očistiti čohalnik 2. agr., lov. drevo, kol, ob katerega se čoha živina ali divjad ♪
  21.      čohálo  -a s (á) krtači podobna kovinska priprava za čiščenje živine: odrgniti blato s čohalom; konjsko čohalo ♪
  22.      dihálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dihanje: dihalni organi; dihalne mišice / dihalne motnje / dihalne vaje / v rudnik so se spustili reševalci z dihalnimi aparati ♦ anat. obolenje dihalnih poti ♪
  23.      dihálka  -e [tudi u̯k] ž (ȃ) nav. mn., zastar. škrga: dihati z dihalkami ♪
  24.      dihálnica  -e ž (ȃ) nav. mn., zool. odprtina za sprejemanje zraka pri dihalih žuželk: skozi dihalnice prihaja zrak v zračnice ♪
  25.      dihálnik  -a [tudi u̯n] m (ȃ) geogr. odprtina na kraškem površju, skozi katero se izmenjujeta jamski in zunanji zrak ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA