Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

grad (851-875)


  1.      mrhovíšče  -a s (í) 1. prostor za zakopavanje živalskih trupel; živalsko grobišče: ograditi mrhovišče 2. lov. prostor, na katerega se daje mrhovina ali meso ubitih živali za vabo zverem: iti čakat medveda na mrhovišče ♪
  2.      mŕtev  -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva // v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela / grel si je mrtve roke otrple, premrle // knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju 3. ki je, obstaja brez a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih // ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled // ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba // bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več / odstavljeni voditelj je politično mrtev // ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki // neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava // nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu ● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan ◊ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo ♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo ♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel ♪
  3.      nabijáč  -a m (á) 1. grad. priprava za nabijanje, zbijanje zemlje, betona: nabijati beton z nabijačem / ročni, strojni nabijač 2. knjiž. nabojnik: skrbno je pregledal zapirač in nabijač 3. kdor kaj nabija: nabijač obročev ♪
  4.      načêlo  -a s (é) 1. kar kdo sprejme, določi za usmerjanje svojega ravnanja, mišljenja: poštenost je njegovo osnovno načelo; držati se, odstopati od svojih načel; ravnati po etičnih načelih; jasna, trdna načela; stroga moralna, vzgojna načela; načelo razumljivosti / knjiž., ekspr. njegovo načelo je: uspeti za vsako ceno življenjsko vodilo, geslo / načelo javnosti; kapitalistična družba temelji na načelu lastništva / publ., z oslabljenim pomenom razvrstiti podatke po kronološkem načelu kronološko // nav. mn. kar se sprejme kot osnova, vodilo za opravljanje kakega dela, delovanja: uveljavljati načela samoupravljanja; biti v skladu s slovarskimi načeli; načela za nagrajevanje / društvena načela pravila 2. navadno s prilastkom kar bistveno določa, označuje celoto in elemente kakega nazora, vede, sistema: humanistična, krščanska, marksistična, politična načela; pri analizi je uporabljal matematična, statistična načela; ustavna načela; objektivnost, preverljivost in druga načela pozitivizma / načela logike; sistem načel 3. v prislovni rabi, v zvezi v načelu poudarja bistveno, osnovno, neglede na posameznosti, podrobnosti: predlog so v načelu sprejeli, o podrobnostih pa bodo razpravljali pozneje; v načelu se strinjam s teboj / v načelu so vsi enakopravni, v resnici pa je marsikaj drugače teoretično, nasploh; ekspr. to je že v načelu zgrešeno v začetku, v osnovi ● knjiž. ima čudna načela o poštenosti mišljenje, naziranje; ekspr. on je mož načel ravna v skladu s svojim nazorom, prepričanjem, neglede na trenutne razmere, koristi ◊ ekon. ekonomsko načelo načelo, da se z najmanjšimi sredstvi doseže določen uspeh ali z določenimi sredstvi najboljši uspeh; načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; filoz. načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; načelo vzročnosti po katerem ima vsak pojav določen vzrok; jur. inkvizicijsko načelo po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti; voliti odbornike po načelu delegacije po delegatskem volilnem sistemu; polit. načelo enotnosti oblasti po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih ♪
  5.      načín  -a m (ȋ) 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj; izpopolniti način dela, raziskovanja, zdravljenja; prizadeval si je najti način, da bi ga pregovoril; igralci so nasprotnemu moštvu vsilili svoj način igre / od načina sedenja je odvisen pravilen razvoj hrbtenice; hoja je eden od načinov gibanja / analitični, znanstveni način mišljenja; uvajati industrijski način gradnje; kapitalistični način proizvodnje; ročni, strojni način izdelave / evropski, ameriški, nomadski način življenja / knjiž. oboje je pomembno, vsebina in način oblika / publ. slikati v realističnem načinu slogu / z oslabljenim pomenom: raziskovati način delitve celic; spoznal ga je po načinu govorjenja / v prislovni rabi: pripraviti jed na drug, drugačen način; delati kaj na enak način kot drugi; bomo že uredili na kak način kako; zaslužiti na lahek način; dogodek je opisoval na miren, stvaren način; bojevali so se na partizanski način po partizansko; zadevo lahko rešimo na več načinov 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na noben način poudarja a) zanikano trditev, ugotovitev: na noben način ni slab človek; na noben način noče iti z nami; na noben način ne morem razumeti, zakaj sta se razšla / tega ti ne dovolim, na noben način ne b) prepričanost o čem: ne vem, koliko hoče za hišo, toda na noben način ne malo / ne more biti doma, na noben način ne, saj sem ga pravkar srečal v mestu // v zvezi na vsak način poudarja a) zahtevo, željo: na vsak način hočejo, da grem z njimi / delo je treba končati do roka, na vsak način b) prepričanost o čem: na vsak način je nekaj narobe, ko tako tekajo in kričijo; tega denarja je parcela na vsak način vredna ● pog., ekspr. to ni (noben) način tako se ne dela, ne ravna; ekspr. to je edini način, da se rešimo samo tako se lahko rešimo; ekspr. na svoj način ima prav če gleda na stvar s svojega stališča, glede na svoje razmere; ekspr. na ta način ne bo nikoli končal študija če bo tako malo študiral; ekspr. na vse (mogoče in nemogoče) načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo ◊ gastr. špageti na milanski način špageti z milansko omako; lingv. (glagolski) način slovnična kategorija za izražanje odnosa govorečega do glagolskega dejanja, stanja; trpni, tvorni način; prislovno določilo načina; muz. tonovski način razporeditev tonov v skladbi v intervalih, značilnih za določen tip lestvice; durov, molov tonovski način ♪
  6.      načŕt  -a m (ȓ) 1. kar vnaprej določa način, kraj, čas, da bi se kako dejanje uspešno izvedlo: načrt se je uresničil; držati se načrta; delati, imeti, narediti načrt; dokončen, neizvedljiv, podroben načrt; načrt za beg, potovanje; ima pripombe k načrtu / dolgoročni, kratkoročni gospodarski načrt; finančni načrt / delo poteka po načrtu; zmedel se je, ker to ni bilo v načrtu // kar vnaprej določa, koliko dela mora biti v določenem času opravljenega: doseči, izpolniti načrt; preseči proizvodni načrt za deset odstotkov / letni, tedenski načrt 2. nav. mn. kar kdo namerava, želi narediti, uresničiti: ima daljnosežne, velike načrte; ekspr. kuje nove načrte za prihodnost / ekspr. njegov življenjski načrt je, da postane zdravnik 3. osnutek, predlog: predložiti načrt v razpravo; načrt ustave, zakona / objavili so načrt njegovega nedokončanega romana / repertoarni načrt 4. grafični prikaz kakega objekta, področja: izdelati, izrisati, kopirati, risati načrt; načrt narisa, tlorisa; načrt za hišo, stroj / gradbeni, montažni načrt; načrt v merilu 1 : 200 / kupiti načrt mesta zemljevid ● kakšne načrte imate za nedeljo kako jo nameravate preživeti; ekspr. očetova smrt mu je prekrižala načrte povzročila, da jih ni mogel uresničiti; ekspr. še marsikaj ima v načrtu misli, namerava narediti; ekspr. s sinom je imel velike načrte upal, pričakoval je, da bo dosegel pomemben položaj, uspeh; ekspr. sami načrti so ga kar naprej dela načrte, uresniči jih pa ne; ekspr. to je človek brez načrtov nič ne misli na prihodnost ◊ arhit. glavni načrt navadno v večjem merilu, ki natančno podaja videz in ceno gradbenega objekta; idejni načrt navadno v manjšem merilu, ki približno podaja videz in ceno gradbenega objekta; situacijski načrt ki prikazuje položaj gradbenega objekta glede na druge objekte, meje parcele; geod. katastrski načrt načrt zemljišč na določenem območju z mejami, znaki za kulture in parcelnimi številkami; šol. učni načrt ki za učne predmete šol določene stopnje predpisuje, določa vsebino, obseg učne snovi; urb. urbanistični načrt ki splošno, okvirno določa zazidalne in proste površine večjega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo; zazidalni načrt ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo ♪
  7.      načrtoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor zasnuje, izdela načrt za kak objekt, področje: načrtovalci avtocest, mest; načrtovalec zgradbe projektant / načrtovalci in tehnični risarji / urbanistični načrtovalec // publ. kdor vnaprej razmišlja o čem in predlaga, določa ustrezne ukrepe: načrtovalec zunanje politike / načrtovalec proizvodnje / načrtovalec prihodnosti ♪
  8.      nad  predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka nád- (ȃ) 1. za izražanje premikanja k zgornji strani česa, ne da bi nastal neposreden dotik, ali dosege takega položaja: nad naše kraje doteka hladen zrak; balon se je dvignil nad oblake; skloniti se nad otroka / obesek za nad vrata / zavihati rokave do nad komolca; pren. hotel se je vzdigniti nad druge; nesreča pride nadme 2. za izražanje premikanja, usmerjenosti s sovražnim namenom: iti z gorjačo nad koga; iti nad petelina; planiti nad sovražnika; elipt. ne upa se nadenj 3. za izražanje presežene mere: plačati je moral nad tri tisoč dinarjev; tehta nad sto kilogramov; gore, visoke nad dva tisoč metrov / star nad trideset let; čakati nad dve uri // ekspr. za izražanje visoke stopnje: ni ga hinavca nad njega II. z orodnikom 1. za izražanje položaja na zgornji strani česa, ne da bi obstajal neposreden dotik: letalo kroži nad mestom; sklanjati se nad načrti; nad Slovenijo je visok zračni pritisk // za izražanje višjega položaja v bližini česa: obrvni lok nad očmi; noga nad kolenom / voda nad jezom; tik nad studencem / Šentvid nad Ljubljano; pren. stati visoko nad strankarskimi prepiri // za izražanje nadrejenosti: gospodovati, vladati nad kom; imeti predstojnike nad seboj; poveljstvo nad četo / zmaga nad fašizmom; pren. grad gospoduje nad dolino 2. za izražanje presežene mere: proizvodnja je nad republiškim povprečjem; prodaja se nad resnično vrednostjo // ekspr. za izražanje visoke stopnje: skopuh nad skopuhi 3. za izražanje področja (duševne) dejavnosti: zmotiti se nad prijateljem; maščevati se nad sovražnikom; zamisliti se nad vsebino romana; pregled nad položajem / rohneti, vpiti nad kom 4. za izražanje vzroka za čustveno stanje: jokati, vzdihovati nad kom; uživati nad nesrečo bližnjega; zgražati se nad nedostojnim početjem; veselje nad dogodkom; razočaranje nad kom ● ekspr. pameten nad svoja leta bolj, kakor bi se pričakovalo glede na njegovo starost; pog. zmerom je nad menoj me nadleguje s svojimi predlogi, zahtevami; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. čast domovine mu je nad vse bolj pomembna kot vse drugo; prim. nadvse ♪
  9.      nadaljeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj nadaljuje: nadaljevalec gradnje / nadaljevalec romantične smeri, tradicije ♪
  10.      nadaljevánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od nadaljevati: a) nadaljevanje dela bo možno čez pet mesecev; nadaljevanje gradnje bo zelo drago / publ. v nadaljevanju prvenstva so samo še enkrat izgubili tekmo b) odločili so se za nadaljevanje boja, postopka / kritizirati nadaljevanje starih metod c) stric mu je omogočil nadaljevanje šolanja / rokoko je nadaljevanje baroka č) napovedujejo nadaljevanje lepega vremena / ugotoviti nadaljevanje gozda proti severu 2. del teksta po določenem delu iste celote, ki je objavljan v časopisu, reviji od določene številke dalje: nadaljevanje se konča na najbolj napetem mestu; brati nadaljevanje; drugo, tretje nadaljevanje / izhajati, objavljati v nadaljevanjih; film v petih nadaljevanjih / roman v nadaljevanjih / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta: nadaljevanje sledi; nadaljevanje v prihodnji številki // del govorjenega, pisanega teksta po določenem delu iste celote sploh: napisati, poslušati nadaljevanje; iz nadaljevanja je razvidno, da so se odločili pravilno; publ. v nadaljevanju je govornik analiziral novi položaj / nadaljevanje s prve, prejšnje strani ♪
  11.      nadaríti  -ím dov., nadáril (ȋ í) zastar. obdariti, nagraditi: cesar ga je nadaril s konjem / narava ga je bogato nadarila s talenti ♪
  12.      nadhòd  -óda m (ȍ ọ́) mostu podoben objekt za prehod pešcev nad cesto, železniško progo: zgraditi nadhod nad avtocesto; nadhodi in podhodi ♪
  13.      nàdkróvje  -a s (ȁ-ọ̑) navt. del ladje nad (glavnim) krovom; nadgradnja: stene nadkrovja so bile uničene ♪
  14.      nàdpalúbje  in nàdpálubje -a s (ȁ-ȗ; ȁ-ȃ) navt. del ladje nad (glavnim) krovom; nadgradnja: izstrelek je uničil del nadpalubja ♪
  15.      nadstréšek  -ška m (ẹ̑) streha nad kakim delom stavbe ali pred njim, navadno manjša: postaviti, zgraditi nadstrešek; stati pod nadstreškom; lesen, železen nadstrešek / balkonski, vhodni nadstrešek // redko streha nad čim sploh: krmišče je pokrito z nadstreškom; nadstrešek nad kipom ♪
  16.      nadstréšje  -a s (ẹ̑) knjiž. 1. del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe; napušč: hiša ima slamnato streho s širokim nadstrešjem / zložiti deske pod nadstrešje 2. redko streha, ostrešje: zgraditi nadstrešje nad zidovi / nadstrešje nad parkirnim prostorom ♪
  17.      nadstréšnica  -e ž (ẹ̑) grad. na vse strani odprt prostor s streho na opornikih, nosilcih: graditi, postaviti nadstrešnico; zastekliti nadstrešnico / nadstrešnica za kolesa, mopede ♪
  18.      nadvòz  -ôza m (ȍ ó) mostu podoben objekt za prehod vozil nad cesto, železniško progo: graditi nadvoze in podvoze; čakal ga je pod železniškim nadvozom / ustavili so se na širokem nadvozu pred tovarno ♪
  19.      nadzídek  -dka m (ȋ) 1. zgoraj dodan del zidu, zlasti za okras: plezati na nadzidke; grad z zobčastimi nadzidki 2. izboklina na zidu; strešica, polička: golobi so posedali na nadzidkih; vrata z nadzidkom v slogu Ludovika XIV.; pren., ekspr. modre oči pod nadzidkom tankih obrvi 3. pozneje dograjen zgornji del stavbe: z nadzidkom bi pridobil precej prostora ♪
  20.      nagájati  tudi nagajáti -am, tudi nagájati -am nedov. (á á á; á) 1. povzročati neprijetnosti, nevšečnosti, navadno za šalo: nagajati med poukom; nagajati z ropotanjem, ščipanjem / otroci radi nagajajo / nav. ekspr.: nagajali so mu, da je prišel prepozno; nagajajo mu s sosedovo hčerko šalijo se, ker jo ima rad, ker ga ima rada // ekspr. ovirati koga pri uresničevanju njegovih načrtov, zahtev: občina mu nagaja; rad bi gradil, pa mu nagaja sosed; nagajati z neutemeljenimi pritožbami / dež, vreme jim nagaja 2. ekspr. biti v stanju, položaju, ki ne omogoča pravilnega, normalnega opravljanja določene naloge: dovodna cev večkrat nagaja; stroji so nagajali, vendar so jih kmalu popravili / elektrika, vžig nagaja / oči, živci mu nagajajo ● ekspr. zadnje čase mu zdravje nagaja ni več popolnoma zdrav ♪
  21.      nagornják  -a m (á) 1. nar. vzhodno lastnik vinograda, vinogradnik: bil je sin nagornjaka 2. zgod., v fevdalizmu zakupnik vinograda po gorskem pravu ♪
  22.      nagóvor  -a m (ọ̑) beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči nagovor; nagovor v angleščini / vljudnostni nagovor; kolega, tovariš in drugi nagovori // govor, navadno krajši, v katerem govornik pozdravi navzoče: nagovoru so sledile zdravice; v zaključnem nagovoru ob razglasitvi nagrad je poudaril izvirnost nagrajenih del ♪
  23.      nagrajênec  -nca m (é) kdor dobi nagrado: čestitati nagrajencu; razglasiti nagrajence / nagrajenci natečaja, tekmovanja / Nobelov, Prešernov nagrajenec / ta film je letošnji nagrajenec ♪
  24.      nagrajênka  -e ž (é) ženska, ki dobi nagrado: čestitati nagrajenki / Nobelova nagrajenka za literaturo ♪
  25.      nagrajeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagrajevati najboljše umetnike, znanstvenike / nagrajevati filme, knjige / nagrajevati z visokimi nagradami / ekspr. nagrajevati s ploskanjem // dajati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagrajevati kupce / nagrajevati pravilne odgovore, rešitve / nagrajevati z izleti 2. dajati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagrajevati funkcionarje, poslance / publ. nagrajevati po učinku plačevati nagrajeván -a -o: to delo ni primerno nagrajevano ♪

   726 751 776 801 826 851 876 901 926 951  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA