Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gr (3.826-3.850)


  1.      gostíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od gostitelj: gostiteljica je prinesla še slaščice / publ. država gostiteljica država, ki skliče, pripravi kako konferenco, kongres ♪
  2.      gostolístnat  -a -o prid. (ȋ) star. gostolisten: obtičala sva v gostolistnatem grmovju ♪
  3.      gostováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. javno nastopati izven kraja stalnega udejstvovanja: danes gostuje mariborska drama; v glavni vlogi bo gostovala slavna pevka; včeraj so gostovali grški teniški reprezentanti 2. biti nastanjen v tujih, najetih prostorih: učiteljišče gostuje v gimnaziji / gostuje v leseni bajti je gostač 3. biti, muditi se pri kom kot gost: večkrat gostuje pri njih; stric je precej časa gostoval pri nas 4. zastar. gostiti2: več dni že gostuje prijatelje ♪
  4.      góšča  -e ž (ọ́) 1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: plazil se je skozi goščo; skrivali so se po gozdovih in goščah // gosto grmovje in drevje: lomastil je po gošči; z goščo porasle strmine // mlad, nerazredčen gozd: začel je trebiti goščo; bukova gošča 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: pod hišo je bila gošča najrazličnejših sadnih dreves; v daljavi je žarela gošča ribiških luči; obdala ga je gošča sabelj 3. kar je gostega, navadno v tekočini: gošča se je usedla na dno; gošča v kavi // ekspr. gosta tekočina: žabe so pljusnile v smrdljivo goščo 4. nar. gorenjsko gozd: na obeh straneh ceste je bila gošča ∙ nar. gorenjsko oče je bil dve leti v gošči pri partizanih ♪
  5.      goščáva  -e ž (ȃ) 1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: težko se je prebijal skozi goščavo; skril se je v goščavo nad potjo // gosto grmovje ali drevje: z goščavo porasel svet / ekspr. vrt je taka goščava, da ga bo težko očistil / goščava in pušča 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: goščava dreves, stebel; pren. goščava perečih vprašanj 3. ekspr. gostost: grozdje se zaradi prevelike goščave trt ni lepo razvilo 4. redko kar je gostega, navadno v tekočini; gošča: v steklenici je ostala sama goščava ♪
  6.      govnáški  -a -o prid. (á) nanašajoč se na govnače: govnaško ritje po blatu / ekspr. pripovedoval je govnaške šale robate, grde ♪
  7.      góvor  -a m (ọ̑) 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik ∙ iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.« 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj ◊ lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki ♪
  8.      govôrec  in govórec -rca m (ó; ọ̑) 1. kdor govori, pripoveduje: v pogovoru sta bila oba govorca zelo glasna; ozrl se je po glasnem govorcu v gruči / glavni junak romana je govorec avtorjevih idej glasnik, posrednik // kdor izraža, posreduje določeno besedilo z govorjenjem: ta drama zahteva zlasti govorce; vodja programa je dober govorec 2. kdor zna spretno govoriti, pripovedovati: bil je strasten govorec, nikomur ni pustil do besede; če bi izbrali boljšega govorca, bi jih prepričal; duhovit govorec // redko kdor neposredno podaja v javnosti sestavek o kaki stvari; govornik: strmela je v slavnega govorca ♪
  9.      góvoren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj; njegova govorna napaka se da odpraviti; človekova govorna sposobnost; bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje; govorno in pisno sporazumevanje / igralci imajo veliko govorno kulturo; človekove govorne zmožnosti / govorni organi ◊ ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem ♪
  10.      govoríti  -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ȋ í) 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali / ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil ● fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten ♪
  11.      govórstvo  -a s (ọ̑) knjiž. govorništvo: zgrajen je po pravilih klasičnega govorstva ♪
  12.      gózden  in gôzden -dna -o prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na gozd: gozdni obronek; gozdna jasa, poseka, pot / gozdna cesta cesta, zgrajena predvsem za odvoz lesa / zaščitni gozdni pasovi; velike gozdne površine / gozdni pridelki, sadeži, škodljivci; gozdne jagode; gozdna ptica, rastlina, žival; gozdno drevo / gozdni čuvaj, delavec; gozdni sklad; gozdna uprava; gozdno gospodarstvo / gozdni park gozd, urejen za park / gozdni prirastek; gozdna drevesnica drevesnica za sadike gozdnih dreves; gozdna žaga žaga z dolgim, širokim listom in ročajema na obeh koncih ◊ bot. divji gozdni koren visoka rastlina s pernato razrezanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v kobulih, Angelica silvestris; gozdne kresnice visoka trajnica vlažnih gozdov z belkastimi cveti v sestavljenih grozdih; kresničevje; čeb. gozdni med med temne barve iz mane na drevju, zlasti iglastem; etn. gozdni mož divji mož; geogr. zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozdna stepa področje, kjer se mešata gozd in stepa; zool. gozdni jereb rjavkasta gozdna ptica s čokatim telesom, Tetrastes bonasia; gozdni lazar; gozdna miš ♪
  13.      gozdnár  -ja m (á) zastar. gozdar: bil je gozdnar majhne graščine ♪
  14.      góž  -a m (ọ̄) velika nestrupena kača: gož se je grel na skali ♪
  15.      gúba  -e ž, im., tož. mn. in dv. stil. gubé (ú) 1. kar nastane pri mečkanju tkanine, papirja: na krilu so se ji naredile gube; zlikati gube na rokavu / na hrbtu se mu na suknjiču delajo gube // kar nastane pri namernem zapognjenju tkanine: krilo z gubami; obleka z dvema globokima gubama / bogate gube zavese / zalikana guba / guba pri hlačah rob 2. gubi podobna zareza, zlasti na obrazu: na čelu se mu delajo gube; ima že gube okrog oči / nabrati obraz v gube / prijazne, resne gube poteze 3. manjša, gubi podobna izrastlina: v grlu sta dve prožni gubi, ki prestrezata zrak ● deni odejo v dve gubé, da te ne bo zeblo pregani jo, da bo dvojna; držati se v dve gubé sključeno; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo ◊ geol. guba vzbočeni del zemeljskih plasti, ki je nastal zaradi tektonskih procesov; kolenčasta guba guba, ki je na pregibu stanjšana; um. cevaste gube na kipih ♪
  16.      gúbast  -a -o prid. (ú) ki ima gube: njegov obraz je bil gubast / gubasta halja; papir je bil gubast od vode / gubasta cev ♦ geogr. gubasto gorovje nagubano gorovje; tekst. gubasta tkanina tkanina z grebenastimi vzboklinami na površini ♪
  17.      gugálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je za guganje: kupil je udoben gugalni stol; gugalna mreža / gugalni konj igrača v obliki konja (za guganje) ♪
  18.      gúla  -e ž (ū) les. grčavo poleno, ki se ne da cepiti: hrastova gula ♪
  19.      gúliti  -im nedov., gúlila in gulíla (ú) 1. obrabljati, načenjati površino s premikanjem sem in tja po njej: poglej, kako guliš obleko na komolcih; s hrbti so gulili zid / ekspr. otrok sedi na peči in guli palec grize, sesa ∙ pog. guliti hlače po šolskih klopeh hoditi v šolo; ekspr. kar naprej guli isto obleko nosi, ima ♦ lov. jelen guli rogovje z drgnjenjem odstranjuje kosmato povrhnjico 2. slabš. izkoriščati, odirati: gulili so jih z davki; tlačane so neusmiljeno gulili gúliti se žarg., šol. učiti se mehanično, brez razumevanja: spet se guli zgodovino / ekspr. gulita se za izpit učita se, študirata ♪
  20.      gúma  -e ž (ȗ) 1. elastična snov, dobljena z vulkanizacijo kavčuka: proizvajati gumo; prevleči z gumo; mehka guma; industrija gume; igrače, tla iz gume / sintetična, umetna guma / penasta guma zelo elastična, luknjičava sintetična snov; surova guma kavčuk 2. izdelek iz te snovi: tesnilna guma za ekonom lonec; gorski čevlji z rebrasto gumo z rebrastimi gumijastimi podplati // obroč iz te snovi za na kolo vozila, plašč: kupiti nove gume; zamenjati gume pri avtomobilu / avtomobilska guma; zimske gume globoko narezane; guma za motor, za kolo 3. med. bula, značilna za tretji stadij sifilisa: pojavitev gum ♪
  21.      gumóza  -e ž (ọ̑) agr. izcejanje smole pri koščičastem sadnem drevju; smolika ♪
  22.      gúslar  -ja m (ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih ljudski pevec, ki spremlja svoje pesmi z igranjem na gusle: slepi guslar; poslušati pesmi guslarjev ♪
  23.      gúsle  -sel ž mn. (ȗ) pri nekaterih južnoslovanskih narodih ljudsko glasbilo z eno struno in močno upognjenim lokom: igrati na gusle; pevec z guslami ♪
  24.      h  [há in hǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, h hája tudi h-ja (ā; ǝ̏) deveta črka slovenske abecede: mali h // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: onemitev haja ◊ lingv. grlni h ki se tvori z rahlo priporo h neskl. pril. deveti po vrsti: odstavek h ◊ muz. ton h ton na sedmi stopnji C-durove lestvice; H-dur durov tonovski način s petimi višaji; h-mol molov tonovski način z dvema višajema; šah. kmet na h-liniji v osmi navpični vrsti z leve strani; voj. H bomba hidrogenska bomba ♪
  25.      hábitus  -a m (ȃ) knjiž. telesne in duševne lastnosti, značilnosti: s počitnic se je vrnil s popolnoma novim habitusom; telesni in duševni habitus mladih; pren. habitus naše gledališke kulture ◊ agr. celotna zunanja oblika rastline, živali; med. zunanjost in drža telesa ♪

   3.701 3.726 3.751 3.776 3.801 3.826 3.851 3.876 3.901 3.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA