Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

gr (3.244-3.268)


  1.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
  2.      dvójno...  prvi del zloženk (ọ̑) nanašajoč se na dvojen: dvojnogrebenast, dvojnojamast ♪
  3.      dvókróžen  -žna -o prid. (ọ̑-ọ̑) 1. filat., navadno v zvezi dvokrožni žig žig, ki ima dve krožnici, med katerima je označba pošte: žigosati z dvokrožnim žigom 2. šah., navadno v zvezi dvokrožni turnir turnir, pri katerem igra vsak igralec z vsakim po dve partiji ♪
  4.      dvolíčen  -čna -o prid. (ȋ) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek; zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje ● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to ♪
  5.      dvómetráš  -a m (ọ̑-á) žarg., šport. približno dva metra visok igralec, navadno pri košarki: v reprezentanci so skoraj sami dvometraši ♪
  6.      dvónítnik  -a m (ọ̑-ȋ) nekdaj groba in močna lanena, konopnena ali bombažna tkanina: tkanje dvonitnika; hlače iz dvonitnika ♪
  7.      dvópóljen  -jna -o prid. (ọ̑-ọ̑) agr., navadno v zvezi dvopoljno gospodarstvo gospodarstvo, pri katerem se seje na polovico določene površine ena, na drugo pa druga kmetijska rastlina in se vsako leto izmenjujeta ♪
  8.      dvór  -a tudi dvòr dvôra m (ọ̑; ȍ ó) 1. v nekaterih deželah veliko, razkošno grajeno poslopje, vladarjevo bivališče: iti na dvor; služiti, živeti na dvoru / cesarski, kraljev dvor / novica še ni prispela na dvor; pren., pesn. Popeljal sem te v svoje duše svetle dvore (P. Golia) // vladar s člani družine in najožjimi sodelavci: vso oblast sta imela v rokah dvor in plemstvo; dunajski dvor se za takšne probleme ni brigal; s prošnjo se je obrnil naravnost na dvor 2. star. dvorišče, navadno kmečko: zapeljati voz na dvor; na dvoru je rastel mogočen kostanj // nar. ograjen prostor ob hlevu za izpuščanje živine: spustiti svinje na dvor 3. zastar. dom, hiša: dvor je bil krit s skodlami / pozna se mu, da je bil vzgojen v gosposkih dvorih ◊ jur. sodni dvor v nekaterih državah sodišče z več sodniki; meteor. lunin, sončni dvor svetli kolobar okrog Lune, Sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju ♪
  9.      dvorána  -e ž (ȃ) večji, zaprt prostor, namenjen za javne prireditve: mladina je napolnila dvorano do zadnjega kotička; nastopili smo v zelo akustični dvorani; kinematografska, koncertna, plesna, razstavna, sejna, sodna, športna dvorana; steklena dvorana / kino dvorana kinodvorana / prišli smo v veliko dvorano ene najlepših kraških jam / ekspr. vsa dvorana mu je navdušeno ploskala vsi ljudje v dvorani / pog. dvorana je bila v celoti razprodana vse vstopnice // večji, zaprt prostor sploh: operacijska, secirna dvorana; šolska dvorana; tovarniška dvorana ♪
  10.      dvoránski  -a -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na dvorano: gradnja dvoranskega objekta; dvoransko stopnišče 2. um. ki je iz več enako visokih prostorov, ločenih s stebri: dvoranski prostor; cerkvena ladja dvoranskega tipa / dvoranska cerkev ♪
  11.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
  12.      dvóréčje  -a s (ọ̑-ẹ̑) knjiž. ozemlje, po katerem tečeta vzporedno dve reki: dvorečje Evfrata in Tigrisa ♪
  13.      dvóréden  -dna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) nanašajoč se na dve redi, vrsti: dvorana z dvorednimi ložami / dvoredni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah ♦ agr. dvoredni ječmen dvorednik ♪
  14.      dvórédnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah ♪
  15.      dvoríšče  -a s (í) prostor pred hišo, za njo ali med hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji: pometati dvorišče; zapeljati voz na dvorišče; ograjeno, tlakovano dvorišče; kmečko, šolsko dvorišče / kraško dvorišče; notranje, zunanje dvorišče ♦ arhit. arkadno dvorišče ♪
  16.      dvótíren  -rna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. ki ima dva tira: dvotirna proga; dvotirna železnica / dvotirni železniški promet 2. ki obravnava, rešuje kaj na dva različna načina: dvotirni sistem nagrajevanja / ekspr. bil je nepriljubljen zaradi svoje dvotirne politike dvojne, dvolične ◊ šol. dvotirni šolski sistem šolski sistem z dvema različnima učnima programoma ♪
  17.      dvoúmen  -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪
  18.      dvóvŕsten  -tna -o prid. (ọ̑-ȓ) 1. postavljen v dveh vrstah: dvovrstna razporeditev čete / dvovrstni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstah ♦ agr. dvovrstni ječmen dvovrstnik 2. ki je dveh ali več različnih vrst: dvovrstna prehrana ♪
  19.      dvóvŕstnik  -a m (ọ̑-ȓ) agr. ječmen, v katerem so zrna navidezno v dveh vrstah ♪
  20.      dvózvéza  -e ž (ọ̑-ẹ̑) vojaška ali politična zveza dveh držav: dvozveza med Nemčijo in Avstro-Ogrsko ♪
  21.      écarté  -ja [ekarté] m (ẹ̑) francoska igra s kartami, navadno za dve osebi: igral je z njim écarté ♪
  22.      edíl  -a m (ȋ) zgod. nadzornik javnega reda, tržne organizacije, javnih zgradb ter organizator javnih prireditev v starem Rimu ♪
  23.      eféb  -a m (ẹ̑) 1. pri starih Grkih mladenič svobodnega rodu, star okoli 18 let: efebi in dečki 2. knjiž., ekspr. zelo lep mladenič ♪
  24.      egéjski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Egejsko morje: egejski otoki / egejska kultura kultura v deželah ob Egejskem morju pred grško kulturo ♪
  25.      egída  -e ž (ȋ) v grški mitologiji ščit bogov, zlasti Zeusa in Atene: nositi, vihteti egido; pren. vera v napredek človeštva pod egido znanosti ♪

   3.119 3.144 3.169 3.194 3.219 3.244 3.269 3.294 3.319 3.344  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA