Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ha (3.626-3.650)


  1.      obújati  -am nedov. (ú) 1. povzročati, da postane kdo spet buden, živ: obujati z umetnim dihanjem 2. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: s prijateljem obujata spomine na mladost / roman obuja vrsto resničnih dogodkov iz vojnega časa 3. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati: misel na dom ji obuja solze ♪
  2.      obústen  -tna -o prid. (ȗ) ki je, se nahaja ob ustih: obustne odprtine / obustna bledica pri škrlatinki ♪
  3.      obúti  obújem dov., obúl in obùl (ú ȗ) 1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka; obuti čevlje, škornje; hitro se obuti; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči 2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino ● ekspr. obuti konja podkovati; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha obút -a -o: bil je zimsko obut; zaspali so kar obuti; bila je obuta v visoke čevlje ♪
  4.      obveščeválec  -lca [u̯c] m (ȃ) kdor obvešča: bil je objektiven obveščevalec; imeli so dobrega obveščevalca o knjižnih novostih / v štab so vsak dan prihajala poročila naših obveščevalcev / vojaški obveščevalec / prijeli so nekaj tujih obveščevalcev vohunov ♪
  5.      obvévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. z vetjem obdajati: obveval nas je mrzel veter ∙ knjiž., ekspr. srce mu je obvevala žalost obhajala, prevzemala ♪
  6.      obvéznost  -i ž (ẹ́) 1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost; naložili so mu nove obveznosti; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti // kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost 2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost: obveznosti ga kličejo drugam; imeti, sprejeti obveznosti; izpolnjevati svoje obveznosti; nalagati komu obveznosti; pravice in obveznosti 3. jur. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti; mednarodnopravne obveznosti; pogodbena obveznost ◊ fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti; šol. izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka ♪
  7.      obviséti  -ím dov., obvísel (ẹ́ í) navadno s prislovnim določilom ostati v visečem položaju: veja se je odlomila in obvisela; obleka je obvisela na vrvi / obvisel je nad prepadom / nezavestna ji je obvisela na rokah / roke so mu obvisele ob telesu / ekspr. njen pogled je obvisel na očetovi sliki; pren., ekspr. zahajajoče sonce je obviselo v vejah ● ekspr. na licih mu je obvisel zadovoljen smehljaj je bil viden, opazen; redko taki trenutki obvisijo v spominu ostanejo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; ekspr. njegovo življenje je obviselo na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan; pog., ekspr. če bo ostal doma, mi bo obvisel na vratu bom moral skrbeti zanj; ekspr. glej, da ne boš obvisel v gostilni se predolgo zadržal, ostal ♪
  8.      obvôden  -dna -o prid. (ó) ki je, se nahaja ob vodi: ustavili so se na majhni obvodni jasi; obvodno trstje / obvodne ptice ♪
  9.      obzíden  -dna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obzidje: obzidna vrata / obzidno kamenje // ki je, se nahaja ob zidu: obzidna klop / obzidne letve letve, ki so (pri tleh) pritrjene na zid, da se ne poškoduje ♪
  10.      obzírnost  -i ž (ȋ) lastnost obzirnega človeka: njena obzirnost je očeta ganila; pomanjkanje obzirnosti / iz obzirnosti do bolnika je prenehal igrati / z obzirnostjo povedati, storiti kaj obzirno / zastar. nobene obzirnosti nima do starejših obzira ♪
  11.      obzóben  -bna -o prid. (ọ̑) ki je, se nahaja ob zobeh: obzobno tkivo ♪
  12.      obzórje  -a s (ọ̑) 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje; daljno, širno obzorje / morsko obzorje; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja // najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja; na obzorju se je pokazala ladja; izginiti za obzorjem; pren. nova umetniška smer je že na obzorju 2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem; glasbeno, kulturno, literarno obzorje; omejeno strokovno obzorje 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij; spodnje, zgornje obzorje ● šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal miličnik nepričakovano prišel; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod ♪
  13.      obzórnik  -a m (ọ̑) 1. periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano vsebino: izdajati obzornik; objaviti v obzorniku; uredništvo obzornika / filmski obzornik predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi; kulturni obzornik; televizijski obzornik krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja 2. knjiž. obzornica: svetel obzornik / sonce zahaja za obzornikom za obzorjem ♪
  14.      ocenjevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ocenjevati: ocenjevanje premoženja / ocenjevanje književnega dela; ocenjevanje vin / pravilno ocenjevanje položaja / ocenjevanje pridelkov / novi profesor je pri ocenjevanju zelo strog; pravično, strogo ocenjevanje; načela za ocenjevanje ♦ šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami ♪
  15.      ocenjeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje 2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film; ocenjevati nastop, sposobnosti; kritično, slabo, strogo ocenjevati; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina // knjiž. presojati: ocenjevati dokaze, izjave; pravilno ocenjevati položaj; ocenjevati pomen česa / redko ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo 3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval 4. približno določati količino: ocenjevati zaloge; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo 5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence; strogo ocenjevati ocenjujóč -a -e: ocenjujoč nastali položaj, so se odločili za nove ukrepe; premeril ga je z ocenjujočim pogledom ocenjeván -a -o: ocenjevanega dela sploh prebral ni; pravično ocenjevana prizadevanja ♪
  16.      ocvírek  -rka m (ȋ) 1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki; mastni ocvirki; skleda žgancev z ocvirki; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki 2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena 3. poljud. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, strok. herpes: spet ima ocvirek na ustnicah ♪
  17.      ocvréti  ocvrèm dov., ocvŕl (ẹ́ ȅ) pripraviti jed v vroči maščobi: ocvreti jajca, meso; ocvreti na olju ocvŕt -a -o: ocvrti krofi; ocvrta jajca / ocvrti krompir ♦ gastr. ocvrt(i) grah jušni vložek iz žvrkljanega testa, ocvrt v obliki graha ♪
  18.      očák  -a m (á) 1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob; očaki in preroki / svetopisemski očaki; očaki stare zaveze // nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov 2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva 3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki 4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki; očak Triglav / gorski očaki ● zastar. oglejski očak patriarh ♪
  19.      očítati 1 -am nedov. (ȋ) 1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa očital; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital; ekspr. vsak kos kruha mu je očitala 2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom: očitati komu lenobo, malomarnost; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti; ni mu očitala, le prosila ga je; jokaje, s pogledom očitati // dolžiti koga česa: očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo; po nedolžnem očitati komu kaj ● ekspr. tej sliki ni kaj očitati je dobra; iron. prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati ni prizadeven očítati si čutiti krivdo zaradi česa: do smrti bi si očital tako nepoštenost; očita si, ker jim ni pomagal ∙ ekspr. pri tem si pa res nimam kaj očitati storil sem vse, kar sem mogel očitáje: očitaje pogledati, reči očitajóč -a -e: ošteval ga je, očitajoč mu nedelavnost; očitajoč pogled očítan -a -o: opravičiti očitani prekršek; večkrat očitana stvar ♪
  20.      očítek  -tka m (ȋ) kar se očita: poslušati, zavračati, ekspr. požirati očitke; prizanašati z očitki; neosnovani, neutemeljeni, ekspr. grenki očitki; ekspr. koš, ploha očitkov / očitek vesti očitanje / očitki so leteli nanj njemu so očitali; delati očitke očitati ♪
  21.      očíten  -tna -o prid., očítnejši (í ȋ) 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi // ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba ● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka ◊ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo očítno 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza ♪
  22.      od  predl., z rodilnikom 1. za izražanje premikanja iz položaja a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna; pahniti od sebe b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega; vstati od mize; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme // za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga; ta gozd se razteza od Karavank; od sosedov se sliši petje; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu; prihajajo od bogve kod; od drugod; od spodaj navzgor; od tam doli; od vsepovsod; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala // za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega; nedaleč od studenca; uro hoda od vasi 2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda; nisva se videla od mladosti; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani; od prej; od takrat; poznam ga že od zdavnaj; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965 3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej; dražiti od sto dinarjev navzgor // v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev 4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje a) v prostoru: hoditi od enega do drugega; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja; od zore do mraka c) pri količini: šteti od ene do deset; vrednosti od nič do neskončno; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva 5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / redko očistiti njivo od kamna kamna / publ.: distancirati se od politike sile; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev // za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov; včasih so pobirali desetino od žita // publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine; oproščen od davkov oproščen davkov; razrešitev (od) dolžnosti 6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet; najboljši od sošolcev; ekspr. najslavnejši od vseh 7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič // za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga; kaj hočeš od mene; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga; od njega se marsikaj naučiš // star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz: kučma od polhovih kožic; čaša od čistega zlata 8. za izražanje pripadnosti a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat; ročaj od kladiva; kolo od voza; škatlica od vžigalic b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia; tovariši od vodstva tovarne; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik // pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov; vse je sinovo, samo njiva je od starega; torbica je od sestre sestrina / vzel je vdovo od brata po bratu 9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih; desno nogo ima krajšo od leve; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi; ta fant je drugačen od vrstnikov 10. za izražanje povzročitelja: rana od noža; ogenj od strele; dim od tobaka / opikan od čebel; zadet od kapi; od koz razjeden obraz; umrl je od nas vseh zapuščen; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli / od njega imam samo škodo 11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti; drevo se šibi od sadja; od strahu je omedlela; bliska se od vročine; ekspr.: vse je črno od mravelj; ves iz sebe od razburjenja; kar skakal je od veselja 12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine // nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen; ima od sile opravkov; od srca se nasmejati; od hudiča je vroče zelo 13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o: govori samo od svoje nesreče; menili so se od letine / povest od zlate ptičke ● publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge; ekspr. nisem od danes sem izkušen; od a do ž od začetka do konca, vse; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi ◊ lingv. glagolnik od brati; mat. odšteti tri od pet; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč, oddavna(j), odkod, odspodaj, odtistihdob, odtod, odzdaj ipd. ♪
  23.      odalíska  -e ž (ȋ) v muslimanskem okolju, nekdaj sužnja, služabnica v haremu: stregla jim je belopolta odaliska // ljubica, priležnica v haremu: zgradil je razkošno palačo za odaliske; ves dan polega kot kakšna odaliska ♪
  24.      odbíjati  -am nedov. (í) 1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone; krogli sta se odbijali / skala odbija valove // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok; zvok se odbija // fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem; enaka električna naboja se odbijata 3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade; odbijati udarce / odbijati sovražnika / odbijači odbijajo sunke blažijo 4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija; njegov hladni nastop jo odbija 5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je 6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev; odbijati prispevke od osebnih dohodkov 7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo; kapljica odbija sončne žarke 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti: ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak odbíjati se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja: dežne kaplje se odbijajo od tal; zrnca peska se odbijajo od blatnika; valovi se odbijajo od skal 2. svetiti se, kazati se na površini česa: svetloba lune se odbija na vodni gladini // ekspr. izrazito se odražati, kazati: obrisi tovarne se temno odbijajo v mraku; stolp se ostro odbija od neba ● klici so se odbijali od skal so odmevali odbijajóč -a -e: odbijajoč udarce, so se umikali; njena odbijajoča hladnost ga je žalila; odbijajoče vzdušje; prisl.: odbijajoče nastopati, se vesti; sam.: v izrazu ima nekaj odbijajočega ♪
  25.      odbíti  -bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz rok ♦ lingv. odbiti končnico // z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob; sekira se mu je odbila; krava si je odbila pol roga 2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / redko avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil // fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok; zvok se odbije od stene // fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem; elektrona se odbijeta 3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad; odbiti udarec / odbiti sovražnika 4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil 5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči; odbiti posojilo ne dati ga; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi 6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe 7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo 8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti ● star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril odbíti se 1. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja: avtomobil se je odbil od ograje; val se odbije od skale; žoga se je odbila od droga 2. zasvetiti se, pokazati se na površini česa: prva jutranja svetloba se je odbila v reki; sončni žarek se je odbil v rosi 3. ponoviti se kot odmev: njegov klic se je odbil od skal odbít -a -o: odbit davek, napad, predlog; odbit kos kamnine; odbiti zvok, žarek, val; prošnja je bila odbita ♪

   3.501 3.526 3.551 3.576 3.601 3.626 3.651 3.676 3.701 3.726  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA