Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ha (3.376-3.400)


  1.      natúra  -e ž (ȗ) 1. knjiž., navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje; narava: zelo različne nature sta; ekspr. pokazal je svojo pravo naturo / biti borbene, občutljive nature / po naturi je razdražljiv; to je v njegovi naturi 2. knjiž., navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje močne nature je lahko vzdržal napor / biti šibke, trdne, zdrave nature 3. star. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: raziskovati naturo in njene pojave / natura se že prebuja ● knjiž. plačati v naturi ne z denarjem ♪
  2.      naučíti  -ím dov., naúčil (ȋ í) 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka ● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil // z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo ● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen ♪
  3.      naúšnica  -e ž (ȗ) nav. mn., redko 1. naušnik: dati naušnice na ušesa / kapa z naušnicami 2. knjiž. uhan: naušnice z biseri ♪
  4.      naúšnik  -a m (ȗ) nav. mn. predmet, ki ščiti ušesa pred mrazom: pokriti si ušesa z naušniki; volneni naušniki // del pokrivala, ki se da zavihati: kučma z velikimi naušniki ◊ teh. priprava za glušenje, dušenje zvoka, ki pokriva ušesa ♪
  5.      naváden  -dna -o prid., navádnejši (ȃ) 1. ki se zaradi pogostnosti pojavljanja ne razlikuje od stvari svoje vrste: na cesti je to navaden pojav, prizor; to je bilo njegovo navadno opravilo / premakniti kaj iz navadne lege / ekspr. otroku so dali zelo navadno ime / ekspr. to so najbolj navadne misli; pogovarjali so se o navadnih stvareh / ekspr. bil je čisto navaden dan; naučil se je samo najnavadnejših besed nemškega jezika osnovnih / gostobesednost je navadna napaka pisateljev začetnikov pogosta / nosil je navadno lovsko obleko preprosto, enostavno // star. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši navaden gost / taka noša je bila navadna v mestih 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, splošne lastnosti, značilnosti: kupiti si navadne čevlje in gojzarje; navadni in patentni kozarci; knjiga je tiskana na navadnem papirju; avtomobil z navadno karoserijo; zamenjati navadno ključavnico s cilindrično; jesti navadno salamo; piti navadno vodo / ob navadnih dneh je srečeval malo ljudi ob delavnikih / vojsko je služil kot navadni vojak; podjetje zaposli več navadnih delavcev nekvalificiranih / navadni kruh industrijsko pečen pekovski kruh; navadne in vezane hranilne vloge; navadno leto leto, ki ima 365 dni 3. nav. ekspr. ki je komu v navadi: to se ne sklada z njegovo navadno točnostjo / knjigo je položil na navadno mesto 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: tega navaden človek ne more razumeti; navadno medenino mu je hotel prodati za zlato / to zahteva že najnavadnejša vljudnost // izraža podkrepitev trditve: čisto navaden blebetač je; to so navadne čenče; to je navadna goljufija ◊ bot. navadni bljušč, dežen, volčin; navadna črnoglavka, krhlika, melisa; navadna zvezdica njivski plevel s poleglimi stebelci in drobnimi belimi cveti, Stellaria media; ekon. navadna reprodukcija; fiz. navadni tlak tlak pri navadnih okoliščinah, približno en kilopond na kvadratni centimeter; navadna temperatura temperatura približno od 18° do 20° C; mat. navadni ali Briggsov logaritem logaritem z osnovo 10; navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke; navadne obresti obresti, ki se ne pripisujejo h glavnici; ptt navadni telefonski pogovor telefonski pogovor, ki nima nobene označbe glede nujnosti ali vrste pogovora; navadna pošiljka pošiljka, ki nima nobene posebne označbe; navadno pismo; zool. navadni brizgač, prašiček; navadna čigra, koralnica navádno prisl.: navadno gre za praznike domov; to obleko nosi navadno v službo; ob tem času otroci navadno spijo; učenec je navadno točen; to je huda bolezen, navadno dolgotrajna; ta ruda se nahaja navadno v majhnih količinah; kakor navadno so se zbrali pri sosedu; sam.: to je nekaj navadnega ♪
  6.      naváditi  -im dov. (á ȃ) 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem narediti, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: otroke je navadila kuhanja in šivanja; v šoli se je navadil brati, pisati; navaditi se plavati / navaditi koga pospraviti knjige / vola navaditi voziti / jezika se je že toliko navadil, da se lahko sporazumeva naučil / psa moramo navaditi, da pride na klic / navadil ga je misliti / prijatelji so ga navadili piti 2. povzročiti, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navaditi koga na mraz, močno svetlobo; navaditi se nove okolice, samote; navadil se je trpeti; navaditi se na ropot / ne morem se ga navaditi; sčasoma sta se navadila drug (na) drugega // s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: navaditi koga čistoče; kmalu ga je navadil na red naváditi se s ponavljanjem kakega dejanja, dela priti v stanje, ko postane to potreba, navada: navaditi se kaditi; navaditi se na mamila, pijačo navájen -a -o: navajen je dela, trpljenja; vsega hudega navajen človek; navajen sem poti, zato bom šel naprej poznam pot; tega smo že navajeni; navajen je, da hodi sam; navajeni so čakati; navajen je na mraz, podnebje ♪
  7.      navájenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost navajenega človeka: občudoval je njegovo navajenost na disciplino / navajenost na pijačo, udobje / ta občutek harmoničnosti ni samo posledica navajenosti ♪
  8.      navaljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z valjenjem, kotaljenjem spravljati kam: navaljevati skale na cesto // ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: delo so navaljevali drug drugemu 2. nav. ekspr. napadati, naskakovati, pritiskati: sovražnikove čete so navaljevale od vseh strani / navaljevati drug na drugega in se prerekati 3. ekspr. hitro, neurejeno prihajati kam v velikem številu: stranke so neprestano navaljevale na urad ♪
  9.      navdíh  -a m (ȋ) ustvarjalna moč, domišljija, ki jo vzbuja pojav ali stvar: črpati navdih iz narave; dati, dobiti navdih za kaj; iskati navdih; pisati z navdihom; nenaden, pesniški, umetniški navdih / publ. do take odločitve je prišlo po navdihu večine na pobudo, pod vplivom // neposredno dojemanje, zaznavanje bistva česa, neodvisno od razumskega razčlenjevanja: prepustiti se navdihu; delati, ustvarjati po navdihu; to delo je bolj plod navdiha kot intelekta ♦ psih. nenadno spoznanje ♪
  10.      navdúšenost  -i ž (ȗ) lastnost, stanje navdušenega človeka: občudovali so njegovo navdušenost za delo / kaže veliko navdušenost za šport // navdušenje: sprejeli so ga z veliko navdušenostjo; ekspr. dvorano je zajel vihar navdušenosti ♪
  11.      navelíčati se  -am se dov. (ȋ) 1. prenehati imeti, občutiti kot zanimivo a) osebo: take družbe se je kmalu naveličal; vsi so se ga že naveličali / ekspr.: naveličala se je svojega fanta ne ljubi ga več; se te žena še ni naveličala b) stvar, predmet: naveličala se je čevljev z visokimi petami; te obleke ne maram več, ker sem se je naveličal / jabolk, mesa se je že naveličal c) lastnost, značilnost: takšne lepote se človek ne naveliča / naveličal sem se njene dobrote, trme 2. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom izraža odpor osebka, da se dejanje nadaljuje: naveličati se čakanja, dela, vožnje; otroci so se že naveličali igre; naveličal se je odgovarjati strankam, poslušati radio / naveličal se je življenja v mestu / naveličal se je, da bi vsak dan razlagal isto stvar / brala je, dokler se ni naveličala dokler je hotela, želela navelíčan -a -o 1. deležnik od naveličati se: naveličan sem čakanja; so že naveličani dela; naveličan sem tega enoličnega življenja 2. nav. ekspr. ki je brez volje, zanimanja: naveličan človek; tako naveličane ženske še nisem srečal; fant je do grla naveličan / vanj so strmeli sami naveličani obrazi / spregovoril je z naveličanim glasom ♪
  12.      navídezen  -zna -o prid. (ȋ) ki je po videzu, na zunaj tak kot pravi, resničen: navidezen mir, poraz; navidezna gotovost, harmonija / navidezna prijaznost nepristna / navidezen napad; navidezna smrt // ki v resnici ni tak, kot se kaže: navidezna velikost predmeta; njegova moč je samo navidezna // ki v resnici ne obstaja: navidezna pot sonca okoli zemlje ◊ bot. navidezni cvet enemu samemu cvetu podobno socvetje; navidezni list listu podoben ploščat poganjek; fiz. navidezna slika slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov navídezno prisl.: navidezno se premikati; navidezno brezpomembna kretnja; navidezno začuden, zadovoljen ♪
  13.      navzèm  -éma m (ȅ ẹ́) glagolnik od navzeti se: navzem duha ♪
  14.      navzémati se  -am se nedov. (ẹ̑) z rodilnikom prihajati v stanje, ko postane osebek bogatejši za kako lastnost: živila se ob neustreznem skladiščenju rada navzemajo neprijetnih vonjev / navzemati se globokih čustev; tam so se navzemali tujega duha; tudi on se je navzemal njihove razburjenosti navzémati knjiž. postajati bogatejši za kako lastnost; dobivati: stvar navzema novo obliko / njegova bolezen navzema trajen značaj ♪
  15.      navzéti se  -vzámem se dov., navzêmi se navzemíte se; navzél se; nam. navzét se in navzèt se (ẹ́ á) z rodilnikom priti v stanje, ko postane osebek bogatejši za kako lastnost: les se je navzel vlage; mleko se je navzelo neprijetnega duha / voda se navzame različnih soli / navzeti se delavnosti, kljubovalnosti, novih nazorov; prijatelji so se navzeli njegovega mišljenja; kmalu so se navzeli njene dobre volje navzéti knjiž. postati bogatejši za kako lastnost; dobiti: načrt je navzel konkretno obliko / njene oči so navzele dobrohoten videz ♪
  16.      navzkrížje  -a s (ȋ) nav. ekspr. neskladje, nesoglasje: navzkrižja med strankama se povečujejo; družbena, politična navzkrižja; navzkrižje interesov, mnenj; navzkrižja v vzgoji / med njima prihaja do navzkrižij prepirov, sporov; s starši je prišel v navzkrižje ♪
  17.      navzkrížnost  -i ž (ȋ) značilnost navzkrižnega: navzkrižnost mnenj / razdor med njima je v zvezi z navzkrižnostjo njunih let / ekspr. v tej družini prihaja pogosto do navzkrižnosti prepirov, sporov ♪
  18.      navznóter  [tǝr] prisl. (ọ̄) izraža gibanje ali usmerjenost na notranjo stran, ant. navzven: obračati kolena navzven in navznoter; okna se odpirajo navznoter; listi z navznoter zavihanimi robovi // knjiž. izraža usmerjenost v človekov notranji svet: obrniti pogled navznoter; navznoter usmerjene narave ♪
  19.      nazadováti  -újem nedov. (á ȗ) prehajati z višje stopnje na nižjo a) glede na kakovost, pozitivne lastnosti: kmetijstvo je takrat nazadovalo / gospodarsko, kulturno nazadovati / učenci v znanju nazadujejo b) glede na količino, intenzivnost: obisk gledališča nazaduje; prebivalstvo v hribovskih predelih številčno nazaduje ♪
  20.      nažgáti  -žgèm dov., nažgál (á ȅ) 1. prižgati: nažgati cigareto; nažgali so sveče / nažgati pisane lampijone 2. nar. severovzhodno s kuhanjem priti do določene količine česa, navadno žganja: popili so vse žganje, ki so ga nažgali doma 3. ekspr. natepsti, pretepsti: bal se je, da ga oče ne bi nažgal; nažgati koga s palico / pog. nažgati sovražnika premagati ♪
  21.      nè  prisl., neposredno pred osebno glagolsko obliko ne (ȅ) I. 1. s povedkom zanika glagolsko dejanje: ne grem; ne bodo ga ujeli; ne vem; ekspr. take priložnosti nisem in ne bom imel več / o tem bi rajši ne govoril; ne bi ga rad srečal / pri zanikanih zaimkih in prislovih se nikalnica pred glagolom ponovi: nič ne pomaga tajiti; nas ne vpraša nihče; iz njega ne bo nikoli nič; nikoli več ga ne srečam / v zanikanem stavku je predmet neposredno prehodnega glagola v rodilniku: sosedovi še nimajo avtomobila; tu ne prodajajo zelenjave / nedoločnikov predmet je a) v rodilniku, če je povedek glagol nepolnega pomena: noče prodati posestva; ne mara delati nadlege; ne morem dobiti zveze; ne sme kaznovati otrok b) v rodilniku ali tožilniku, če je povedek glagol s polnim pomenom: ne bojim se povedati resnice in resnico / če je predmet pred zanikanim povedkom, je pogostejša raba rodilnika tega dela ne mislim prevzeti c) v tožilniku, če je nedoločnik v stavku osebek: ni naša naloga iskati krivce; napako obsojati ni težko / kadar izraža zanikani glagol biti nenavzočnost osebka v stvarnosti, je ta v rodilniku: očeta ni doma; danes me ne bo na večerjo; ekspr. vrnitve k staremu ni in ne more biti / tožilnik mere ostane tudi za zanikanim povedkom: ne meri niti dva metra; še eno leto ni vzdržal / ne upoštevaje dejstva; ne daleč od hiše nedaleč // z velelnim naklonom izraža prepoved: ne bodite malomarni; ne hodi po sredi ceste / v zanikanem velelniku se rabi nedovršnik namesto dovršnika tudi za enkratno prepoved zdaj ne hodi na sonce / raba peša od njega ne jemlji ničesar ne vzemi ničesar / pog., z nedoločnikom: le ne obupati; ne me strašiti // v zvezi z naj izraža omiljeno prepoved ali željo, da se kaj ne zgodi: naj se ne prenagli / oče želi, naj ne bi začeli, dokler sam ne pride 2. z drugim stavčnim členom izraža nasprotje, izključevanje: popustiti mora on, ne ona; ne meni, tebi bo žal; ti mikrobi povzročajo drugačno, ne alkoholno vrenje / vrnil se je še ne deset minut potem / to je izjema, ne pravilo / elipt. pametno ali ne, tako bom naredil 3. ekspr. poudarja nasprotni pomen: vaš otrok ni neumen, samo učiti se noče; ni slabo, kar si naredil / ne dosti vredno blago; ne nazadnje sem tudi jaz tukaj; obhajale so ga ne preveč prijetne misli; hitro ukrepa, pa ne nespametno zelo pametno 4. ekspr. izraža popravek: bil je nekakšen upravnik, ne upravnik, kdove kaj je bil; ura je pol devetih, ne, že skoraj devet / lahko spet prideš, samo ne jutri // izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: on mi je bil prijatelj, ne, oče; ne enkrat, desetkrat sem ti razložil 5. v vprašalnih stavkih izraža domnevo, ugibanje: ali ni tisti mož tvoj stric; pog. ga ne bi kozarček / recite, ali ne bi hoteli sodelovati; ekspr. pa reci, če ni lep // ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo bi se ne jezil; ali vam nisem rekel, da se nanj ne zanašajte; kaj bi ne vedel, saj že vsi govorijo o tem / elipt. poznaš ga, kaj bi ga ne; saj še ni ura osem. O, kako da ne / si zadovoljen? Kako da ne da, seveda // ekspr. izraža ukaz, grajo: presneti otrok, ali ne boš jedel; kaj te ni sram, da se potepaš; ali ne boš tiho // ekspr. izraža nejevoljo, presenečenje: kaj še nisi napisal naloge; ravno sem hotel na sprehod, kaj ti ne pride obisk // elipt. izraža pričakovanje pritrditve: lepa stvar, ne; zdaj gremo pa domov, ali ne; to se ti je samo zareklo, ne res / pa ne, da iščeš mene menda iščeš mene ll. elipt. 1. izraža zanikanje, zavrnitev, ant. da: si ti poklical? Ne; ali je knjiga tvoja? Ne, izposojena; si že truden? Še ne / ekspr., okrepljen: ali se ga kaj bojiš? Prav nič ne; nikakor ne, res ne, še malo ne / ekspr., s povzetjem: ne hodi tja, nikar ne; ne bom več pil, jaz že ne; ne vdamo se, za ves svet ne / ekspr., s povzetjem na začetku: ne, tega ne verjamem; oh ne, saj ni res 2. zanika trditev prejšnjega stavka: on zna govoriti, ti pa ne; še danes bo dež. Upam, da ne // ekspr. zanika ves stavek: moral bi delati, ne pa, da pohajaš; tega pa ne, da bi pomagal, še nagaja / ne, da ne bi hotel priti, ampak ne more III. 1. ekspr., kot dodatna nikalnica krepi zanikanje s poudarjenim izključevanjem: ne popusti tudi za las ne / ne dam mu ne dinarja; ne kaplje ni polil; ne za hip se ni pomišljal; on ni ne mlad in tudi ne zdrav / o tem se mu še sanja ne niti ne sanja / pog.: ni ne bolan; ne laže pa ne 2. kot pleonastična nikalnica, v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje osebne prizadetosti: ne maram ga v hišo, da mi nazadnje še česa ne ukrade; boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl / malo je manjkalo, da ga ni povozil skoraj bi ga (bil) povozil / počakal bom, dokler ne pride tako dolgo, da pride // v zvezi razen če ne izraža izvzemanje: gremo v hribe, razen če se ne bojiš; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli IV. v vezniški rabi 1. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo, ne le — ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: ni le svetoval, ampak tudi pomagal / če je nikalnica pred povedkom in ločena od samo, le, se rabi tožilnik ali rodilnik: ne prodaja samo hišo ali hiše, ampak tudi vrt; nima samo brate ali bratov, temveč tudi sestre / če se nikalnica ne nanaša na povedek, se rabi samo tožilnik ljubi ne le delo, ampak tudi razvedrilo 2. v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi potrkal / predmet je v tožilniku odšel je, ne da bi bil spregovoril besedico 3. za izvzemanje a) v zvezi ne (drug) kakor: na hribu ni drugega kakor trnje / nič ni lepšega kakor zvestoba b) elipt., v zvezi če ne: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; naletel je, če že ne na odpor, pa vsaj na zaničevanje / kaj sem hotel drugega, če ne molčati; ekspr. kdo drug, če ne on, bi si to upal samo on / stalo bo tisočak, če ne več / se bo že premislil. Pa če se ne 4. elipt., v zvezi če ne za izražanje grožnje: pridno se úči, če ne ...; tiho, če ne ... V. v medmetni rabi izraža začudenje, presenečenje: ne, to je pa res imenitno; ne, da je kaj takega sploh mogoče; ne, kaj vse ti ne veš; ne, se je začudil ● ekspr. fant, ne bodi len, zgrabi za palico in zamahne brez obotavljanja, urno; ekspr. ne bodi, ne bodi, kdo ti bo verjel izraža začudenje, zavrnitev; ekspr. da te ni sram izraža začudenje, ogorčenje; ekspr. take zime pa še ne izraža močno začudenje; ekspr. lep ali ne, meni je všeč tak, kot je; sprašujete, ali se strinjam: da in ne delno se strinjam, delno pa ne; ekspr. vsi mu prigovarjajo, on pa ne in ne se trdovratno upira, noče; ekspr. če ne, pa ne izraža sprijaznjenje z nastalim položajem; ekspr. zaradi nje ti bo večkrat žal kot ne ti bo gotovo pogosto žal; elipt. hvala! Ni za kaj izraža vljudnostni odgovor pri zahvali; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva; ekspr. le tega ne izraža svarilo, prepoved; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. da mi ne hodiš po travi izraža prepoved; ekspr. ne more pa ne more verjeti poudarja zanikanje; ekspr. da se je oženil? Kaj ne poveš izraža začudenje, presenečenje; ekspr. kaj vse ne pride na dan izraža začudenje, presenečenje; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve; ves dan sem dobre volje. Ne bi rekla zdi se mi, da nisi; pog. če se je vrnil? Ne da bi (jaz) vedel mogoče, ne vem; ekspr. verjemi ali ne, tako je bilo izraža odločno trditev; ekspr. ali me misliš tudi ti zapustiti? Veš da ne izraža odločno zanikanje, zavrnitev; sam.: omahovati med da in ne; odgovarja na kratko z da in ne; odločen ne; ekspr. izreči svoj ne odkloniti; prim. bi, biti, hoteti, imeti ♪
  22.      nebésen  -sna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na nebo 1: nebesna sinjina; nebesno prostranstvo / sonce, planeti in druga nebesna telesa / nebesni obok / glavne nebesne strani ♦ astr. nebesni ekvator umišljen krog, ki deli nebesno kroglo na severno in južno polovico; severni nebesni tečaj približno 1° od zvezde Severnice ležeča točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; nebesna krogla umišljena krogla, na kateri so nebesna telesa; nebesna mehanika veda o gibanju nebesnih teles nebésno prisl.: nebesno modra barva svetlo modra ♪
  23.      nebó  -á s (ọ̑) 1. navidezno usločena ploskev nad obzorjem: nebo je jasno; nebo žari; ekspr. nebo visi nizko nad hišami; oblaki pokrivajo nebo; zvezda je padla z neba; dim se dviga proti nebu; gledal je v nebo, kakšno bo vreme; sonce je že visoko na nebu; modro, sinje, visoko nebo; nočno, zvezdno nebo / opazovati nebo s teleskopom; južno, polarno nebo; strani neba / obok neba // publ. zračni prostor nad določenim ozemljem: lovci so očistili nebo sovražnih letal; jugoslovansko nebo 2. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa: pekel in nebo / priti v nebo / ekspr. prositi nebo za milost Boga 3. publ., s prilastkom področje kake dejavnosti: politično nebo te države se je zvedrilo / z oslabljenim pomenom uveljaviti se na filmskem nebu pri filmu 4. streha iz dragocene tkanine: postelja, prestol z nebom / nositi nebo (pri procesiji) 5. pregrada med ustno in nosno votlino iz mehkega tkiva in kosti: pritisniti jezik na nebo; gnojno, vneto nebo 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do neba, v nebo zelo visoko: gore se dvigajo, kipijo do neba, v nebo / prešerni vriski so se razlegali do neba // izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: gorje kipi do neba / ta zločin kriči v nebo; to je v nebo vpijoča krivica / hvaliti, povzdigovati koga do neba ● vznes. nebo je blagoslovilo njun zakon imela sta dosti otrok; njun zakon je bil srečen; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; ekspr. spati pod milim nebom na prostem; ekspr. gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče; ekspr. umreti pod tujim nebom v tujini; pojavil se je, kakor bi padel z neba nepričakovano, nenadoma; nihče ne pade učen z neba vsak si mora pridobiti znanje z učenjem, trudom ◊ anat. mehko, trdo nebo ♪
  24.      nedélja  -e ž (ẹ́) sedmi dan v tednu, namenjen zlasti oddihu: jutri bo nedelja; ob nedeljah in praznikih je odhajal v planine; proslava bo v nedeljo, 9. februarja; v nedeljo zjutraj bom odšel na pot; vsako nedeljo pride na obisk; zadnja nedelja v mesecu / danes je lepa sončna nedelja // ekspr. dan, ki je po čem tak kot nedelja: doma je bil zanj vsak dan nedelja ● nar. lepa nedelja žegnanje, proščenje; star. sedem nedelj star otrok tednov; ni vsak dan nedelja človek (pri delu) nima vedno uspeha; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka ◊ etn. Martinova nedelja nedelja 11. novembra ali prva po njem; pustna ali debela nedelja nedelja pred pustnim torkom; rel. bela nedelja prva nedelja po veliki noči; cvetna nedelja zadnja nedelja pred veliko nočjo ♪
  25.      nèdojéden  -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ni dojeden, ni pojeden: nedojeden kos kruha; nedojedeno jabolko ♪

   3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426 3.451 3.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA